iščem konja

Iščem konja za fotkanje

Ta sneg mi enostavno ne pusti miru, zato sem odločila, da si izpolnim svojo fotografsko željo. Rada bi namreč fotografirala konja na snegu.

 

Za to bi potrebovala konja, v zameno pa ponujam 3 obdelane fotografije, ki so primerne tako za nalaganje na splet in tudi za tiskanje na večje formate.

 

 Kaj točno iščem?

 

  • Barva konja ni pomembna
  • Poniji niso zaželjeni
  • Na območju Štajerske
  • Izpust na ravnem
  • Tla, prekrita s snegom

 

Fotkanje bi potekalo ta vikend, torej v soboto, 24. februarja ali v nedeljo, 25. februarja, oziroma po dogovoru z lastnikom konja.

 

Zainteresirane prosim, da mi po elektronski pošti pošljejo fotografijo konja, pripišejo svojo lokacijo in seveda dodajo svoje kontaktne podatke.

 

Če ima kdo kakšne posebne ideje za fotografiranje svojega konja na snegu, lahko pripiše tudi te. Še posebej dobrodošla dekleta, ki so dovolj pogumna, da bi se na snegu s konjem fotkala v oblekici 🙂

 

Če ima kdo vprašanja, pa me lahko seveda kontaktira po mailu, na kjara.kocbek.animalphotography@gmail.com  ali preko ZS na Facebook strani TUKAJ.

 

Se fotkamo!

Kjara

 

 

equitana open air

Sodeluj na Equitana 2018 – open air

 

Equitana Open air 2018  je pravzaprav manjša sestra precej večjega in tudi bolj znanega konjeniške prireditve Equitana, ki sicer poteka vsaki dve leti (naslednja bo marca leta 2019).

 

Organizatorji ponujajo možnost, da se pridružiš prostovoljcem iz vse Evrope in si tri dni v središču dogajanja.

 

Kaj ponujajo prostovoljcem?

 

Ekskluziven dostop do zakulisja prireditve, spoznavanje ekipe in organizacije sejma ter novih equitana open airljudi. Na voljo imate delo v različnih segmentih prireditve. Oblekli vas bodo v posebno Equitana uniformico in dali vam bodo hrano.

 

Namestitev ni vključena v aranžma, tako da si jo boste morali poiskati sami. Predlagajo, da si bivanje rezervirate v hotelčku Holiday Inn Düsseldorf-Neuss Holiday, ki je tudi uradni hotelski partner Equitane open air in je čisto blizu prizorišča. Rezervacije sprejemajo tukaj.

 

Kadar ne delaš na prireditvi, lahko pohajaš po sejmu, si ogledaš predstave ali razstave, nakupuješ ali pač počneš kaj drugega, kar te veseli.

 

Kaj pričakujejo?

 

Zaželene so izkušnje iz organizacije dogodkov, predvsem konjeniških, in izkušnje s konji, ni pa to pogoj. Bistveno je, da si priden, zanesljiv, motiviran in da z veseljem priskočiš na pomoč. Dobra volja in nasmeh na obrazu pa sta nujna.

 

Star je potrebno biti več kot 16 let.

 

OBVEZNO (na to so me posebej opozorili) je znanje nemščine, saj je sejem bolj kot ne regionalen in pričakujejo večinoma obiskovalce iz Nemčije.

 

 

Koliko boš delal/a na sejmu?

 

equitana open airIdealno je, da lahko delaš kar vse tri dni prireditve (25. – 27. 05. 2018), saj te tako lahko vključijo v vse predvidene zadolžitve in lahko svoje neloge v celoti opravljaš vse tri dni.

Dnevni obseg dela je osem ur, v času od 08.00 and 20.00. Zagotovljeni so redni odmori, za nameček dobiš še eno vstopnico za prijatelja (dan izbereš sam).

 

Prijavnico za Equitano 2018 open air najdeš TUKAJ.

 

Na Equitani Open air 2018 sicer pripravljajo bogat program na 6 prizoriščih, ki vključuje:

  • dresuro in ostale teste
  • tekmovanja islandskih konj
  • Western tekmovanja
  • rejsko razstavo welsh ponijev
  • lekcije in demonstracije treningov
  • jahanje ponijev
  • tekmovanja in igre
  • razstave konj

 

Kje boš predvidoma delal/a?

 

Organizacija tovrstne prireditve je velik zalogaj, zato bodo tvojo pomoč potrebovali na enem izmed naslednjih delovnih mest:

  • Dnevna pomoč v zakulisju
  • Pomoč v zakulisju med večerno predstavo (sobota zvečer, do 23.00)
  • Pomoč obiskovalcem kot kontaktna oseba na sejmu
  • Šotor za častnega gosta
  • Vstopne točke (vstopnine)
  • Šotor EQUITANA (pomoč obiskovalcem in prodaja promo materiala)
  • Foto kotiček
  • Pomoč v hlevih
  • Press stojnica

 

Kako se prijaviš?

 

Prijaviš se s posebno prijavnico, rok za prijavo pa je 16. marec 2018.

 

Prijavnico za Equitano 2018 open air najdeš TUKAJ.

 

Kaj pa, če moram udeležbo nepričakovano odpovedati?

 

Če se ti slučajno podrejo načrti in moraš odpovedati udeležbo, bodo načeloma razumeli (ne bodo pa ravno najbolj zadovoljni). Bistveno je, da jih čim prej obvestiš o odpovedi udeležbe, kar sporočiš na mail volunteer@equitana.com.

 

Kako do Equitane Open Air 2018?

 

Equitana opena air 2018 bo v mestecu Neuss, v bližini Dusseldorfa. Pot do tja z avtom traja okoli 10-12 ur (lahko tudi več, odvisno od zastojev na nemških avtocestah).

 

Lahko seveda tudi letiš, bo pa potrebno hitro na lov za najcenejše vozovnice. Cene povratnih letalskih kart se gibljejo nekje gibljejo od 160 EUR naprej (februar 2018).

 

POSEBNO OPOZORILO: wi-fija na sejmu ni

 

 

Prijavnico za Equitano 2018 open air najdeš TUKAJ.

 

 

denny emerson

Denny Emerson: pri 76 letih vsak dan jaham tri do štiri konje

 

Na Dennyja Emersona sem naletela na Facebooku, natančneje na njegovi Facebook strani Tamarack Hill Farm, kjer deli svoje misli ter izkušnje o konjih, jahanju in praktično z vsem, kar je povezano s konji.

Gospod pri svojih 76 letih še vedno vsak dan prejaha po tri ali štiri konje, kar je pravzaprav osupljivo.

 

 

Sicer je Denny Emerson edini ameriški jahač, ki je osvojil tako mednarodno zlato medaljo v eventingu in hkrati zmagal tudi na Tevis Cupu. Tevis Cup je tekma v endurancu po vzhodnih ameriških državah, ki je dolga, reci in piši, 160 kilometrov.

 

 

denny emersonLeta 1972 je postal “jahač leta” po izboru ameriške eventing zveze. Leta 1974 je osvojil ekipno zlato medaljo na svetovnem prvenstvu v eventingu.

 

Pred nekaj leti se je posvetil predvsem treniranju, skupaj z ženo May pa vodita Tamarack Hill Farm v Vermontu (poleti) in Severni Karolini (pozimi).

 

Z gospodom Emersonom sva se pogovarjala po telefonu in zaupal mi je nekaj krasnih izhodiščnih točk o jahanju, konjih in učenju jahanja.

