sejem komenda

Sejem Komenda vabi

 

 

 

Že leta 1995 je predsednik KK Komenda Lojze Lah podal pobudo za sejem, ki je v vsem tem času prerastel meje občine in postal znan po vsej Sloveniji. Skozi leta je sejem dobil celo dve različici, spomladansko in jesensko.

 

Vsi člani Konjeniškega kluba Komenda, ki so sodelovali pri organizaciji sejma, so v skozi leta postali pravi profesionalci. Prijava na sejem, sejemski prostor in organizacija potekata po maslu. Tako za razstavljalce kot tudi obiskovalce.

 

Odlično razporejen sejemski prostor z 8 velikimi šotori in dodatnimi prostori na hipodromu v Komendi, vzorno urejeno parkiranje tako na sejmu kot v bližnji industrijski coni Žeje, brezplačen wi fi, vse to je odraz bogatih sejemskih izkušenj organizatorjev.

 

Program 23. spomladanskega sejma Komenda

Petek, 23. marec 2018
10.00 – 10.30 – Varstvo vodnih virov pri uporabi sredstev za varstvo rastlin – BASF Slovenija d.o.o., predavatelj Branko Zupančič, v prostorih KK Komenda
10.30 – 11.30 Predstavitev javnih razpisov v okviru ukrepa Sodelovanje za učinkovitejši tehnoloki razvoj in prenos znanj na kmetijska gospodarstva – Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS – predavateljica dr. Vesna Miličič
12.00 Slovesno odprtje sejma
Sejem bodo odprli minister za gospodarski razvoj in tehologijo Zdravko Počivalšek, župan občine Komenda Stanislav Poglajen in predsednik KK Komenda ter častni občan občine Komenda Lojze Lah
21.00 Za najboljši petkov žur bosta poskrbela skupina Joker in Mambo Kings

 

Sobota, 24. marec 2018
Razstava pasemskih govedi
Predstavitev varnega dela z motorno žago
Glasbeni gostje na sejmu – veselo popoldne v šotoru ob velikem parkirišču hipodroma pri vhodu na sejem

 

Še nekaj pomembnih in uporabnih informacij za vse obiskovalce:
Vstopnine ni
Brezplačno parkiranje
Pestra gostinska ponudba
Parkiranje v poslovni coni Komenda z rednimi brezplačnimi vožnjami do sejmišča in nazaj Zabavni program
Brezplačen wifi

 

Danes ima Konjeniški klub Komenda prek 250 članov, konj pa več kot 30, od tega okrog 20 tekmovalnih. In ne samo konji, tudi sejem Komenda je zaslužen, da Komenda zaseda pomembno mesto med sejemskimi prireditelji po vsej Sloveniji.

 

Več o sejmu najdeš tukaj.

 

mivka za manežo

Mivka za manežo je najboljša izbira

 

Mivka za manežo je običajno prva misel, ki nam pade na pamet, ko začnemo razmišljati o novi podlagi za manežo. In prav je tako, saj je mivka ena izmed najboljših izbir za podlago v maneži.

 

mivka za manežoDobra in kvalitetna podlaga na jahališču je osnova za dobro in zdravo delo s konjem. Podlaga mora biti varna, zaupanja vredna, enakomerna, blaži udarce ter varčuje konjeve sklepe, mišice in tetive. Hkrati ne sme biti preveč abrazivna, blaži doskoke in nima nobenega stranskega učinka. Istočasno mora še dobro odvajati vodo, človeški uporabniki pa imajo z vzdrževanjem kar najmanj dela.

 

Vse teh zahtev naenkrat ni mogoče izpolniti, zato popolne podlage pač ni. Mivka se večini teh zahtev kar dobro približa, pod pogojem seveda, da jo pravilno izberemo in tudi redno vzdržujemo.

 

Če bomo v začetku pravilno in pretehtano izbrali, nam bo začetna, ne prav nizka investicija, dobro služila nekje od 7 do 15 let. Nekateri sicer zagovarjajo stroškovno bolj ugodne možnosti, ki pa se potem na dolgi rok ne izkažejo vedno kot najbolj ugodne.

 

Tokrat se bomo osredotočili na prednosti mivke in njenega izbora kot podlage za manežo.

 

Zakaj izbrati mivko kot podlago v maneži?

Mivka izpolnjuje vrsto bistvenih pogojev, ki jih mora izpolnjevati podlaga v maneži:

  • Je dovolj mehka, da blaži udarce pri doskokih in bolj dinamičnih vajah
  • Hkrati je dovolj elastična, da nudi dober odriv
  • Ne drsi, zato lahko konj in jahač zaupata vanjo
  • Je dovolj vzdržljiva, da traja več let
  • V pravilni sestavi hitro odvaja vodo in se hitro osuši
  • Je trdna in zagotavlja stabilno podlago tudi po nekaj letih

 

Če niste prepričani, točno katero mivko izbrati in kako je s prevozom, kontaktirajte Termit TUKAJ. Z veseljem vam bodo pomagali in svetovali, katero mivko izbrati oziroma vam pripravili mešanico po vaši meri.

 

 Kakšna mora biti mivka za manežo?

 

Kot podlaga za manežo ni uporabna kar prva mivka, ki vam pride pod roke, temveč mora biti mivka za manežonamensko proizvedena za tovrstno uporabo in imeti natančno določene lastnosti.

 

V Termitu rovno surovino najprej odpeljejo v pralnico in separacijo, kjer jo s pranjem očistijo neželenih primesi, kot so glina, mulj in kamenje.

 

V separaciji se nato oprani kremenov pesek loči na več frakcij in ena od teh frakcij je tudi prana kremenova Equisand mivka.

 

Tako nastane idealna mivka za manežo, ki mora biti trda, čista, separirana in srednje elastična.

 

Čista mivka je mivka, ki ji odstranijo vse glinene in organske delce, s čimer odvečna voda hitro odteče. Tako se ob dežju ne tvori blato, po jahanju pa mivka ostane sipka in se ne zbije.

 

Separirana mivka ima kontrolirano sestavo, kar pomeni, da je proizvajalec iz nje odstranil vse velike in male delce. V kombinaciji s primerno vlažnostjo tako dobimo elastično podlago, ki se ne praši.

 

Hkrati pa mora biti mivka iz trdnega materiala, saj mora na dolgi rok prenesti velike obremenitve pod konjskimi kopiti in se hkrati ne sme zmleti v prah.

 

Kdaj izbrati mivko za podlago?

Bistveni dejavniki, ki jih je potrebno upoštevati pri izboru mivke kot podlage za manežo so predvsem:

#1 Obremenjenost maneže

Koliko konj na dan, teden oziroma mesec bo treniralo v maneži? Kakšne vrste delo bo potekalo v maneži?

#2 Namen uporabe maneže (disciplina)

V katere namene boste uporabljali manežo? Bo v njej veliko dresure, ki je manj dinamična ali bo v njej recimo veliko western jahanja, ki terja globlji sloj mivke? Bo maneža namenjena vsem vrstam dela?

mivka za manežo#3 Regija in mikrolokacija, kjer se nahaja maneža

Na izbor mivke vplivajo tudi geološke in vremenske posebnosti. Na Primorskem je potrebno na primer zaradi burje izbrati mešanico, ki vsebuje nekoliko več gline, saj je le-ta težja in je veter ne odpihne. Sicer mivka zaradi tega izgubi del svoje sposobnosti odvajanja vode, toda kompromisi so del življenja.

#4 Dostop do vode

Pomemben dejavnik tudi dostop do vode. Tako je potrebno pred izbiro razmisliti o možnostih namakanja, ki so nam na voljo.

#5 Vzdrževanje

Pred izbiro mivke je potrebno razmisliti tudi o možnostih vzdrževanja, ki jih imate na voljo. Brananje, valjanje, dnevno čiščenje mivkaste maneže.

#6 Budžet, ki ga imate na voljo

Ali imate dovolj sredstev za začetno, nekoliko višjo investicijo v mivko? Z izbiro pravega materiala se izognete dvojnim stroškom s popravili ali morebitni kasnejši menjavi podlage.