 

# 1 Gospod Emerson, s konji in okoli konj ste že 65 let. Kaj je najpomembnejša stvar, ki ste se je naučili v teh 65 letih?

 

Odraščal sem na ruralnem območju Massachussetsa, kjer nismo imeli prav veliko klasičnega jahanja. Takrat je še veljalo staro pravilo, da moraš konja prisiliti v tisto, kar želiš in da mu moraš pokazati, kdo je šef. Hkrati mu ne smeš dopustiti cele vrste stvari. Torej, na nek način lahko rečem, da je bil to grob pristop do konj. In če si otrok, ponavadi verjameš odraslim in tako tudi delaš.

 

Vse predolgo je trajalo, da sem se tega otresel in se dela s konji lotil na bolj miren in nežen način. To je zagotovo najpomembnejša stvar, ki sem se je naučil v vseh teh šestih desetletjih.

 

#2 Stari ste 76 let. Še vedno vsak dan jahate?

 

Tako je in takoj ko končava pogovor, grem jahat. Vsak dan prejaham tri ali štiri konje.denny emerson

Moram pa priznati, da pri svojih letih precej bolj premislim, katerega konja bom zajahal. Skozi leta sem se namreč precejkrat resno poškodoval. Ravno pred petimi leti sem si na primer zlomil vrat, k sreči brez resnejših posledic. Nekoč sem si pri padcu zlomil tudi oba kolka.

 

 

Zdaj sem bolj previden in precej manj skačem. Kljub temu še ne mislim prenehati z jahanjem.

 

Po mojem je bistvenega pomena, da človek ostane v formi. Starejši ljudje smo bolj umirjeni, naša aktivnost se zmanjšuje, izgubljamo mišični tonus in ponavadi se tudi zredimo.

 

Če si starejši človek, z nekaj odvečne teže in poleg tega nimaš kondicije, potem je težko dobro jahati. Dobra stran pa je, da lahko v zvezi s tem vsi nekaj naredimo in na to lahko vplivamo.

 

 

Konjeva velikost in moč pogosto skrivata žalostno resnico, da je pravzaprav zelo krhek.  Denny Emerson

 

 

#3 V svoji knjigi »How good riders become good« omenjate jahačico Jane Savoie. Jane je v začetku svoje kariere po ves teden čistila bokse, da je lahko čez vikend dobila uro jahanja. Dandanes je tega vse manj. Kaj menite o tem?

 

Saj poznate rek: »Človeka lahko prisiliš v določeno dejavnost, bodisi z nagrado ali kaznijo, ne moreš pa ga prisiliti, da si tega zares in iz srca želi.«

 

Ljudje, ki si dovolj močno želijo jahati ali pa izboljšati svoje znanje jahanja, bodo za to naredili vse, kar je potrebno.

 

denny emersonČetudi človek ne prihaja iz bogate družine, ki bi mu omogočila nakup konja ali iz različnih razlogov nima dostopa do konj, to nikakor ne pomeni, da so mu vrata do konj za vedno zaprta.

 

Tisti, ki si zares goreče želijo jahanja, se bodo na primer z veseljem odzvali povabilu bližnjega konjeniškega kluba, ki jim bo v zameno za delo v hlevu ponudil jahanje.

 

Veste, na koncu gre za zelo enostavno vprašanje, kako močno si nekdo želi jahanja.

 

 

#4 Kaj je najhujša poškodba, ki ste jo utrpeli pri jahanju in kaj se je zgodilo?  

Jahal sem mlado kobilo, ki se je tik pred jarkom sunkovito ustavila in spustila glavo. Sam sem seveda poletel naprej, z glavo udaril naravnost v lesen hlod in si polomil vrat.

 

To je bila moja najhujša poškodba. Dva meseca sem moral nositi poseben ovratnik. Zdaj sem v redu, toda moram priznati, da sem imel neznansko srečo. Ljudje zaradi take poškodbe končajo v invalidskem vozičku, kot na primer znani igralec Christopher Reeve.

 

Seveda pa lahko tudi v zvezi s tem sami marsikaj storimo in se zaščitimo. Med jahanjem vedno nosimo čelado. Lahko uporabljamo tudi zaščitni jopič. Pomembno je tudi, da izberemo konja, ki ga obvladamo in ki ustreza našemu znanju.

 

Toda velik dejavnik je in bo vedno tudi sreča.

 

Sam sem začel jahati pri 10 letih, zdaj jih imam 76, jaham vsak dan. To je precej let jahanja in dela s konji. Gre torej tudi za igro verjetnosti. Več kot jahaš, bolj verjetno je, da se boš poškodoval.

 

 

Pri jahanju ne gre za vprašanje, ALI se boš poškodoval. Gre za vprašanje KDAJ in KAKO HUDO se boš poškodoval.  Denny Emerson

 

 

#5 V preteklosti so se v vojski dobrega seda učili po celo leto ali celo več. Ure in ure so jahali brez stremen in vajeti ter v zares dober sed vložili ogromno treninga. Zdi se, da je danes zelo malo ljudi pripravljenih vložiti toliko časa v čiste osnove.

 

 

S tem se spet vračava na prvotno vprašanje: »Kako močno si želiš jahati?«denny emerson

 

Če se želiš naučiti res dobrega seda, potem je za to pač treba delati. Vprašajva se, kaj pravzaprav je dober sed?

 

Dober sed ni odvisen od stremen. Lahko sicer celo življenje jahaš lahki kas in polsedeči (razbremenilni) galop, s čimer se izogneš gibanju konja. Kajti s stremeni se v resnici dvigneš nad konjevo gibanje in se mu na ta način izogneš.

 

Ko se enkrat nehaš izogibati konjevemu gibanju, pa mora biti jahačevo telo sposobno absorbirati konjevo gibanje.

 

 

Sally Swift je na primer dejala, da je potrebno o dobrem sedu na konju razmišljati takole: »Srednji del jahačevega telesa, od kolena pa do prvega rebra, vključno z medenico, mora pripadati konju. Spodnji del noge, zgornji del trupa in roke pa pripadajo jahaču.«

 

 

Edini način, da to osvojiš, pa so vaje in dolgotrajni treningi. In trening dobrega seda ni končan, vse dokler se jahačeve mišice v jedru telesa in jahačev občutek za ravnotežje ne navadijo na konjevo gibanje.

 

Nekateri ljudje bodo to vzeli zares in vadili, vadili in vadili. Drugi pa ne. In po mojem je teh drugih ljudi precej več kot pa prvih.

 

 

Obstaja ogromno načinov dobrega jahanja. Če bi želeli osvojiti vse, bi za to porabili dve življenji, ne samo enega. Denny Emerson

 

#6 Katere so po vašem mnenju tri lastnosti dobrega jahača?

 

Prva je zagotovo potrpljenje. Predvsem potrpljenje do konja, hkrati pa želja, da delaš skupaj s konjem, ne pa “nad njim”.

 

Druga je vztrajnost. Saj veste, da je pri konjih en kup problemov, pogosto se tudi poškodujejo. Bistveno je, da smo vztrajni in da se vedno vračamo k njim.

 

Tretja pa je neka posebna vrsta poguma. Ne mislim samo fizičnega poguma, ampak tisti poseben poguma, s katerim se trudiš, tudi ko si nekoliko negotov. Pogum, s katerim si dovolj trden, da greš v manežo in preprosto jahaš.

 

#7 Se vam zdi, da obstaja poseben konj za vsakogar? Morda konj, kot je bil Victor Dakin za vas? Je bil to konj vašega življenja?

 

denny emersonZame je bil Victor Dakin zagotovo poseben konj. Bil je pravi konj zame v pravem trenutku, predvsem zato, ker sem ga jahal v ekipi, ki je osvojila zlato medaljo.

Zaradi njega sem (deloma) tudi celo življenje preživel s konji.

 

Toda za nekoga, ki želi samo ležerno jahati na terenu, je morda povsem dovolj konj, ki ga na terenu ne bo spravil v težave.

 

Mislim, da ne obstaja popoln konj za vsakogar. Občasno sicer naletiš na konjsko superzvezdo, kot je bil na primer Baloubet. Sam sem imel celo njegovega sina.

 

Vendar pa nas večina nikoli ne bo naletela na tako superzvezdo. Večina se nas bo morala zadovoljiti s tem, da imamo dobrega konja, s katerim se preprosto ujamemo.

 

Predvsem pa je pomembno, da imamo konja, ki ustreza nam kot jahačem in našemu nivoju, na katerem se trenutno nahajamo.

 

Najpogostejša napaka v katerikoli disciplini ali stilu jahanja je napačna kombinacija konja in jahača. Vidim nervozne, napete in celo povsem prestrašene jahače, ki jahajo enostavno »preveč« konja.  Kako prepričati te jahače, naj zamenjajo konja, je eden največjih izzivov v konjeništvu. In kot kaže, odgovora na to vprašanje še ni na vidiku. Denny Emerson

 

#8 Nekateri pravijo, da lahko slišijo konje govoriti. Bi rekli, da je taka povezava med konjem in človekom/jahačem možna? Če ne, kako daleč gre lahko ta povezava?

 

Po mojem mnenju je precej odvisno od tega, kako intenzivno se je pripravljen jahač poglobiti v celoten proces. Ogromno ljudi pride v konjski hlev, zajahajo konja, odjahajo svoje in gredo domov.

 

Toda, ali želite v jahanje pomočiti samo prst ali se boste v celoti potopili vanj?

 

Veste, jahanje konja je nekaj drugega kot pa razumeti se s konjem. Šepetalci konjem (pri nas jim rečemo “the roundpen people”ljudje iz lonžirnega kroga) pravijo, da lahko preberejo konjevo telesno govorico in s tem konjeve misli. Verjetno to do neke mere drži. Sam sem na primer videl ljudi, ki so z lahkoto ujeli konja na travniku in ljudi, ki jim to nikakor ni uspelo.

 

Ko pa sediš na konjevem hrbtu, so neverbalna komunikacija s konjem dejstva, ki delujejo po sistemu pritiska in popuščanja pritiska. Če hočeš desni galop, uporabiš drugačna dejstva kot pa za levi galop.

 

Konja pa teh dejstev naučiš tako, da najprej vršiš pritisk in ko se konj odzove, pritisk takoj popustiš. Konj tako začenja razumeti, da pritisk popusti takoj, ko nekaj izvede pravilno. To je čisto osnovni trening. Enako lahko delamo s tigrom, slonom ali levom. Pritisk in popuščanje, zelo enostavno.

 

No, če povzamem. Po mojem gre tukaj za dva različna načina komunikacije s konjem. Na denny emersonnjegovem hrbtu moramo z njimi zagotovo komunicirati z dejstvi, ki temeljijo na pritisku in popuščanju pritiska. Na tleh pa lahko morda z njimi resnično komuniciramo s pogledom, nagibom telesa ali premikom roke. Moram priznati, da tega področja ne poznam prav dobro, zato ne morem reči kaj bolj konkretnega.

 

#9 V nedavnem intervjuju za Horse TV je vaš kolega, nizozemski trener Albert Voorn dejal, da se ljudje enostavno nočejo več učiti. Enako je leta nazaj rekel vaš mentor Jack LeGoff. Kaj pravite o tem?

 

Pri človeku, ki se loti jahanja, bi morala v osnovi obstajati želja, da bodo jahanje vzeli kot resen šport. Ogromno ljudi pa enostavno ni pripravljenih trdo delati.

 

Seveda lahko celo življenje povsem normalno jahaš na amaterskem ali ljubiteljskem nivoju.

 

Toda moramo se zavedati, da so jahači pravzaprav atleti. Atleti nenehno izboljšujejo svojo formo in pripravljenost, trdo trenirajo, pridobivajo na vzdržljivosti in fleksibilnosti. Večina ljudi postopoma in s treningi vse te lastnosti lahko izboljša.

 

Na jahaču pa je, da se odloči, ali bo razmišljal o jahanju kot o resnem športu. Kot športu, kjer moraš biti poleg konja tudi sam športnik v odlični pripravljenosti ali pa bo razmišljal o jahanju kot o športu, kjer ti ni treba biti športnik in se lahko izogneš dobri pripravljenosti in kondiciji.

 

Med klinikami ali treningi s tujimi trenerji bodi prisoten ves dan, ne samo na svoji uri. Poslušaj, glej in si zapisuj. Na ta način boš od treninga lahko odnesel še več kot sicer. Denny Emerson

 

 

#10 Že kar nekaj časa spremljam vašo FB stran in zdi se, da z veseljem delite svoje izkušnje, mnenja in odpirate različna vprašanja. Zakaj se vam zdi pomembno, da delite svoje dolgoletno znanje?

 

V bistvu je zelo enostavno. Skozi vsa desetletja sem imel ogromno konj in z nekaterimi dela nisem opravil tako dobro kot bi ga lahko. Želim si, da bi imel gumb za vrnitev v preteklost in da bi lahko ponovno jahal vse te konje. Če bi le imel možnost, bi namreč marsikaj storil drugače.

 

Na svoji FB strani svoje znanje in izkušnje delim predvsem zato, ker želim, da bi se ljudje izognili napakam, ki sem jih storil sam.

 

Veste, sam sem postal prehitro star in prepozno pameten. In ljudem ni ni potrebno storiti napak, ki sem jih storil že sam. Zato na FB strani objavljam vse, kar sem se doslej naučil.

 

 

Pridruži se Dennyju Emersonu na njegovi FB strani TUKAJ  

 

Lahko prebereš tudi njegovo knjigo “How good riders get good”. Najdeš jo TUKAJ

 

 

Preberi še: Albert Voorn: Ko se vmeša denar, vsi čudežno pozabimo na dobrobit konj

 

prodaja policijskih konj

Prodaja policijskih konj

Prodaja policijskih konj ob vsaki objavi dvigne malo prahu, saj se pogosto pojavijo dvomi in zadržki o načinu prodaje. Številne zmoti dejstvo, da policijske konje prodajajo z javnim zbiranjem ponudb, saj se jim zdi, da so konji degradirani na nivo službenih vozil oziroma neživih stvari.

 

 

Ravno te dni je aktualen razpis za prodajo dveh policijskih konj (pa tudi eno psičko, ampak mi se bomo osredotočili na konje) in seveda so se pojavila različna vprašanja, ki pa sem jih preverila na policiji. Marsikdo tudi misli, da policijske konje, ki jih ne prodajo, kar uspavajo.

 

Te zanima, če to res drži? Preberi celoten članek.

 

Zakaj policija prodaja službene konje?

 

V konkretnem primeru sta na prodaj lipicanec Maestoso Dubovina XXV in westfalec Santino. Oba sta stara po 20 let in napočil je čas za njuno upokojitev. Celoten razpis za prodajo obeh konj najdeš tukaj.

 

Zaradi starosti imata različna bolezenska stanja, ki so posledica degenerativnih sprememb, zato nista več primerna za delo v policiji.