 

Z moravško mivko (mivka iz podjetja Termit) smo v novozgrajenem  konjeniškem centru po dveh letih uporabe izjemno zadovoljni. V elitnih konjeniških centrih je kremenčeva mivka kot podlaga v maneži glavni pogoj. V našem centru predvidevamo prirejati mednarodne tekme in z našo podlago v notranji in zunanji maneži so zadovoljni tudi tekmovalci najvišjega ranga. Moram omeniti, da je Termit izjemno pristopno in fleksibilno  podjetje, predvsem kar se tiče inovacij, prilagajanja in testiranja. Še posebej moram izpostaviti komercialiste in tehnologe, s katerimi smo odlično sodelovali, testirali in prilagajali podlago. Ali bo mivka bolj groba ali fina, koliko prahu, itd. S Termitom smo se lahko obsežno pogovarjali, kaj točno potrebujemo. Testirali smo po 20 kamionov, šest  različnih mivk in skupaj našli  ravno pravšnje mešanice.

Po nekajdnevnih treningih je našo (oziroma Termitovo) podlago v maneži izjemno pohvalila celo konjeniška ekipa  iz nemškega Ingolstadta. Priznam, da smo bili zelo ponosni, zahvala pa gre seveda tudi Termitu.
Lojze Ščap, Konjeniški center Brdo pri Ihanu

 

 

Koliko mivke za manežo potrebujemo?

 

Količina mivke za manežo je neposredno odvisna od velikosti maneže, izpusta ali lonžirnega kroga ter od namena uporabe.

 

Mivke ne sme biti premalo, ne sme pa je biti preveč. Premalo mivke bo odkrivalo spodnje plasti mivka za manežomaneže pri bolj dinamični uporabi in povzročalo stres konjevim sklepom in kostem. Preveč mivke spet ni dobro, saj se konju preveč udira in povzroča stres mehkim tkivom.

 

Strokovne ocene narekujejo, da mora biti sloj mivke debel nekje 10 do 15 cm, lahko tudi več, seveda pa je vse odvisno od temeljev, namena in rabe jahališča. To pomeni, da boste za manežo velikost 20 x 40 m potrebovali nekje med 80 – 120 m3 mivke. Za manežo velikosti 20 x 60 boste potrebovali nekje od 120 – 180 m3 mivke.

 

Cenovno se mivka kot podlaga za manežo giblje nekje okoli 15 EUR za 1 tono mivke (22,50 EUR + DDV na m3).

 

Četudi kupite najdražjo in najbolj kvalitetno mivko na svetu, le-ta ne bo opravila svojega dela, če ne boste dobro zastavili temeljev maneže. Le skupaj z ustreznimi temeljnimi plastmi in dreniranjem jahališča, bo mivka lahko kvalitetno opravljala svojo funkcijo.

 

Vzdrževanje mivke

 

Nobena podlaga, niti mivka, ne bo preživela brez ustreznega vzdrževanja.

 

Namakanje – redno namakanje je bistvenega pomena za performans mivke kot podlage za manežo, saj voda skupaj z mivko tvori elastičnost podlage. Nekateri viri pravijo, da celo četrtino elastičnih lastnosti mivke dosežemo s pravilnim in rednim namakanjem.

 

Brananje in valjanje – pogostost je odvisna od »prometa« v maneži, toda vseeno je potrebno manežo z mivko redno prebranati in tudi povaljati. Ob rednem delu mivko odrivamo v kote ter na zunanji rob maneže. Odrito mivko je potrebno redno pregrabiti na delovno pot in v sredino maneže.

 

Grabljenje in čiščenje – pomembno je tudi vsakodnevno vzdrževanje. Redno odstranjevanje konjskih fig, v sezonskih mesecih (jesen, pomlad) tudi izpihovanje listja in ostale nesnage, ki se nabere v zunanjih manežah (pogosto pa tudi v notranjih).

 

mivka za manežo

 

Dodatno polnjenje mivke – Zaradi različnih dejavnikov (vreme, delo) je potrebno mivko dopolnjevati, saj uhaja iz maneže. V intenzivno obremenjenih manežah je potrebno mivko dopolnjevati vsaki dve ali tri leta, medtem ko je v manežah za domačo rabo pogostost polnjenja ponavadi na 5 do 7 let.

 

Zakaj izbrati mivko Equisand iz Termita?

  • Ker je izdelana namensko, posebej za jahališča
  • Ker je pod skrbnim nadzorom Termitovih tehnologov in temelji na povratnih informacijah zadovoljnih uporabnikov
  • Ker je trpežna, odporna in kvalitetna podlaga
  • Ker vam bo služila na dolgi rok (če boste le pravilno skrbeli zanjo)
  • Ker lahko pri Termitu naročite Equisand mivko po vaši meri

 

Če niste prepričani, točno katero mivko izbrati in kako je s prevozom, kontaktirajte Termit TUKAJ. Z veseljem vam bodo pomagali in svetovali, katero mivko izbrati oziroma vam pripravili mešanico po vaši meri.

 

 

 

Ko smo se odločali za podlago v maneži, je bila že v fazi načrtovanja prva izbira za podlago mivka.Vedel sem, da je to najbolj kvalitetna podlaga za konje, zato sploh ni bilo nobenega dvoma. Zavedal sem se, da gre za dolgoročno investicijo, zato mi je bilo tudi jasno, da bo potrebno vložiti nekoliko več denarja. Po treh letih se je izkazalo, da Termitova mivka dobro opravlja svojo nalogo, zato vem, da sem se pravilno odločil.
Klemen Pušlar, Konjeniški klub Grič

 

 

Svojo Equisand mivko dobite TUKAJ. Za več dodatnih informacij pokličite v Termit, 01 724 76 50 ali pišite na info@termit.si

 

 

Viri:
Horsetalk
Premiereequestrian

Članek sponzorira podjetje Termit.

 

 

Elke Potucek Puscha

Elke Potucek Puscha: V Sloveniji imate manj možnosti za treninge

 

Elke Potucek Puscha ni tujka v Sloveniji. Že nekaj let redno prihaja k nam in s slovenskimi jahači deli svoje obsežno znanje o konjih in jahanju.

Spoznala sem jo tudi sama in večkrat prisostvovala njenim treningom. Elke res da vse od sebe, zato je po koncu treningov vidno utrujena in izžeta, hkrati pa zadovoljna z delom, ki ga je opravila.

 

Zaradi vsega znanja, ki ga ima, se mi je zdela zanimiva, zato sem z njo opravila intervju.

 

 

Če želimo pri konju in jahaču doseči najbolje, moramo potovati skozi odnos brez prisile. Dobre rezultate doseže ekipa konja in jahača, pri čemer morata oba uživati v svojem delu. Kot trenerka skušam obema, konju in jahaču, vcepiti užitek, hkrati pa doslednost. Elke Potucek Puscha

 

Elke, mi zaupaš nekaj malega o svoji zgodovini s konji? Kdaj in kako si začela s konji in jahanjem?  

 

Elke Potucek PuschaPriznam, da se točnih začetkov sama ne spomnim najbolje. Kasneje mi je mama povedala, da so me konji začeli zanimati, ko sem bila še zelo majhna. Menda sem okoli 3. ali 4. leta starše začela spraševati o jahanju. To je bilo sicer malce nenavadno, saj moja družina ni imela nobene veze s konji. Žal moji starši niso bili bogati, zato so mi vedno ponavljali, da je jahanje šport za bogataše in aristokrate, zato po njihovo nisem imela dosti možnosti, da vstopim v konjeniški svet.

 

Za deseti rojstni dan pa sem od botre dobila čisto posebno darilo, prve učne ure v jahalni šoli. Od takrat sem za vse rojstne dneve in božičke od sorodnikov želela le eno samo darilo: denar za jahanje in konje.

 

Se spomniš svojega prvega konja?

 

Seveda. Moj prvi konj je bil dveletni žrebec (kaj pa drugega 🙂 ), ki sem si ga kupila sama in od tedaj je ves moj denar vedno šel za konje. Bil je čudovit temnorjav mešanec med trakencem in angleškim polnokrvnim konjem. Najbrž ne rabim posebej poudarjati, da je bil to takrat moj sanjski konj.