 

Santino in Maestoso Dubovina sta sicer aktivno delo pri policiji začela že leta 2005, ko sta bila stara po 7 let. Na postaji konjeniške policije v Ljubljani sta delala več kot 12 let.

 

Santino je svojo zadnjo patruljo opravil avgusta 2017, Maestoso Dubovina pa novembra 2017.

 

Sicer konji v policiji v povprečju delajo med 8 in 10 let, predvsem je to odvisno od zdravja posameznega konja.

 

Kot so mi povedali na policiji, so že pri nakupu policijskih konj izredno pozorni na zdravstveno stanje živali. Za delo v policiji kupijo le konje, ki so brez bolezenskih stanj, poškodb ali indicev na morebitne zdravstvene težave ali zaplete v prihodnosti.

 

Policija zavrne neprimerne bodoče kupce

 

prodaja policijskih konj Prodaja policijskih konj poteka z zbiranjem javnih ponudb. Potencialni kupec si lahko konje najprej ogleda na postaji konjeniške policije, potem pa na podlagi razpisa odda svojo ponudbo za nakup policijskega konja.

 

Ponudbi za nakup policijskega konja je potrebno priložiti tudi mnenje policije, da je potencialni kupec primeren za nakup posameznega konja.

 

Policija primernost presodi na podlagi Vprašalnika za presojo kandidata za nakup službenega konja policije (vprašalnik si lahko ogledaš tukaj).

 

Poleg osnovnih podatkov je potrebno v vprašalniku napisati na primer izkušnje iz konjeništva, razloge za nakup konja, kje bo konj nastanjen, koliko časa mu bodo lahko posvečali in ali ima bodoči kupec dovolj denarja za vzdrževanje konja.

 

Z vsakim kandidatom po izpolnjenem vprašalniku opravijo tudi osebni razgovor in na podlagi obojega ocenijo primernost bodočega kupca. Primernost bodočega kupca ocenjuje pristojna oseba v policijski enoti, v kateri se konj nahaja.

 

Na policiji so mi povedali, da so v preteklosti že zavrnili kandidate in jih ocenili kot neprimerne.

 

Že pred nakupom službenega konja morajo potencialni novi lastniki konja podpisati izjavo, da bodo z živaljo ravnali v skladu z Zakonom o zaščiti živali.

 

Policisti občasno pri novih lastnikih tudi preverjajo stanje konja v novem domu. Kot so zagotovili na policiji, bi o neprimernem ravnanju z nekdanjim policijskim konjem nemudoma obvestili pristojnega uradnega veterinarja.

 

Pri tem je potrebno  poudariti, da prodanih službenih konj ni dovoljeno uporabiti v prehrambene namene.

 

Zakaj konje prodajajo kot stvari? Zakaj jih raje ne vzame njihov vodnik ali skrbnik?

 

Policijski konji, ki jih iz različnih vzrokov vzamejo iz aktivnega opravljanja dolžnosti v policiji, na predlog uporabnika prodajo, v skladu s Pravilnikom o pridobivanju in upravljanju službenih živali v Policiji. Po domače povedano, ko jahač oceni, da konj ne more več opravljati svojih nalog, poda predlog za prodajo.

 

Gre pač za postopke javne uprave, ki so precej rigorozni. Pri prodaji policijskih konj morajo tako še najbolj srčni konjeniki in partnerji konj žal upoštevati določene pravilnike.

 

Konja se lahko tudi neodplačno prenese v last njegovega konjenika, če ta poda vlogo in konj iz kateregakoli razloga zanj predstavlja posebno subjektivno vrednost. Če policist konjenik izrazi željo po lastništvu konja, ga policija niti ne začne prodajati.

 

Ali policijske konje, ki jih ne prodajo, res uspavajo?

 

Službenih  konj, ki jih ne prodajo, na policiji NE  uspavajo. Če jim konja ne uspe prodati, ga v skladu s pravilnikom poskušajo oddati v brezplačno rejo policistom  konjenikom oz. drugim policistom.

 

Kot zadnja možnost je, da konj ostane v enoti, kjer policisti konjeniki skrbijo zanj.

 

Sistem  upokojitve  službenih  živali  je  v policiji vzpostavljen z oddajo živali  v  brezplačno  rejo  policistu  in  neodplačnim  prenosom živali na njihove  vodnike  oz.  konjenike.

 

Morda se nam zdijo pravila prodaje policijskih konj nekoliko nenavadna, suhoparna in brez duše. Kljub temu pa je videti, da policija vseeno poskrbi, da gredo po koncu aktivne službe v dobre domove, kjer preživijo lepo starost. Seveda brez obremenitev in intenzivnega jahanja.

 

otok s konji

Otok, kjer se sprehajajo konji

 

Predstavljaj si tole: »Pripelješ se na morje in iz avta vzameš brisače, ležalke, sendvič in hladilno skrinjo (s pivom, kakopak 🙂 ). Na plaži si poiščeš svoj prostorček, ležeš na brisačo, odpreš pivo in počakaš, da pridejo konji?

 

Marsikdo bi si tako predstavljal nebesa ali pa recimo idealen dopust.

 

 

Pa taka plaža res obstaja?

 

Obstaja. Na otoku Assateague v Marylandu.

 

otok s konjiOtok je pravzaprav greben med Atlantskim oceanom in polotokom Delmarva, ima pa skoraj 60 kilometrov peščenih plaž.

 

Če so se ti ob tem že zasvetile oči in se ti je pred očmi narisala slika, na kateri s konjem galopirata po vseh teh kilometrih mivke, te moram malo razočarati.

 

Jahanje je sicer dovoljeno, ampak samo po določenem delu plaže in samo v določenem delu leta.

 

Otok, kjer divji konji mimogrede zaidejo v kampe

 

Poleg številnih ptic, srnjadi in drugih živali, otok slovi tudi po divjih konjih, ki privabljajo številne turiste.

 

otok s konji

Nekateri verjamejo, da so konji na otok priplavali po brodolomu španske galeje, veliko bolj verjetno pa je, da so iznajdljivi rančerji nekje v 17. stoletju konje na otok spustili zato, da bi se izognili davkom in zakonodaji.

 

Divji konji na otoku so povsem divji in trdoživi, saj živijo v precej zahtevnih razmerah (vročina, obilica insektov, revna paša). Ker številni turisti seveda mislijo, da so konji prijazni in priljudni, so že marsikaterega od njih hitro prepričali v nasprotno s pošteno brco ali bolečim ugrizom.

 

 

Ker ameriški rangerji prav pikolovsko pazijo na turiste (ker ti pač ne znajo paziti sami nase), je na vhodu na otok vrsta opozoril. Med drugim je konje na otoku prepovedano hraniti ali božati. Če vas dobijo pri tem, vam mirno napišejo kazen.

 

Konji se sicer povsem prosto sprehajajo po otoku, pogosto se zadržujejo tudi na plaži ali v bližnjih močvirijih, občasno pa zatavajo tudi v kampe.

 

 

VIDEO (pod videom izveš, ali lahko na tem otoku tudi jahaš)

 

 

 

Pa lahko tukaj tudi jahamo?

Lahko. Ampak le na strogo določenem delu plaže in le od oktobra do maja. Poleg tega imajo tudi dva kampa, ki sta posebej namenjena jahačem in konjem.