 

Po nekaj tekmah v preskakovanju ovir sem se lotila jahanja v stranskem sedlu, kar so bile moje otroške sanje.

 

Te sanje so se nadaljevale, ko sem kot najstnica začela skrbeti za konje pri Egonu von Neindorffu. Nekaj let kasneje sem začela pri g. Niendorffu tudi trenirati. Praktično vsak dan sem po službi naložila konja na prikolico, se odpeljala na jahalni inštitut in tam trenirala do večera.

 

Istočasno sem začela tudi jahati konje g. von Neindorffa in pol leta treninga me je vprašal, ali bi nastopila v njegovi predstavi. Seveda sem z veseljem pristala ( 🙂 ) in od takrat dalje se moje življenje vrti okoli konj.

 

elke potucek puschaEgon von Neindorff je bil mojster dresure in njegove metode so standard v nemških šolah jahanja. Neindorff je tudi avtor knjige Umetnost klasičnega konjeništva. Več o njegovem inštitutu najdeš tukaj.

 

 

Elke, treniraš jahače in konje po vsej Evropi (Slovenija, Madžarska, Avstrija, Nemčija, Norveška) in tudi v ZDA. Kaj je skupnega vsem jahačem iz teh držav in v čem se najbolj razlikujejo?  

 

Vsem je skupen strah pred napakami. Vendar pa moraš delati napake, če se želiš učiti in napredovati. Konj je pri učenju tvoj partner, ki ti bo pomagal. Če narediš napako, moraš poslušati in zagotovo boš napredoval.

 

Največja razlika pa je seveda znanje.

 

Pojdi do meje, vendar je nikoli ne prestopi. Zahtevaj več, vendar ne preveč. Egon von Neindorff

 

Kaj je po tvojem mnenju v Sloveniji največji primanjkljaj v konjeništvu?

 

Predvsem možnosti treningov. V Sloveniji ne obstaja zares velik konjeniški center, kot so to na primer državne kobilarne v Nemčiji. Tam imajo namreč vsi možnost učenja jahanja na res dobrih in izkušenih šolskih konjih (schoolmasters).

 

Naše državne kobilarne tudi tesno sodelujejo z nemško konjeniško zvezo. V Sloveniji pa te možnosti nimate.

 

Ko v manežo dobiš nov par “konj – jahač”, kaj je prva stvar, ki jo oceniš?

Najprej se pozanimam, na katerem nivoju sta, potem pa začnem z učenjem. Sprva zahtevamElke Potucek Puscha vaje, ki so na nižjem nivoju, kot jih sicer jahata konj in jahač. Ponavadi v prvih 15 minutah treninga vidim, kje so težave in jih začnem nemudoma reševati.

 

Med treningom se želim jahaču približati, tako da ima občutek, da z njim sedim na konju. Pomagam mu korak za korakom, od sproščanja do učenja novih vaj, ne glede na nivo znanja.

 

Kaj je ponavadi cilj tvojih individualnih treningov?

 

Najbolj pomemben cilj je reševanje problemov, ki jih imata skupaj konj in jahač. Običajno jahač teh težav ne opazi takoj, ampak šele med treningom. Moram priznati, da vsi jahači kmalu začutijo, kaj je narobe in to odpravijo do konca treninga.

 

Če me jahač prosi za izvedbo težjih nalog, greva najprej čez naloge, ki so pravzaprav predpriprava na končno, težjo nalogo. Če jahač ne zmore opraviti lažjih nalog, potem nikakor ne bo mogel izvesti zahtevnejših nalog.

 

Po mojih izkušnjah jahači to hitro dojamejo in ugotovijo, kako pomembno je najprej osvojiti osnovne naloge, saj šele potem lahko napredujejo na izvedbo bolj kompleksnih nalog.

 

Klasično jahanje v njegovem bistvu opredeljujeta enostavnost in skromnost. V tem kontekstu je potrebno najprej osvojiti obrt , šele po tem se lahko razvije umetnost. Elke Potucek Puscha

 

Če konj in jahač nista usklajena, kaj najprej popraviš? Konja, jahača ali oba skupaj?

 

Predvsem je to odvisno od nivoja znanja jahača. Če je jahač sposoben spraviti konja v naslon (delovni okvir), potem ponavadi popravljam jahača kot konja.

 

Če pa konj ni v naslonu, ponavadi uporabim martingal, s katerim jahač vzpostavi boljši stik s konjem, hkrati pa ohrani fleksibilen kontakt na vajetih.

 

Zvezne vajeti uporabljam le pri ložiranju. Tako se lahko jahač resnično osredotoči samo nase, kar je izjemnega pomena. Najprej mora biti jahač sposoben kontrolirati in čutiti sebe, šele potem lahko kontrolira in čuti konja.

 

Raje delaš z žrebci, kobilami ali kastrati? Oziroma, kateri od teh treh ti je največji izziv?

 

Elke Potucek PuschaPriznam, da nimam posebne preference do spola in pasme posameznega konja. Največji izziv zame je v resnici konj, ki ne sprejema vodstva jahača in jahač, ki meni, da tega ne potrebuje.

 

Pomanjkanje vodstva je lahko zelo nevarno za jahača in taka dvojica je po vsej verjetnosti zelo nezadovoljna. Jahač konja, ki ne upošteva njegovega vodstva, ne bo mogel dobro trenirati in če je konj zelo svojeglav, ga verjetno nikoli ne bo niti obvladal.

 

Kar pa je pri 600-kilogramski živali lahko zelo nevarno.

 

Elke, si strokovnjakinja za klasično dresuro. Nekateri sicer osnove klasične dresure jemljejo kot zastarele. Zakaj je po tvoje še vedno pomembno, da imamo res dobro temeljno znanje?

 

No, po mojem mnenju naj sicer vsak počne, kar želi. Če se ljudje zabavajo ob jahanju brez sedla ali brez uzde, naj seveda to počnejo tudi naprej. A brez klasične osnove se tega ne da početi dobro.

 

Nasprotno, to se mi zdi nevarno. Če imaš res dobro vzgojenega konja, potem je to v redu. Pravzaprav je vse odvisno do želja in ciljev.

 

Sicer pa… obstajata samo dva načina jahanja. Dobro jahanje in slabo jahanje. In to nima nikakršne zveze z vrsto jahanja oziroma disciplino.

 

 

Čas na jahalnem inštitutu (Egona von Neindorffa, op. avt.) ni bil nikoli pomemben, ne pri treningu konja in ne jahača. To se mi zdi pomembno, saj sem sama porabila dolga leta, da sem se naučila kontrolirati svoje telo do te mere, da sem lahko plesala s konji. In to vedno pod budnim očesom trenerja, ki mu nikoli ni nič ušlo! Elke Potucek Puscha

 

 

Kaj po tvoje definira dobrega jahača?

 

Dober jahač je sposoben čutiti svoje telo, sposoben je čutiti konja in se zaveda, da nikoli ne vse vsega o konjih in jahanju.

 

Si tudi predsednica velikega konjeniškega kluba v Nemčiji. Kako je klub organiziran, kako velik je in kaj počnete?

 

Elke Potucek PuschaNaš klub ima 300 članov, kar ga uvršča med velike klube, nikakor pa ni največji v naši regiji. Dobivamo podporo za oskrbo in vzdrževanje šolskih konj, za plačevanje trenerjev in tudi za investicije v infrastrukturo, obenem pa imamo olajšave pri davkih.

 

Če želimo še naprej dobivati finančno podporo, moramo imeti status neprofitnega kluba (ki deluje v širše javno dobro). V lasti moramo imeti šolske konje in ne smemo ustvarjati dobička, temveč moramo presežek denarja vložiti nazaj v klub oziroma v naše člane.

 

Trenirala si tudi jahače v Lipici. Na katerem nivoju so in kakšna je po tvoje prihodnost jahanja v Lipici? Kaj bi se moralo spremeniti v Lipici?

 

Znanje jahačev v Lipici je na izredno visokem nivoju. Pravzaprav bi bila lahko Lipica državna kobilarna, v kateri bi lahko vzpostavili “valilnico” novih jahačev, kot to poteka v nemških kobilarnah.

 

Jahanje v Lipici, kot smo ga poznali doslej, bo po vsej verjetnosti kmalu izginilo. Slovenija bo izgubila svojo zgodovino, če ne spremenijo smeri, v katero so zavili.

 

Po mojem mnenju bi morali poiskati kombinacijo rabe virov, ki jih imajo na voljo: rejo, znanje jahačev in konj ter možnostjo privabljanja turistov, vendar brez uničevanja mentalne morale in fizične kondicije lipiških konj in jahačev.

 

Če poveva čisto objektivno, zakaj priporočaš trening s kvalitetnim trenerjem?

 

Ko začenjaš trenirati jahanje, na eni strani potrebuješ dobrega trenerja, na drugi strani pa dobrega šolskega konja. Obenem pa potrebuješ tudi nešteto prejahanih ur v sedlu, da sčasoma razumeš, kako v resnici poteka jahanje.

 

Ko začenjaš razumeti jahanje, je pomembno, da imaš poleg svojega stalnega trenerja tudi res dobrega tujega trenerja, najboljšega, kar si ga lahko privoščiš.

 

Pomembno je namreč, da dobiš “drugo mnenje” (ki se ne razlikuje nujno od mnenja stalnega, domačega trenerja). Tudi drugi, tuji trener po vsej verjetnosti misli enako, vendar pa lahko naloge ali navodila opiše z drugimi besedami, morda vidi tudi druge težave in ti daje drugačno podporo.

 

S kombinacijo obeh trenerjev lahko hitreje in laže napreduješ.

 

 

Če želiš trenirati z Elke, TUKAJ preveri urnik njenega naslednjega treninga v Sloveniji.

 

delo s konji v tujini

Delo s konji v tujini – kaj moraš vedeti?

Delo s konji v tujini? Nujno in obvezno. Vsaj tako pravi Andreja Šink, ki je pred nekaj leti dve poletji preživela v Angliji, kjer je delala kot »delovni študent«.

 

Predvsem je želela spoznati tujino, delo s konji v Angliji, saj je tam področje konjeništva bolj razvito kot v Sloveniji. Skupaj je bila v treh različnih centrih in je v Angliji med konji preživela nekje tri do štiri mesece.

 

Kako točno poteka delo v tujini s konji, kako se dogovoriš za tovrstno delo in katera je najboljša spletna stran za ponudbo teh del? Beri dalje.

 

Andreja, kaj točno si delala med svojim delom s konji v Angliji?

Delala sem vse, kar se tiče konj. To pomeni čiščenje, sedlanje, vodenje v in iz izpustov, čiščenje boksov, pomoč na tekmah, lonžiranje, ipd. Poleg dela smo vsak dan jahali, včasih glede na želje tudi večkrat.

 

Je potrebno veliko delati?

Ja, precej naporno je. Enkrat tedensko dobiš prost dan, drugače pa delaš od zjutraj pa tja do petih popoldne. Veliko je odvisno od pogojev in dogovora, ki ga skleneš, še preden sploh prideš v Anglijo.

 

Prvič sem bila v družinskem centru za dresuro, tako da smo vsi skupaj delali in skupaj končali, potem pa sem imela čas tudi zase. Ta družina me je na primer peljala tudi na izlet v London in še na kakšno znamenitost.

 

delo s konji v tujiniKasneje sem bila v bolj profesionalno naravnanem konjeniškem centru, kjer vzdušje ni bilo tako družinsko in je bilo bolj naporno. Skupno nas je bilo 8 »delovnih študentov« in vsak dan smo po točno določenem urniku skrbeli za opravila okrog konj. Ob koncih tedna pa se je vseeno našel čas tudi za zabavo ali karaoke v najbližjem pub-u.

 

Seveda pridejo tudi dnevi, ko ni ure in se z delom preneha šele, ko je vse končano.

 

Posebni dokumenti za delo s konji v tujini niso potrebni. Dovolj so osebni dokumenti in zavarovanje za tujino.

 

Ker gre za aranžma, v katerem delaš v zameno za učenje, plače ni. Kako pa je s hrano in stanovanjem?

Povsod, kjer sem delala kot »delovni študent«, sem imela hrano in stanovanje že všteto oziroma urejeno. Plačila za delo seveda ni, ker pridobivaš znanje in izkušnje, so pa pogosto všteti treningi jahanja. Veliko jahalnih centrov omogoča tudi, da s seboj pripelješ lastnega konja in treniraš z njim.

 

Vse dodatne dejavnosti (izleti) sem si morala plačati sama.

 

Katere dokumente potrebuješ za delo s konji v tujini?

Sama nisem imela nobenih posebnih dokumentov, razen seveda obveznih osebnih dokumentov za potovanje v tujino.

 

Dobrodošlo pa je, če imaš že od prej kakšne izkušnje s konji in si poskusiš urediti priporočilo ali potrdilo, da si podobno delo že opravljal. Priporočilo lahko dobiš od delodajalca v Sloveniji, lahko tudi od svojega trenerja.

 

Sama sem recimo mojim bodočim delodajalcem poslala nekaj videov svojega jahanja.

 

Priporočam, da prošnji za delo s konji v tujini dodate nekaj svojih najboljših referenc in seveda svojo predstavitev. Oboje sicer ni posebej odločilen dejavnik pri tem, da te bodo sprejeli, zagotovo pa vsaj malo pomaga.

 

Veliko je odvisno tudi od tega, kakšno delo greš opravljat v tujino. Se pravi, ali je glavni namen izboljšanje tvojega jahanja, ali bi svoje znanje že lahko izkoristil za šolanje in prejahovanje konj ali pa te jahanje sploh ne zanima in želiš nabirati izkušnje v drugih dejavnostih (hlevar, kovač, veterinar…).

Poleg osebnih dokumentov sem si sama uredila tudi zavarovanje za tujino.

 

Kje najdeš ponudbe oziroma službe?

Prvo leto, ko še nisem dobro poznala tega področja, sem šla na internet, preiskala, kaj vse delo s konji v tujiniobstaja in našla spletno stran, ki mi je bila všeč. Z njimi smo se dogovorili po elektronski pošti.

 

Tudi sicer se je najlažje in najbolj praktično zmeniti po elektronski pošti.

 

Naslednje leto sem se prijavila na spletno stran Yard and Groom (TUKAJ), poslala prošnjo in bila sprejeta.

 

Tretjo službo pa sem našla v eni izmed angleških revij, medtem ko sem bivala v Angliji. Izvedela sem namreč za trenerko, ki uči biomehaniko jahanja. Na podlagi oglasa sem jo poklicala in se zmenila, da pridem za dober teden k njej. Omenjena trenerka se mi je zdela super, saj mi je jahanje predstavila na drugačen način, česar pri nas takrat še nisem zasledila.

 

Pri vseh teh službah in iskanjih je potrebno biti precej proaktiven. Iščeš, kličeš, si dobesedno na preži za priložnostmi. In ko se taka priložnost pojavi, jih takoj kontaktiraš in se poskusiš zmeniti.

 

Prošnji za delo s konji v tujini je pametno dodati priporočilo iz Slovenije, video svojega jahanja, fotke pa tudi ne bodo škodovale. Bistveno je, da se čimbolj realno in dobro predstaviš.

 

Na kaj je treba biti posebej pozoren? Nenazadnje, greš v državo, kjer nikogar ne poznaš.

Zagotovo je pametno preveriti, ali v določenem centru res delajo tisto delo s konji, ki si ga želiš.

 

Priporočam tudi, da poiščete nekoga, ki je v posameznem centru že delal, ga kontaktiraš in preveriš, kakšna je bila njihova izkušnja z delodajalcem.

 

V veliko pomoč je zagotovo internet, saj lahko na posameznih straneh pregledaš ocene in mnenja posameznega delodajalca oziroma posameznih jahalnih centrov.

 

Vsekakor pa priporočam, da se pred odločitvijo in odhodom res dobro pozanimate, kam greste in pri kom boste delali.

 

Najboljše tri stvari, ki si jih odnesla od dela s konji v tujini?

 

Za začetek, pri nas nikoli nisem šla na tekmo. V Angliji pa sem imela možnost iz prve roke spoznati, kako potekajo tekme, kakšno je dogajanje v ozadju, kaj vse je potrebno, da se jahač pripravi na tekmo. Hkrati pa sem dobil priložnost za udeležbo na tekmi, z njihovimi konji.