 

Jahanje je dovoljeno le po cca 20 km peščene plaže, dostop do tega dela plaže pa je tudi strogo določen. Narodni park si pridržuje tudi pravico, da jahanje prepove v vsakem trenutku, bodisi zaradi nevarnih vremenskih ali drugih razmer, posegov v narodnem parku ali česarkoli drugega.

 

Konji, razen divjih, se ne smejo gibati nikjer drugje po parku.

 

otok s konjiOd poletja pa tja do zgodnje jeseni jahanje na otoku ni dovoljeno, predvsem zaradi rojev insektov, ki so lahko prenašalci različnih bolezni. Tudi sicer je na otoku ogromno komarjev in drugih žuželk, zato se je treba oborožiti z litri Autana, zase in za konja.

 

Če imate dovolj galopiranja po plaži, hkrati pa ste preutrujeni, da bi s prikolico vozili domov, lahko na otoku skupaj s konjem tudi prenočite. Dva kampa sta posebej namenjena konjem in jahačem. V vsakem je prostora za 6 konj in 6 jahačev, nočitev pa stane okoli 40 EUR.

 

Seveda tudi v teh dveh kampih ni prav dosti prepuščeno naključju ali nemarnim konjarjem, saj je treba upoštevati precej stroga pravila. Na primer, svojih konj ne smete nikoli pustiti samih, vse fige in drugo pa morate pred odhodom skrbno pospraviti. 

 

Hm, ko človek tole malo bolje razišče, otok z divjimi konji Assateague sploh ni več tako idealen. Zagotovo pa je obisk otoka z divjimi konji izkušnja, ki je nikoli ne pozabiš. Mogoče pa imaš srečo in se kako urico ali dve vseeno sončiš v družbi konj 🙂

 

Preden obiščeš otok s konji, pa nujno preberi še:

6 opozorilnih znakov pri konjih, ki jih mora poznati vsak 

 

Foto: Notyoubroom, NPS, IstockBonnie U. Gruenberg, Susanne Bledsoe – Wikipedia

 

 

albert voorn

Albert Voorn: Ko se vmeša denar, vsi čudežno pozabimo dobrobit konj

Kmalu po novem letu je nizozemski trener Albert Voorn (srebrna medalja na OI v Sydneyju v preskakovanju ovir) v intervjuju za Horse TV izrazil precejšnje razočaranje nad stanjem v konjeniškem svetu. Video si je na Facebooku ogledalo več kot 400.000 ljudi, požel pa je tudi ogromno komentarjev in odobravanja (ogledate si ga lahko tudi sami, nekoliko nižje).

 

 

Gospoda Voorna sem zaradi posnetka kontaktirala tudi sama. Izkazalo se je, da je Albert Voorn neverjetno odziven in dostopen. Dva klika na Facebooku, en email in že mi je poslal svojo mobilno številko. V pogovoru, ki sva ga opravila posebej za ekonji.si, je nakazal rešitev za situacijo in kot boste lahko prebrali sami, je silno zanimiva.

 

Albert Voorn: »Na zadnjih treningih (v Samorinu na Slovaškem) sem opazil, da so mlada dekleta zelo jezna. Jezo prenašajo na konje in ob tem se sprašujem, ali jim je sploh všeč, kar počnejo? So konji res njihovi partnerji in prijatelji?

 

Sicer razumem njihovo ambicioznost, saj sem bil v njihovih letih tudi sam enak. Vendar se mi zdi sramotno, da jahači za napake pri jahanju ali svoje neznanje krivijo konja. To moramo ustaviti.

 

Problem je, da je vse v svetu konj povezano z denarjem. Prej ko tekmovalcem omogočimo udeležbo na tekmovanjih, prej poberemo štartnine.

 

Ne bi smeli pozabiti, da konje uporabljamo in zlorabljamo za lasten užitek in veselje, toda ljudjealbert voorn na to nenehno pozabljajo. Pri preskakovanju ovir v poštev pridejo čisto osnovni principi jahanja – levo, desno, hitro in počasi – jahači pa še tega ne znajo. Še več, niti pravilnega kroga ne znajo odjahati. In taki jahači hočejo preskakovati ovire? Po mojem mnenju bi morali to prepovedati.

 

Po drugi strani pa si moramo tudi trenerji vendarle služiti vsakdanji kruh in »ustreči« strankam. Jahači, še posebej tisti, ki imajo nekaj več pod palcem, nimajo več niti trohice spoštovanja do trenerjev in jim diktirajo, kaj je potrebno storiti.

 

To se dogaja v ZDA, v Evropi in drugod po svetu. Jahači, ki komaj znajo sedeti na konju, že preskakujejo ovire.

 

Edini, ki trpijo zaradi tega, so konji. Vsi nenehno govorijo o dobrobiti konj, toda ko se enkrat vmeša denar, vsi nenadoma pozabijo na to. To me spravlja ob pamet.

 

Ekonji.si: Gospod Voorn, kot pravite v intervjuju za Horse TV, ne verjamete, da se bo stanje spremenilo. Pa vseeno, je kakšna rešitev za situacijo? Ali pa vsaj točka, na kateri lahko začnemo?

Albert Voorn: Ja, je. Začnemo lahko s tem, da postanem predsednik FEI. Če mi to ne bo uspelo, se stvari ne bodo spremenile. Ta svet namreč vodi denar. Težava je v tem, da se jahači preprosto nočejo učiti. Mislite, da se bo zaradi mojega intervjuja za Horse TV karkoli spremenilo? Dvomim.

 

Veste, ljudje so prepričani, da vse traja predolgo in si želijo, da bi se učenje odvijalo hitreje. Tako imamo na tekmah obsedene starše in obsedene otroke. V resnici pa je konjeništvo šport, v katerem bi morala otrok in njegov partner, torej konj, napredovati postopoma. Toda starši in trenerji otroke silijo na nivoje, ki so za njih enostavno (še) previsoko.

 

Ne želim zveneti negativno, toda konjeništvo je postalo eden od športov, v katerem lahko nimaš pojma, o čem govoriš, pa vseeno lahko zmagaš. Postalo je šport, kjer so lahko navadni amaterji kar profesionalci. No, vsaj dokler konj sprejema mučenje, v katerega ga silijo in daje rezultate, ki jih jahač želi.

 

Na svojo nesrečo so konji pač živali, ki sprejemajo ogromno stvari, čeprav jih ne bi smeli.

 

Ekonji.si: V svojem intervjuju govorite večinoma o profesionalnem konjeništvu. Je po vašem mnenju enako tudi pri rekreativnem jahanju?

 

Albert Voorn: Tako je. Povsod je enako. Ste kdaj videli, kako na konju sedijo v endurancu? To je preprosto ogabno. Na kateremkoli nivoju je jasno, da ljudje tega preprosto ne želijo početi dobro ali celo z odliko. Prav vseeno je, ali govoriva o profesionalnih, amaterskih ali le rekreativnih jahačih. Ljudje se preprosto nočejo več učiti in izboljševati svojega jahanja.
Seveda obstajajo svetle izjeme, vendar sta zgolj ena ali dve izjemi premalo.

 

Ekonji.si: V intervjuju ste dejali, da prihajate do točke, ko vaše veselje do konjeništva počasi izginja. Ste pripravljeni obupati?

 

Albert Voorn: Nikakor. Vsak teden sem v drugi državi, kjer treniram po 18 ljudi na teden. Če vam povem, da sem na poti po 45 tednov na leto, potem veste, da treniram ogromno število ljudi. To ogromno število jahačev treniram po en teden. Ko se čez leto dni vrnem, vidim zgolj minimalen napredek, veliko premajhen za leto dni treninga.