 

delo s konji v tujiniDrugič, možnost jahanja pri zares dobrih trenerjih, tudi za tiste, ki si tega finančno ali brez dobrega lastnega konja ne morejo privoščiti. Treningi sicer največkrat niso individualni, sem se pa na ta način naučila, da za dober trening ni potreben stalen nadzor trenerja. Dovolj je že konstruktiven komentar iz drugačne perspektive, ki se ga nato potrudiš razumeti in na svoj način upoštevati med jahanjem.

 

Tretji razlog pa je zagotovo potovanje, učenje tujega jezika, spoznavanje tuje kulture in drugih ljudi ter njihovega načina dela s konji.

 

Svoje delo s konji v tujini najdeš na Yard and Groom, TUKAJ.

 

iščem konja

Iščem konja za fotkanje

Ta sneg mi enostavno ne pusti miru, zato sem odločila, da si izpolnim svojo fotografsko željo. Rada bi namreč fotografirala konja na snegu.

 

Za to bi potrebovala konja, v zameno pa ponujam 3 obdelane fotografije, ki so primerne tako za nalaganje na splet in tudi za tiskanje na večje formate.

 

 Kaj točno iščem?

 

  • Barva konja ni pomembna
  • Poniji niso zaželjeni
  • Na območju Štajerske
  • Izpust na ravnem
  • Tla, prekrita s snegom

 

Fotkanje bi potekalo ta vikend, torej v soboto, 24. februarja ali v nedeljo, 25. februarja, oziroma po dogovoru z lastnikom konja.

 

Zainteresirane prosim, da mi po elektronski pošti pošljejo fotografijo konja, pripišejo svojo lokacijo in seveda dodajo svoje kontaktne podatke.

 

Če ima kdo kakšne posebne ideje za fotografiranje svojega konja na snegu, lahko pripiše tudi te. Še posebej dobrodošla dekleta, ki so dovolj pogumna, da bi se na snegu s konjem fotkala v oblekici 🙂

 

Če ima kdo vprašanja, pa me lahko seveda kontaktira po mailu, na kjara.kocbek.animalphotography@gmail.com  ali preko ZS na Facebook strani TUKAJ.

 

Se fotkamo!

Kjara

 

 

equitana open air

Sodeluj na Equitana 2018 – open air

 

Equitana Open air 2018  je pravzaprav manjša sestra precej večjega in tudi bolj znanega konjeniške prireditve Equitana, ki sicer poteka vsaki dve leti (naslednja bo marca leta 2019).

 

Organizatorji ponujajo možnost, da se pridružiš prostovoljcem iz vse Evrope in si tri dni v središču dogajanja.

 

Kaj ponujajo prostovoljcem?

 

Ekskluziven dostop do zakulisja prireditve, spoznavanje ekipe in organizacije sejma ter novih equitana open airljudi. Na voljo imate delo v različnih segmentih prireditve. Oblekli vas bodo v posebno Equitana uniformico in dali vam bodo hrano.

 

Namestitev ni vključena v aranžma, tako da si jo boste morali poiskati sami. Predlagajo, da si bivanje rezervirate v hotelčku Holiday Inn Düsseldorf-Neuss Holiday, ki je tudi uradni hotelski partner Equitane open air in je čisto blizu prizorišča. Rezervacije sprejemajo tukaj.

 

Kadar ne delaš na prireditvi, lahko pohajaš po sejmu, si ogledaš predstave ali razstave, nakupuješ ali pač počneš kaj drugega, kar te veseli.

 

Kaj pričakujejo?

 

Zaželene so izkušnje iz organizacije dogodkov, predvsem konjeniških, in izkušnje s konji, ni pa to pogoj. Bistveno je, da si priden, zanesljiv, motiviran in da z veseljem priskočiš na pomoč. Dobra volja in nasmeh na obrazu pa sta nujna.

 

Star je potrebno biti več kot 16 let.

 

OBVEZNO (na to so me posebej opozorili) je znanje nemščine, saj je sejem bolj kot ne regionalen in pričakujejo večinoma obiskovalce iz Nemčije.

 

 

Koliko boš delal/a na sejmu?

 

equitana open airIdealno je, da lahko delaš kar vse tri dni prireditve (25. – 27. 05. 2018), saj te tako lahko vključijo v vse predvidene zadolžitve in lahko svoje neloge v celoti opravljaš vse tri dni.

Dnevni obseg dela je osem ur, v času od 08.00 and 20.00. Zagotovljeni so redni odmori, za nameček dobiš še eno vstopnico za prijatelja (dan izbereš sam).

 

Prijavnico za Equitano 2018 open air najdeš TUKAJ.

 

Na Equitani Open air 2018 sicer pripravljajo bogat program na 6 prizoriščih, ki vključuje:

  • dresuro in ostale teste
  • tekmovanja islandskih konj
  • Western tekmovanja
  • rejsko razstavo welsh ponijev
  • lekcije in demonstracije treningov
  • jahanje ponijev
  • tekmovanja in igre
  • razstave konj

 

Kje boš predvidoma delal/a?

 

Organizacija tovrstne prireditve je velik zalogaj, zato bodo tvojo pomoč potrebovali na enem izmed naslednjih delovnih mest:

  • Dnevna pomoč v zakulisju
  • Pomoč v zakulisju med večerno predstavo (sobota zvečer, do 23.00)
  • Pomoč obiskovalcem kot kontaktna oseba na sejmu
  • Šotor za častnega gosta
  • Vstopne točke (vstopnine)
  • Šotor EQUITANA (pomoč obiskovalcem in prodaja promo materiala)
  • Foto kotiček
  • Pomoč v hlevih
  • Press stojnica

 

Kako se prijaviš?

 

Prijaviš se s posebno prijavnico, rok za prijavo pa je 16. marec 2018.

 

Prijavnico za Equitano 2018 open air najdeš TUKAJ.

 

Kaj pa, če moram udeležbo nepričakovano odpovedati?

 

Če se ti slučajno podrejo načrti in moraš odpovedati udeležbo, bodo načeloma razumeli (ne bodo pa ravno najbolj zadovoljni). Bistveno je, da jih čim prej obvestiš o odpovedi udeležbe, kar sporočiš na mail volunteer@equitana.com.

 

Kako do Equitane Open Air 2018?

 

Equitana opena air 2018 bo v mestecu Neuss, v bližini Dusseldorfa. Pot do tja z avtom traja okoli 10-12 ur (lahko tudi več, odvisno od zastojev na nemških avtocestah).

 

Lahko seveda tudi letiš, bo pa potrebno hitro na lov za najcenejše vozovnice. Cene povratnih letalskih kart se gibljejo nekje gibljejo od 160 EUR naprej (februar 2018).

 

POSEBNO OPOZORILO: wi-fija na sejmu ni

 

 

Prijavnico za Equitano 2018 open air najdeš TUKAJ.

 

 

denny emerson

Denny Emerson: pri 76 letih vsak dan jaham tri do štiri konje

 

Na Dennyja Emersona sem naletela na Facebooku, natančneje na njegovi Facebook strani Tamarack Hill Farm, kjer deli svoje misli ter izkušnje o konjih, jahanju in praktično z vsem, kar je povezano s konji.

Gospod pri svojih 76 letih še vedno vsak dan prejaha po tri ali štiri konje, kar je pravzaprav osupljivo.

 

 

Sicer je Denny Emerson edini ameriški jahač, ki je osvojil tako mednarodno zlato medaljo v eventingu in hkrati zmagal tudi na Tevis Cupu. Tevis Cup je tekma v endurancu po vzhodnih ameriških državah, ki je dolga, reci in piši, 160 kilometrov.

 

 

denny emersonLeta 1972 je postal “jahač leta” po izboru ameriške eventing zveze. Leta 1974 je osvojil ekipno zlato medaljo na svetovnem prvenstvu v eventingu.

 

Pred nekaj leti se je posvetil predvsem treniranju, skupaj z ženo May pa vodita Tamarack Hill Farm v Vermontu (poleti) in Severni Karolini (pozimi).

 

Z gospodom Emersonom sva se pogovarjala po telefonu in zaupal mi je nekaj krasnih izhodiščnih točk o jahanju, konjih in učenju jahanja.

 

# 1 Gospod Emerson, s konji in okoli konj ste že 65 let. Kaj je najpomembnejša stvar, ki ste se je naučili v teh 65 letih?

 

Odraščal sem na ruralnem območju Massachussetsa, kjer nismo imeli prav veliko klasičnega jahanja. Takrat je še veljalo staro pravilo, da moraš konja prisiliti v tisto, kar želiš in da mu moraš pokazati, kdo je šef. Hkrati mu ne smeš dopustiti cele vrste stvari. Torej, na nek način lahko rečem, da je bil to grob pristop do konj. In če si otrok, ponavadi verjameš odraslim in tako tudi delaš.

 

Vse predolgo je trajalo, da sem se tega otresel in se dela s konji lotil na bolj miren in nežen način. To je zagotovo najpomembnejša stvar, ki sem se je naučil v vseh teh šestih desetletjih.

 

#2 Stari ste 76 let. Še vedno vsak dan jahate?

 

Tako je in takoj ko končava pogovor, grem jahat. Vsak dan prejaham tri ali štiri konje.denny emerson

Moram pa priznati, da pri svojih letih precej bolj premislim, katerega konja bom zajahal. Skozi leta sem se namreč precejkrat resno poškodoval. Ravno pred petimi leti sem si na primer zlomil vrat, k sreči brez resnejših posledic. Nekoč sem si pri padcu zlomil tudi oba kolka.

 

 

Zdaj sem bolj previden in precej manj skačem. Kljub temu še ne mislim prenehati z jahanjem.

 

Po mojem je bistvenega pomena, da človek ostane v formi. Starejši ljudje smo bolj umirjeni, naša aktivnost se zmanjšuje, izgubljamo mišični tonus in ponavadi se tudi zredimo.

 

Če si starejši človek, z nekaj odvečne teže in poleg tega nimaš kondicije, potem je težko dobro jahati. Dobra stran pa je, da lahko v zvezi s tem vsi nekaj naredimo in na to lahko vplivamo.

 

 

Konjeva velikost in moč pogosto skrivata žalostno resnico, da je pravzaprav zelo krhek.  Denny Emerson

 

 

#3 V svoji knjigi »How good riders become good« omenjate jahačico Jane Savoie. Jane je v začetku svoje kariere po ves teden čistila bokse, da je lahko čez vikend dobila uro jahanja. Dandanes je tega vse manj. Kaj menite o tem?

 

Saj poznate rek: »Človeka lahko prisiliš v določeno dejavnost, bodisi z nagrado ali kaznijo, ne moreš pa ga prisiliti, da si tega zares in iz srca želi.«

 

Ljudje, ki si dovolj močno želijo jahati ali pa izboljšati svoje znanje jahanja, bodo za to naredili vse, kar je potrebno.

 

denny emersonČetudi človek ne prihaja iz bogate družine, ki bi mu omogočila nakup konja ali iz različnih razlogov nima dostopa do konj, to nikakor ne pomeni, da so mu vrata do konj za vedno zaprta.

 

Tisti, ki si zares goreče želijo jahanja, se bodo na primer z veseljem odzvali povabilu bližnjega konjeniškega kluba, ki jim bo v zameno za delo v hlevu ponudil jahanje.

 

Veste, na koncu gre za zelo enostavno vprašanje, kako močno si nekdo želi jahanja.

 

 

#4 Kaj je najhujša poškodba, ki ste jo utrpeli pri jahanju in kaj se je zgodilo?  

Jahal sem mlado kobilo, ki se je tik pred jarkom sunkovito ustavila in spustila glavo. Sam sem seveda poletel naprej, z glavo udaril naravnost v lesen hlod in si polomil vrat.

 

To je bila moja najhujša poškodba. Dva meseca sem moral nositi poseben ovratnik. Zdaj sem v redu, toda moram priznati, da sem imel neznansko srečo. Ljudje zaradi take poškodbe končajo v invalidskem vozičku, kot na primer znani igralec Christopher Reeve.

 

Seveda pa lahko tudi v zvezi s tem sami marsikaj storimo in se zaščitimo. Med jahanjem vedno nosimo čelado. Lahko uporabljamo tudi zaščitni jopič. Pomembno je tudi, da izberemo konja, ki ga obvladamo in ki ustreza našemu znanju.

 

Toda velik dejavnik je in bo vedno tudi sreča.

 

Sam sem začel jahati pri 10 letih, zdaj jih imam 76, jaham vsak dan. To je precej let jahanja in dela s konji. Gre torej tudi za igro verjetnosti. Več kot jahaš, bolj verjetno je, da se boš poškodoval.

 

 

Pri jahanju ne gre za vprašanje, ALI se boš poškodoval. Gre za vprašanje KDAJ in KAKO HUDO se boš poškodoval.  Denny Emerson

 

 

#5 V preteklosti so se v vojski dobrega seda učili po celo leto ali celo več. Ure in ure so jahali brez stremen in vajeti ter v zares dober sed vložili ogromno treninga. Zdi se, da je danes zelo malo ljudi pripravljenih vložiti toliko časa v čiste osnove.

 

 

S tem se spet vračava na prvotno vprašanje: »Kako močno si želiš jahati?«denny emerson

 

Če se želiš naučiti res dobrega seda, potem je za to pač treba delati. Vprašajva se, kaj pravzaprav je dober sed?

 

Dober sed ni odvisen od stremen. Lahko sicer celo življenje jahaš lahki kas in polsedeči (razbremenilni) galop, s čimer se izogneš gibanju konja. Kajti s stremeni se v resnici dvigneš nad konjevo gibanje in se mu na ta način izogneš.

 

Ko se enkrat nehaš izogibati konjevemu gibanju, pa mora biti jahačevo telo sposobno absorbirati konjevo gibanje.

 

 

Sally Swift je na primer dejala, da je potrebno o dobrem sedu na konju razmišljati takole: »Srednji del jahačevega telesa, od kolena pa do prvega rebra, vključno z medenico, mora pripadati konju. Spodnji del noge, zgornji del trupa in roke pa pripadajo jahaču.«

 

 

Edini način, da to osvojiš, pa so vaje in dolgotrajni treningi. In trening dobrega seda ni končan, vse dokler se jahačeve mišice v jedru telesa in jahačev občutek za ravnotežje ne navadijo na konjevo gibanje.

 

Nekateri ljudje bodo to vzeli zares in vadili, vadili in vadili. Drugi pa ne. In po mojem je teh drugih ljudi precej več kot pa prvih.

 

 

Obstaja ogromno načinov dobrega jahanja. Če bi želeli osvojiti vse, bi za to porabili dve življenji, ne samo enega. Denny Emerson

 

#6 Katere so po vašem mnenju tri lastnosti dobrega jahača?

 

Prva je zagotovo potrpljenje. Predvsem potrpljenje do konja, hkrati pa želja, da delaš skupaj s konjem, ne pa “nad njim”.

 

Druga je vztrajnost. Saj veste, da je pri konjih en kup problemov, pogosto se tudi poškodujejo. Bistveno je, da smo vztrajni in da se vedno vračamo k njim.

 

Tretja pa je neka posebna vrsta poguma. Ne mislim samo fizičnega poguma, ampak tisti poseben poguma, s katerim se trudiš, tudi ko si nekoliko negotov. Pogum, s katerim si dovolj trden, da greš v manežo in preprosto jahaš.

 

#7 Se vam zdi, da obstaja poseben konj za vsakogar? Morda konj, kot je bil Victor Dakin za vas? Je bil to konj vašega življenja?

 

denny emersonZame je bil Victor Dakin zagotovo poseben konj. Bil je pravi konj zame v pravem trenutku, predvsem zato, ker sem ga jahal v ekipi, ki je osvojila zlato medaljo.

Zaradi njega sem (deloma) tudi celo življenje preživel s konji.

 

Toda za nekoga, ki želi samo ležerno jahati na terenu, je morda povsem dovolj konj, ki ga na terenu ne bo spravil v težave.