Ekonji.si: Ste morda prezahtevni?


Albert Voorn: Sploh nisem zahteven. Jahače učim, kako jahati v levo in desno, kako jahati hitro in počasi. To je pravzaprav vse, česar jih učim. Veste, osnove niso utrjene. Velikokrat moram na novo učiti jahače, ki jih trenirajo inštruktorji konjeniških zvez. Vse, kar pa zahtevam od svojih jahačev je, da pravilno sedijo na konju. Toda, dokler bo denar narekoval smer konjeništva, toliko časa ne bo sprememb.

 

Kljub temu se bom vedno odzval, ko me bodo poklicali, naj pomagam jahačem izboljšati jahanje. Vedno z zadovoljstvom prenašam svoje znanje na jahače in s tem pomagam konjem. Pomembno se mi zdi, da z izobraževanjem jahača poskrbim za dobrobit konja.

 

Oglej si intervju Alberta Voorna za Horse TV 

Albert Vorn

Rozhovor s Albert Vorn počas tréningového sústredenia v Šamoríne

Objavil/a Horse TV dne 4. januar 2018

 

 

Viri fotografij: Dehoefslag in Grandprix replay 

 

 

 

bachove cvetne esence za konje

Bachove cvetne esence za konje

 

Simona Šanc iz Kimaki se z Bachovimi cvetnimi esencami za konje ukvarja že nekaj let. O uporabi Bachovih cvetnih esenc pri ljudeh in živalih se je izobraževala na »The Bach Centre« (Velika Britanija) in na »Natural Animal Centre«, oboje je v Veliki Britaniji.

 

Bachove cvetne esence so izvlečki iz rastlin, ki pa ne vsebujejo učinkovine. Vsebujejo zgolj informacijo oziroma frekvenco rastline, iz katere so pridobljene.

 

Konji se na Bachove cvetne esence in terapijo z njimi odzivajo praktično najbolje od vseh živali. Predvsem jim lahko Bachove esence pomagajo v stiski, paniki, v šokantnih situacijah pa tudi ob vsakodnevnih treningih, vedenjskih ali pa čustvenih težavah.

 

Pri tem je potrebno opozoriti, da je vsak konj svet zase, zato ga je potrebno obravnavati celostno in povsem individualno.

 

Simona Šanc je za ekonji.si pojasnila, kaj Bachove kapljice sploh so, kako učinkujejo na konje in kdaj jih je najbolj smiselno uporabljati.

 

Kaj torej so Bachove cvetne esence?

 

bachove cvetne esence za konjeDr. Edvard Bach je bil zdravnik in homeopat, ki je pri zdravljenju ljudi tudi homeopatijo. Ugotavljal je, da so nekateri hospitalizirani bolniki negativno naravnani in depresivni, spet drugi pa so pozitivni in optimistični.

Opazil je, da so pozitivno naravnani bolniki hitreje okrevali kot pa negativno naravnani. Ker negativno naravnanim bolnikom ni mogel pomagati s homeopatijo, se je posvetil iskanju načina, s katerim bi jim pomagal preokreniti njihovo čustveno stanje v pozitivno.

 

Preizkuševati je začel rastline in drevesa ter po vrsti preizkušanj odkril 38 esenc, s katerimi je lahko pomagal bolnikom.

 

Bachove cvetne esence so torej izvlečki iz 38 cvetov in dreves, ki ne vsebujejo učinkovine. Vsebujejo zgolj informacijo oziroma frekvenco posamezne rastline, ki se prenese na človeka ali žival (psa ali konja). Ker v Bachovih kapljicah ni učinkovine, tudi ne morejo imeti kontraindikacije. Hkrati je potrebno omeniti, da z napačno Bachovo esence ne boste povzročili škode, rezultata ne bo.

 

Bachove cvetne esence niso doping.

 

Bachova cvetna esenca torej ni zdravilo, deluje pa kot pomoč pri uravnavanju čustvenega ravnovesja na naraven način. Vsako živo bitje na svetu, vsak cvet in rastlina ima svojo značilnost. Bach je pri svojem raziskovanju na primer ugotovil, da esenca sončeca pomaga ljudem, ki zmrznejo od strahu.

Macesen vzamemo, ko nas je na primer strah javnega nastopa. Macesen je zelo mogočno drevo, zato z esenco macesna dobimo njegovo moč in si pomagamo pridobiti notranjo samozavest.

 

So Bachove cvetne esence primerne za konje in kdaj?


Bachove cvetne esence so absolutno primerne za konje. Pravzaprav se konji od vseh živali na njih najbolje odzivajo. Vendar pa moram opozoriti, da ni vseh 38 esenc primernih za uporabo na konjih. Sama za živali uporabljam okoli 20 Bachovih esenc, mogoče kakšno več ali manj.

 

bachove cvetne esence za konjeIzredno pazim, da ne pri živalih in ne pri ljudeh ne posplošujem. Za vsako Bachovo esenco sicer natančno vemo, čemu služi in kako se uporablja. Vendar pa nikakor ne smemo uporabe prevajati z ljudi neposredno na živali. Živali imajo vseeno malce drugačen način izražanja čustev kot ljudje, zato vseh esenc ne moremo uporabljati enako kot pri ljudeh.

 

Bistvena razlika je namreč v vzrokih, ki se skrivajo za posamezno reakcijo. Če smo ljudje jezni in je na drugi strani jezen tudi naš konj, je med njima lahko velika razlika. Ponavadi je čustvo, ki je povzročilo reakcijo pri človeku, povsem različno od čustva, ki je povzročilo (na videz) enako reakcijo pri konju. Zato ne smemo narediti osnovne napake in obema dati enake esence. Reakcijo konja je zato vedno potrebno pogledati s širšega vidika in globokega čustva, ki se skriva za tem.

 

Ljudje lahko napačno ocenijo, katero Bachovo kapljico konj potrebuje, kar pa izhaja iz nepoznavanja psihologije konja in delovanja Bachovih cvetnih esenc.

 

Ravno zaradi tega pri konjih ne uporabljam vseh 38 esenc, ampak precej manj. Nerada posplošujem uporabo esenc, ker je vsaka žival drugačna.

 

Kljub temu je nekaj esenc, ki so na splošno razširjene predvsem pri konjih.

 

Malo rumeno stekleničko Rescue lahko na primer uporabljamo za vse konje. Rescue je skupekbachove cvetne esence za konje  petih Bachovih esenc, ki delujejo proti paniki, šoku ali stresu. Rescue je res odlična mešanica, ki lahko konja odlično umiri.

 

Najbolj konjska Bachova esenca je na primer aspen oziroma trepetlika. Po mojih izkušnjah je na to esenco odreagiral še vsak konj, ki jo je dobil. Gre namreč za esenco, ki obravnava nam nezaznane strahove, teh pa je pri konjih veliko.

 

Po drugi strani pa je mimulus ali krinkar namenjen konjem, za katere natančno vemo, česa se bojijo, na primer tiste strašne samokolnice ob izpustu.

 

Če konju torej dodajamo esenco mimulusa, bi moral strah polagoma izzveneti. Seveda pa ni nujno. Pomembno je tudi vedeti, kakšen je konj karakterno in ga obravnavati celostno. Morda konj strahu ne bo uspel premagati samo z mimulusom, ampak mu bo potrebno pomagati s podporo dodatnih esenc.

 

Seveda pa je potrebno konju nuditi še drugo podporo. Sama lahko z Bachovimi esencami pridem do določene meje in strah praktično povsem odpravim, če mi seveda lastnik s svojim ravnanjem s konjem ne nasprotuje. Poleg dodajanja esenc je potrebno pri konju delovati v isto smer tudi z vzgojo in pristopom.

 

Če boste sami preizkušali, katere Bachove kapljice najbolj ustrezajo vašemu konju, mu ne boste mogli povzročiti škode, obstaja pa možnost, da ne bo učinka. Če z izbrano esenco ne boste zadeli pravega čustva, ne bo delovala. Kljub temu priporočam, da se pred dajanjem esenc posvetujete s Simono. Najdete jo tukaj.

 

Torej, je RESCUE lahko prva pomoč in zakaj?

 

Ja, Rescue je vsekakor lahko oblika prve pomoči. Predvsem v primeru konja, ki je doživel šok oziroma travmo. Naj povem primer iz resničnega življenja. Ko so v Društvo za zaščito konj sprejeli 13 zanemarjenih konj z Dolenjske (več o tem tukaj), so ti konji dobili Rescue, le v malenkost drugačni sestavi, z drugimi esencami.

Mešanico sem namreč prilagodila, tako da so se konji začeli lažje navajati na novo okolje, da so lahko hitreje zaupali novim oskrbnikom in da se je začela fizična in psihična shiranost hitreje izboljševati.

 

Rescue je smiselno uporabiti tudi v akutnih primerih, na primer, če ima konj težave z nalaganjem na prikolico. Nekateri konji se z Rescue hitro umirijo in se potem normalno naložijo.

 

Simona Šanc: “Želim si, da bi se več ljudi odločilo za Bacha pri konjih. Predvsem zato, ker konji najbolje in tudi najhitreje reagirajo na Bachove kapljice. Poleg tega pa z Bachom pri konjih dosegamo res lepe rezultate.”

 

Spet druge konje pa je morda smotrneje začeti obravnavati že prej oziroma jim dodajati esence že nekaj dni ali teden prej, da se umirijo na splošno.

 

Moram pa posebej opozoriti, da je zelo pomembno, zakaj konj v resnici noče na prikolico. Ko to vemo, je lažje izbrati Bachove kapljice, s katerimi mu lahko pomagamo.

 

Torej, RESCUE je uporaben ob nenadnih akutnih situacijah. Če pa želiš konju pomagati na dolgi rok, je absolutno nujno ugotoviti, kaj in zakaj se mu to dogaja ter ga potem obravnavati celostno.

Kako konju dajemo esence in kolikokrat?

 

Esence lahko konju dajemo na več načinov. Sama z vsakim lastnikom posebej preverim, kako mu je esence najlažje dodajati. Izredno pomembno je, da konju zagotovimo dogovorjeno dnevno dozo.

 

Minimalna oziroma optimalna doza je 4x na dan po 4 kapljice.

 

Če konj potrebuje pomoč na krajši rok, če imamo na voljo zgolj teden dni časa, lahko odmerek  bachove cvetne esence za konjepovečamo, vendar mora posamezen odmerek vedno vsebovati po 4 kapljice. Če mu dodajamo esence dvakrat na dan po 8 kapljic, ni enako, po drugi strani pa predoziranja pri Bachovih esencah ni.

 

 

 Bachove cvetne sence (razen Rescue) je potrebno pred uporabo razredčiti.

 

Vse skupaj lahko tudi celo pospešimo in esence dodajamo tudi po več kot 4-krat  na dan. Ponavadi vem, za katerega konja gre in ga že poznam, tako da lahko lažje določim odmerek.

 

Večji problem nastane, ko je potrebno konja na hitro umiriti, saj je lahko tako razburjen, da mu skoraj ne moremo blizu. Prilagajati se moramo konju, zato se v takih primerih vedno slišim z lastnikom in skupaj rešujemo vsak primer posebej.

 

Bachove esence lahko konj dobi preko vode. V vedro vode lahko konju nakapaš 4 kapljice in že če naredi en požirek, se šteje, da je vzel en odmerek. Ko vodo z Bachovimi esencami pije skozi ves dan po malem, zagotovo dobi vse potrebne odmerke.

 

Bachove esence lahko konju nakapamo tudi na seno ali na priboljšek in s tem izpolnimo dnevni odmerek, za katerega smo se dogovorili.

 

Društvo za zaščito konj: “Naše društvene živali, ki so prišle k nam s hudimi travmatičnimi izkušnjami, so si po jemanju Bachovih cvetnih esenc odlično opomogle. Zato jih priporočamo vsem, ki imate težave sami ali s svojimi živalmi. Garantirano pomaga. (vir: FB DZK)

 

 

Je potrebno biti pri Bachovih esencah na kaj posebej pozoren?

Preden začnete uporabljati na svojem konju kakršnokoli alternativno zdravljenje, se je potrebno najprej pogovoriti z veterinarjem. Obvezno preverite, ali je s konjem fizično vse v redu in ali ga res nič ne boli. Šele potem začnite uporabljati Bachove esence.

 

Dejstvo je, da z esencami konju ne morete povzročiti nikakršne škode in to počasi ve že večina veterinarjev.

 

Ni pa nujno, da konj Bachove kapljice jemlje neprestano. Priporočljivo je, da Bachove cvetne esence uporabljate na daljše časovno obdobje, minimalno tri mesece. Po tem času se namreč zares opazijo spremembe.

Seveda jih lahko opazimo že tudi prej, vendar so po treh mesecih res izrazite. Po tem času lahko tudi vidim, ali mora konj esence jemati še naprej in koliko časa mu jih je še treba dodajati. Včasih je to en mesec, včasih moramo podaljšati še za tri mesece.

 

Za lastnike, ki mu dobrobit konja ni pomembna, Bachove cvetne esence ne pridejo v poštev.

 

Nekateri konji, še posebej tisti, ki so bili globoko travmatizirani, lahko Bachove esence jemljejo zelo dolgo, kar nekaj mesecev. Enako velja za vse živali in ljudi.

 

Kje dobimo Bachove cvetne esence?

Bachove esence dobite pri Simoni Šanc ali v lekarnah. V lekarni sicer ne morejo svetovati, kako jih uporabljati pri konjih, saj o tem niso poučeni. Bistveno je vedeti, da so esence, ki jih dobite v lekarni, popolnoma enake za ljudi kot tudi za konje.

 

Uporabo, doziranje in izbiro esence pa morate preveriti pri strokovnjaku za Bacha, ki se spozna tudi na živali.

 

Če potrebujete Bachove cvetne esence ali razmišljate, da bi jih začeli uporabljati na svojem konju, se prej posvetujte s Simono. Najdete jo tukaj.

 

Center za konje s posebnimi potrebami išče novo lokacijo

 

Ranč Weter, center za konje s posebnimi potrebami, bo konec leta 2018 potreboval novo lokacijo. Potrebujejo neaktivno kmetijo za izgradnjo novega zavetišča za konje s posebnimi potrebami.

 

Za začetek bi kmetijo/posestvo najeli, kasneje pa je tudi možnost odkupa.

 

Zaradi specifike konj, dela in kadra potrebujejo lokacijo:

  • 3 ali več ha ravninskega dela v kosu
  • možnost izgradnje senčnih peščenih izpustov na cca 5000 m2 (gozd) in maneže 1200 m2
  • kapaciteta hleva ali možnost postavitve enostavnih objektov za do 20 konj
  • zelo mirna lokacija na koncu vasi ali na samem (kmetijsko, manj urbano okolje)
  • enostaven dostop (cca 30 min iz Ljubljane) zaradi stalnega veterinarskega nadzora VF Ljubljana
  • brez neposredne bližine vode ali močvirja (večina konj ima močno preobčutljivost na pike žuželk)
  • lokacija, kjer megla ni prepogosta (konji z astmo)

 

V prvi fazi iščemo novo lokacijo na področju občin Vodice, Kamnik, Cerklje na Gorenjskem, Šenčur, Kranj, Naklo, Radovljica.