 

Mislim, da ne obstaja popoln konj za vsakogar. Občasno sicer naletiš na konjsko superzvezdo, kot je bil na primer Baloubet. Sam sem imel celo njegovega sina.

 

Vendar pa nas večina nikoli ne bo naletela na tako superzvezdo. Večina se nas bo morala zadovoljiti s tem, da imamo dobrega konja, s katerim se preprosto ujamemo.

 

Predvsem pa je pomembno, da imamo konja, ki ustreza nam kot jahačem in našemu nivoju, na katerem se trenutno nahajamo.

 

Najpogostejša napaka v katerikoli disciplini ali stilu jahanja je napačna kombinacija konja in jahača. Vidim nervozne, napete in celo povsem prestrašene jahače, ki jahajo enostavno »preveč« konja.  Kako prepričati te jahače, naj zamenjajo konja, je eden največjih izzivov v konjeništvu. In kot kaže, odgovora na to vprašanje še ni na vidiku. Denny Emerson

 

#8 Nekateri pravijo, da lahko slišijo konje govoriti. Bi rekli, da je taka povezava med konjem in človekom/jahačem možna? Če ne, kako daleč gre lahko ta povezava?

 

Po mojem mnenju je precej odvisno od tega, kako intenzivno se je pripravljen jahač poglobiti v celoten proces. Ogromno ljudi pride v konjski hlev, zajahajo konja, odjahajo svoje in gredo domov.

 

Toda, ali želite v jahanje pomočiti samo prst ali se boste v celoti potopili vanj?

 

Veste, jahanje konja je nekaj drugega kot pa razumeti se s konjem. Šepetalci konjem (pri nas jim rečemo “the roundpen people”ljudje iz lonžirnega kroga) pravijo, da lahko preberejo konjevo telesno govorico in s tem konjeve misli. Verjetno to do neke mere drži. Sam sem na primer videl ljudi, ki so z lahkoto ujeli konja na travniku in ljudi, ki jim to nikakor ni uspelo.

 

Ko pa sediš na konjevem hrbtu, so neverbalna komunikacija s konjem dejstva, ki delujejo po sistemu pritiska in popuščanja pritiska. Če hočeš desni galop, uporabiš drugačna dejstva kot pa za levi galop.

 

Konja pa teh dejstev naučiš tako, da najprej vršiš pritisk in ko se konj odzove, pritisk takoj popustiš. Konj tako začenja razumeti, da pritisk popusti takoj, ko nekaj izvede pravilno. To je čisto osnovni trening. Enako lahko delamo s tigrom, slonom ali levom. Pritisk in popuščanje, zelo enostavno.

 

No, če povzamem. Po mojem gre tukaj za dva različna načina komunikacije s konjem. Na denny emersonnjegovem hrbtu moramo z njimi zagotovo komunicirati z dejstvi, ki temeljijo na pritisku in popuščanju pritiska. Na tleh pa lahko morda z njimi resnično komuniciramo s pogledom, nagibom telesa ali premikom roke. Moram priznati, da tega področja ne poznam prav dobro, zato ne morem reči kaj bolj konkretnega.

 

#9 V nedavnem intervjuju za Horse TV je vaš kolega, nizozemski trener Albert Voorn dejal, da se ljudje enostavno nočejo več učiti. Enako je leta nazaj rekel vaš mentor Jack LeGoff. Kaj pravite o tem?

 

Pri človeku, ki se loti jahanja, bi morala v osnovi obstajati želja, da bodo jahanje vzeli kot resen šport. Ogromno ljudi pa enostavno ni pripravljenih trdo delati.

 

Seveda lahko celo življenje povsem normalno jahaš na amaterskem ali ljubiteljskem nivoju.

 

Toda moramo se zavedati, da so jahači pravzaprav atleti. Atleti nenehno izboljšujejo svojo formo in pripravljenost, trdo trenirajo, pridobivajo na vzdržljivosti in fleksibilnosti. Večina ljudi postopoma in s treningi vse te lastnosti lahko izboljša.

 

Na jahaču pa je, da se odloči, ali bo razmišljal o jahanju kot o resnem športu. Kot športu, kjer moraš biti poleg konja tudi sam športnik v odlični pripravljenosti ali pa bo razmišljal o jahanju kot o športu, kjer ti ni treba biti športnik in se lahko izogneš dobri pripravljenosti in kondiciji.

 

Med klinikami ali treningi s tujimi trenerji bodi prisoten ves dan, ne samo na svoji uri. Poslušaj, glej in si zapisuj. Na ta način boš od treninga lahko odnesel še več kot sicer. Denny Emerson

 

 

#10 Že kar nekaj časa spremljam vašo FB stran in zdi se, da z veseljem delite svoje izkušnje, mnenja in odpirate različna vprašanja. Zakaj se vam zdi pomembno, da delite svoje dolgoletno znanje?

 

V bistvu je zelo enostavno. Skozi vsa desetletja sem imel ogromno konj in z nekaterimi dela nisem opravil tako dobro kot bi ga lahko. Želim si, da bi imel gumb za vrnitev v preteklost in da bi lahko ponovno jahal vse te konje. Če bi le imel možnost, bi namreč marsikaj storil drugače.

 

Na svoji FB strani svoje znanje in izkušnje delim predvsem zato, ker želim, da bi se ljudje izognili napakam, ki sem jih storil sam.

 

Veste, sam sem postal prehitro star in prepozno pameten. In ljudem ni ni potrebno storiti napak, ki sem jih storil že sam. Zato na FB strani objavljam vse, kar sem se doslej naučil.

 

 

Pridruži se Dennyju Emersonu na njegovi FB strani TUKAJ  

 

Lahko prebereš tudi njegovo knjigo “How good riders get good”. Najdeš jo TUKAJ

 

 

Preberi še: Albert Voorn: Ko se vmeša denar, vsi čudežno pozabimo na dobrobit konj

 

prodaja policijskih konj

Prodaja policijskih konj

Prodaja policijskih konj ob vsaki objavi dvigne malo prahu, saj se pogosto pojavijo dvomi in zadržki o načinu prodaje. Številne zmoti dejstvo, da policijske konje prodajajo z javnim zbiranjem ponudb, saj se jim zdi, da so konji degradirani na nivo službenih vozil oziroma neživih stvari.

 

 

Ravno te dni je aktualen razpis za prodajo dveh policijskih konj (pa tudi eno psičko, ampak mi se bomo osredotočili na konje) in seveda so se pojavila različna vprašanja, ki pa sem jih preverila na policiji. Marsikdo tudi misli, da policijske konje, ki jih ne prodajo, kar uspavajo.

 

Te zanima, če to res drži? Preberi celoten članek.

 

Zakaj policija prodaja službene konje?

 

V konkretnem primeru sta na prodaj lipicanec Maestoso Dubovina XXV in westfalec Santino. Oba sta stara po 20 let in napočil je čas za njuno upokojitev. Celoten razpis za prodajo obeh konj najdeš tukaj.

 

Zaradi starosti imata različna bolezenska stanja, ki so posledica degenerativnih sprememb, zato nista več primerna za delo v policiji.

 

Santino in Maestoso Dubovina sta sicer aktivno delo pri policiji začela že leta 2005, ko sta bila stara po 7 let. Na postaji konjeniške policije v Ljubljani sta delala več kot 12 let.

 

Santino je svojo zadnjo patruljo opravil avgusta 2017, Maestoso Dubovina pa novembra 2017.

 

Sicer konji v policiji v povprečju delajo med 8 in 10 let, predvsem je to odvisno od zdravja posameznega konja.

 

Kot so mi povedali na policiji, so že pri nakupu policijskih konj izredno pozorni na zdravstveno stanje živali. Za delo v policiji kupijo le konje, ki so brez bolezenskih stanj, poškodb ali indicev na morebitne zdravstvene težave ali zaplete v prihodnosti.

 

Policija zavrne neprimerne bodoče kupce

 

prodaja policijskih konj Prodaja policijskih konj poteka z zbiranjem javnih ponudb. Potencialni kupec si lahko konje najprej ogleda na postaji konjeniške policije, potem pa na podlagi razpisa odda svojo ponudbo za nakup policijskega konja.