 

Vse informacije zbiramo na 041 677 792 ali na maja@dzk.si

 

Če nimaš primernega prostora ti, potem deli med svoje prijatelje, morda ima kdo od njih kaj ustreznega.

 

 

konji in petarde

Konji in petarde ne gredo skupaj!

Predvsem za vse nas, ki imamo konje, pse, mačke ali druge živali, je pred nami nekaj najbolj stresnih dni v letu. Zakaj? Jasno, zaradi novoletne pokajade, ki se je že začela.

 

Uradno je uporaba pirotehničnih sredstev, katerih glavni učinek je pok, dovoljena od 26. decembra  do 2. januarja. Pri tem bi posebej poudarila, da je Prodaja, posest in uporaba ognjemetnih izdelkov kategorije 2 in 3, katerih glavni učinek je pok (npr. petarde), v Republiki Sloveniji strogo prepovedana (Vir: MNZ)

 

Ste se ob tem zadnjem stavku tudi vi zgolj retorično nasmehnili? Jaz se vsekakor sem.

konji in petardeLetos se je pri nas začelo že zgodaj. Že sredi decembra so očitno nekoga pošteno zasrbeli prsti in je ob enih ponoči (pre)blizu našega hleva spustil najmanj 15-minutni ognjemetni rafal.

 

Vsa zmedena sem planila iz spanja in ko sem končno ugotovila, da gre za ognjemet, sem najprej pomislila: »Konji! Najbrž norijo od strahu!«

 

Stekla sem ven, z enim očesom oplazila ognjemet in tekla naprej, v izpuste in h konjem. Nikoli ne bom pozabila njihove panike in brezumnega strahu, ki jih je gnal, da so brezglavo tekali po izpustu. Le sreči smo se imeli zahvaliti, da se ni kateri od njih v tej silni paniki zaletel v ograjo in se poškodoval.

 

Stopila sem k njim, jih pomirila in z njimi ostala do konca ognjemeta. S skupnimi močmi, predvsem pa z veliko nežnosti in prigovarjanja smo nekako preživeli to sranje. Raje ne govorim o tem, da bi tipa najraje obesila za j..ca (saj veste, kaj mislim, a ne?).

 

Konji in petarde so pogosto tragična kombinacija

 

konji in petarde
Ponika Nežka, ki je zaradi ognjemeta izgubila življenje

Veliko manj sreče je imela Tanja. Pred petimi leti se je zaradi ognjemeta tragično končalo življenje njene ponike Nežke. Kot mi je povedala sama, je bila Nežka ena od treh ponic, ki so bile odvzete s strani inšpekcije, aprila 2012 in rešene skupaj s še dvema osloma. Vsi trije poniji so bili zanemarjeni, s psihičnimi in fizičnimi posledicami zaradi dolgoletnega slabega ravnanja. Nežko sem posvojila preko Društva za zaščito konj (link), vendar pa je bila z mano žel le dobrih 6 mesecev.

 

Z Nežko sem od prvega dne delala s pomočjo pozitivne motivacije in naravnega konjarstva. Moji konji so čez dan vedno zunaj na pašniku oz. v peščenem izpustu. Tako sta bila konja zunaj tudi tistega usdodnega 28. decembra 2012. Ni se še začelo dobro mračiti, ko sem šla po oba konja, da bi jih zaradi varnosti odpeljala v bokse, še prede pade tema.

 

V tistem je eden od sosedov spustil ognjemet, ki ga je usmeril v bližino naše hiše. Konja sta se zaradi tega splašila in se pognala v beg. Mojega pomirjujočega glasu v paniki sploh nista slišala. Nežka se je v strahu pognala proti ograji in prepozno ugotovila, da se ji ne bo uspelo pravočasno ustaviti.

 

Z vso silo se je zaletela v ograjo. Slišala sem glasen pok kosti v njeni nogi. Kot se je izkazalo kasneje, si je zadnjo desno nogo v biclju dobesedno prelomila.

 

Veterinar je sicer dejal, da je nima smisla voziti na kliniko na rentgen. Kljub temu smo jo odpeljali, slikanje pa je pokazalo, da je imela Nežka čisti prelom kosti v biclju (kost se nikjer več ni držala skupaj), ki je bil poleg tega še poševen. V poštev bi prišla zgolj amputacija noge. Na dodatno mnenje strokovnjaka iz Avstrije, če bi to bilo izvedljivo pa morali čakati do novega leta.

 

Na koncu nam žal ni preostalo drugega, kot da jo za vselej rešimo bolečin. Pokanja in ognjemetov že prej nisem marala, od takrat jih pa ne prenesem. Tanja

 

Ko sem bila otrok, mi je bilo pokanje petard v neizmeren užitek, priznam. In me je sram za konji in petardenazaj. Sram, da je stvar, ki je bila meni v užitek, nekomu drugemu povzročila toliko strahu. Zdaj, ko sem odrasla in odkar sem na lastne oči videla prestrašeno belino v konjskih očeh zaradi pokanja, ne prenesem več ne petard ne ognjemetov.

 

Vsakemu, ki vrže petardo, bi pokazala učinke le-te na konje. In neizmerno bi mu težila, naj namesto za petarde raje donira za zapuščene in zanemarjene konje v Društvu za zaščito konj. Denar vsaj ne bi šel v zrak, ampak za boljši in bolj oprijemljiv namen.

 

Naredimo vendar že enkrat konec tem prizadetim petardam!

 

Konji in petarde: kaj lahko naredite, da konju olajšate novoletno pokajado:

 

  1. Govorite s sosedi in jim pojasnite, kaj pokanje petard in ognjemetov povzroča konjem. Prosite jih, naj se poskusijo odpovedati pokanju. Če pa se nikakor ne morejo, naj pokajado vsaj usmerijo stran od hleva in pašnikov.
  2. Pospravite konje v hlev in zaprite vrata. Dobro preverite, da ni v boksih kakšne nevarnosti za konje (žeblji, ki gledajo iz desk in podobno). Konjem lahko prižgete tudi radio, s čimer boste vsaj nekoliko prekrili poke petard in ognjemetov.
  3. Razmislite o pomirjevalih. Pogovorite se s svojim veterinarjem, ki vam bo znal svetovati najboljšo možnost. Ne delajte na pamet in ne uporabljajte pomirjeval za ljudi. Mogoče so za vašega konja primerne tudi bolj nežne Bachove esence. Bachove esence namreč pri konjih pomgajo pri strahu, aksioznosti ter tudi pri travmatičnih izkušnjah. Več o Bachovih esencah ti pove Simona iz Kimakija, najdeš jo TUKAJ
  4. Če je res hudo, žrtvujte novoletno noč in jo preživite v hlevu. Bodite s konji in jih mirite.
  5. V skrajni sili konje za eno (najhujšo) noč preselite v drug hlev ali v kraj, ki je bolj odmaknjen in kjer je manj možnosti, da bo silovito pokalo.

 

Kaj se je pa pri tebi izkazalo za najboljšo rešitev pred novoletnim pokanjem? Zapiši mi v komentar.