 

Ponudbi za nakup policijskega konja je potrebno priložiti tudi mnenje policije, da je potencialni kupec primeren za nakup posameznega konja.

 

Policija primernost presodi na podlagi Vprašalnika za presojo kandidata za nakup službenega konja policije (vprašalnik si lahko ogledaš tukaj).

 

Poleg osnovnih podatkov je potrebno v vprašalniku napisati na primer izkušnje iz konjeništva, razloge za nakup konja, kje bo konj nastanjen, koliko časa mu bodo lahko posvečali in ali ima bodoči kupec dovolj denarja za vzdrževanje konja.

 

Z vsakim kandidatom po izpolnjenem vprašalniku opravijo tudi osebni razgovor in na podlagi obojega ocenijo primernost bodočega kupca. Primernost bodočega kupca ocenjuje pristojna oseba v policijski enoti, v kateri se konj nahaja.

 

Na policiji so mi povedali, da so v preteklosti že zavrnili kandidate in jih ocenili kot neprimerne.

 

Že pred nakupom službenega konja morajo potencialni novi lastniki konja podpisati izjavo, da bodo z živaljo ravnali v skladu z Zakonom o zaščiti živali.

 

Policisti občasno pri novih lastnikih tudi preverjajo stanje konja v novem domu. Kot so zagotovili na policiji, bi o neprimernem ravnanju z nekdanjim policijskim konjem nemudoma obvestili pristojnega uradnega veterinarja.

 

Pri tem je potrebno  poudariti, da prodanih službenih konj ni dovoljeno uporabiti v prehrambene namene.

 

Zakaj konje prodajajo kot stvari? Zakaj jih raje ne vzame njihov vodnik ali skrbnik?

 

Policijski konji, ki jih iz različnih vzrokov vzamejo iz aktivnega opravljanja dolžnosti v policiji, na predlog uporabnika prodajo, v skladu s Pravilnikom o pridobivanju in upravljanju službenih živali v Policiji. Po domače povedano, ko jahač oceni, da konj ne more več opravljati svojih nalog, poda predlog za prodajo.

 

Gre pač za postopke javne uprave, ki so precej rigorozni. Pri prodaji policijskih konj morajo tako še najbolj srčni konjeniki in partnerji konj žal upoštevati določene pravilnike.

 

Konja se lahko tudi neodplačno prenese v last njegovega konjenika, če ta poda vlogo in konj iz kateregakoli razloga zanj predstavlja posebno subjektivno vrednost. Če policist konjenik izrazi željo po lastništvu konja, ga policija niti ne začne prodajati.

 

Ali policijske konje, ki jih ne prodajo, res uspavajo?

 

Službenih  konj, ki jih ne prodajo, na policiji NE  uspavajo. Če jim konja ne uspe prodati, ga v skladu s pravilnikom poskušajo oddati v brezplačno rejo policistom  konjenikom oz. drugim policistom.

 

Kot zadnja možnost je, da konj ostane v enoti, kjer policisti konjeniki skrbijo zanj.

 

Sistem  upokojitve  službenih  živali  je  v policiji vzpostavljen z oddajo živali  v  brezplačno  rejo  policistu  in  neodplačnim  prenosom živali na njihove  vodnike  oz.  konjenike.

 

Morda se nam zdijo pravila prodaje policijskih konj nekoliko nenavadna, suhoparna in brez duše. Kljub temu pa je videti, da policija vseeno poskrbi, da gredo po koncu aktivne službe v dobre domove, kjer preživijo lepo starost. Seveda brez obremenitev in intenzivnega jahanja.

 

otok s konji

Otok, kjer se sprehajajo konji

 

Predstavljaj si tole: »Pripelješ se na morje in iz avta vzameš brisače, ležalke, sendvič in hladilno skrinjo (s pivom, kakopak 🙂 ). Na plaži si poiščeš svoj prostorček, ležeš na brisačo, odpreš pivo in počakaš, da pridejo konji?

 

Marsikdo bi si tako predstavljal nebesa ali pa recimo idealen dopust.

 

 

Pa taka plaža res obstaja?

 

Obstaja. Na otoku Assateague v Marylandu.

 

otok s konjiOtok je pravzaprav greben med Atlantskim oceanom in polotokom Delmarva, ima pa skoraj 60 kilometrov peščenih plaž.

 

Če so se ti ob tem že zasvetile oči in se ti je pred očmi narisala slika, na kateri s konjem galopirata po vseh teh kilometrih mivke, te moram malo razočarati.

 

Jahanje je sicer dovoljeno, ampak samo po določenem delu plaže in samo v določenem delu leta.

 

Otok, kjer divji konji mimogrede zaidejo v kampe

 

Poleg številnih ptic, srnjadi in drugih živali, otok slovi tudi po divjih konjih, ki privabljajo številne turiste.

 

otok s konji

Nekateri verjamejo, da so konji na otok priplavali po brodolomu španske galeje, veliko bolj verjetno pa je, da so iznajdljivi rančerji nekje v 17. stoletju konje na otok spustili zato, da bi se izognili davkom in zakonodaji.

 

Divji konji na otoku so povsem divji in trdoživi, saj živijo v precej zahtevnih razmerah (vročina, obilica insektov, revna paša). Ker številni turisti seveda mislijo, da so konji prijazni in priljudni, so že marsikaterega od njih hitro prepričali v nasprotno s pošteno brco ali bolečim ugrizom.

 

 

Ker ameriški rangerji prav pikolovsko pazijo na turiste (ker ti pač ne znajo paziti sami nase), je na vhodu na otok vrsta opozoril. Med drugim je konje na otoku prepovedano hraniti ali božati. Če vas dobijo pri tem, vam mirno napišejo kazen.

 

Konji se sicer povsem prosto sprehajajo po otoku, pogosto se zadržujejo tudi na plaži ali v bližnjih močvirijih, občasno pa zatavajo tudi v kampe.

 

 

VIDEO (pod videom izveš, ali lahko na tem otoku tudi jahaš)

 

 

 

Pa lahko tukaj tudi jahamo?

Lahko. Ampak le na strogo določenem delu plaže in le od oktobra do maja. Poleg tega imajo tudi dva kampa, ki sta posebej namenjena jahačem in konjem.

 

Jahanje je dovoljeno le po cca 20 km peščene plaže, dostop do tega dela plaže pa je tudi strogo določen. Narodni park si pridržuje tudi pravico, da jahanje prepove v vsakem trenutku, bodisi zaradi nevarnih vremenskih ali drugih razmer, posegov v narodnem parku ali česarkoli drugega.

 

Konji, razen divjih, se ne smejo gibati nikjer drugje po parku.

 

otok s konjiOd poletja pa tja do zgodnje jeseni jahanje na otoku ni dovoljeno, predvsem zaradi rojev insektov, ki so lahko prenašalci različnih bolezni. Tudi sicer je na otoku ogromno komarjev in drugih žuželk, zato se je treba oborožiti z litri Autana, zase in za konja.

 

Če imate dovolj galopiranja po plaži, hkrati pa ste preutrujeni, da bi s prikolico vozili domov, lahko na otoku skupaj s konjem tudi prenočite. Dva kampa sta posebej namenjena konjem in jahačem. V vsakem je prostora za 6 konj in 6 jahačev, nočitev pa stane okoli 40 EUR.

 

Seveda tudi v teh dveh kampih ni prav dosti prepuščeno naključju ali nemarnim konjarjem, saj je treba upoštevati precej stroga pravila. Na primer, svojih konj ne smete nikoli pustiti samih, vse fige in drugo pa morate pred odhodom skrbno pospraviti. 

 

Hm, ko človek tole malo bolje razišče, otok z divjimi konji Assateague sploh ni več tako idealen. Zagotovo pa je obisk otoka z divjimi konji izkušnja, ki je nikoli ne pozabiš. Mogoče pa imaš srečo in se kako urico ali dve vseeno sončiš v družbi konj 🙂

 

Preden obiščeš otok s konji, pa nujno preberi še:

6 opozorilnih znakov pri konjih, ki jih mora poznati vsak 

 

Foto: Notyoubroom, NPS, IstockBonnie U. Gruenberg, Susanne Bledsoe – Wikipedia