Denny Emerson: pri 76 letih vsak dan jaham tri do štiri konje

 

Na Dennyja Emersona sem naletela na Facebooku, natančneje na njegovi Facebook strani Tamarack Hill Farm, kjer deli svoje misli ter izkušnje o konjih, jahanju in praktično z vsem, kar je povezano s konji.

Gospod pri svojih 76 letih še vedno vsak dan prejaha po tri ali štiri konje, kar je pravzaprav osupljivo.

 

 

Sicer je Denny Emerson edini ameriški jahač, ki je osvojil tako mednarodno zlato medaljo v eventingu in hkrati zmagal tudi na Tevis Cupu. Tevis Cup je tekma v endurancu po vzhodnih ameriških državah, ki je dolga, reci in piši, 160 kilometrov.

 

 

Leta 1972 je postal “jahač leta” po izboru ameriške eventing zveze. Leta 1974 je osvojil ekipno zlato medaljo na svetovnem prvenstvu v eventingu.

 

Pred nekaj leti se je posvetil predvsem treniranju, skupaj z ženo May pa vodita Tamarack Hill Farm v Vermontu (poleti) in Severni Karolini (pozimi).

 

Z gospodom Emersonom sva se pogovarjala po telefonu in zaupal mi je nekaj krasnih izhodiščnih točk o jahanju, konjih in učenju jahanja.

 

# 1 Gospod Emerson, s konji in okoli konj ste že 65 let. Kaj je najpomembnejša stvar, ki ste se je naučili v teh 65 letih?

 

Odraščal sem na ruralnem območju Massachussetsa, kjer nismo imeli prav veliko klasičnega jahanja. Takrat je še veljalo staro pravilo, da moraš konja prisiliti v tisto, kar želiš in da mu moraš pokazati, kdo je šef. Hkrati mu ne smeš dopustiti cele vrste stvari. Torej, na nek način lahko rečem, da je bil to grob pristop do konj. In če si otrok, ponavadi verjameš odraslim in tako tudi delaš.

 

Vse predolgo je trajalo, da sem se tega otresel in se dela s konji lotil na bolj miren in nežen način. To je zagotovo najpomembnejša stvar, ki sem se je naučil v vseh teh šestih desetletjih.

 

#2 Stari ste 76 let. Še vedno vsak dan jahate?

 

Tako je in takoj ko končava pogovor, grem jahat. Vsak dan prejaham tri ali štiri konje.

Moram pa priznati, da pri svojih letih precej bolj premislim, katerega konja bom zajahal. Skozi leta sem se namreč precejkrat resno poškodoval. Ravno pred petimi leti sem si na primer zlomil vrat, k sreči brez resnejših posledic. Nekoč sem si pri padcu zlomil tudi oba kolka.

 

 

Zdaj sem bolj previden in precej manj skačem. Kljub temu še ne mislim prenehati z jahanjem.

 

Po mojem je bistvenega pomena, da človek ostane v formi. Starejši ljudje smo bolj umirjeni, naša aktivnost se zmanjšuje, izgubljamo mišični tonus in ponavadi se tudi zredimo.

 

Če si starejši človek, z nekaj odvečne teže in poleg tega nimaš kondicije, potem je težko dobro jahati. Dobra stran pa je, da lahko v zvezi s tem vsi nekaj naredimo in na to lahko vplivamo.

 

 

Konjeva velikost in moč pogosto skrivata žalostno resnico, da je pravzaprav zelo krhek.  Denny Emerson

 

 

#3 V svoji knjigi »How good riders become good« omenjate jahačico Jane Savoie. Jane je v začetku svoje kariere po ves teden čistila bokse, da je lahko čez vikend dobila uro jahanja. Dandanes je tega vse manj. Kaj menite o tem?

 

Saj poznate rek: »Človeka lahko prisiliš v določeno dejavnost, bodisi z nagrado ali kaznijo, ne moreš pa ga prisiliti, da si tega zares in iz srca želi.«

 

Ljudje, ki si dovolj močno želijo jahati ali pa izboljšati svoje znanje jahanja, bodo za to naredili vse, kar je potrebno.

 

Četudi človek ne prihaja iz bogate družine, ki bi mu omogočila nakup konja ali iz različnih razlogov nima dostopa do konj, to nikakor ne pomeni, da so mu vrata do konj za vedno zaprta.

 

Tisti, ki si zares goreče želijo jahanja, se bodo na primer z veseljem odzvali povabilu bližnjega konjeniškega kluba, ki jim bo v zameno za delo v hlevu ponudil jahanje.

 

Veste, na koncu gre za zelo enostavno vprašanje, kako močno si nekdo želi jahanja.

 

 

#4 Kaj je najhujša poškodba, ki ste jo utrpeli pri jahanju in kaj se je zgodilo?  

Jahal sem mlado kobilo, ki se je tik pred jarkom sunkovito ustavila in spustila glavo. Sam sem seveda poletel naprej, z glavo udaril naravnost v lesen hlod in si polomil vrat.

 

To je bila moja najhujša poškodba. Dva meseca sem moral nositi poseben ovratnik. Zdaj sem v redu, toda moram priznati, da sem imel neznansko srečo. Ljudje zaradi take poškodbe končajo v invalidskem vozičku, kot na primer znani igralec Christopher Reeve.

 

Seveda pa lahko tudi v zvezi s tem sami marsikaj storimo in se zaščitimo. Med jahanjem vedno nosimo čelado. Lahko uporabljamo tudi zaščitni jopič. Pomembno je tudi, da izberemo konja, ki ga obvladamo in ki ustreza našemu znanju.

 

Toda velik dejavnik je in bo vedno tudi sreča.

 

Sam sem začel jahati pri 10 letih, zdaj jih imam 76, jaham vsak dan. To je precej let jahanja in dela s konji. Gre torej tudi za igro verjetnosti. Več kot jahaš, bolj verjetno je, da se boš poškodoval.

 

 

Pri jahanju ne gre za vprašanje, ALI se boš poškodoval. Gre za vprašanje KDAJ in KAKO HUDO se boš poškodoval.  Denny Emerson

 

 

#5 V preteklosti so se v vojski dobrega seda učili po celo leto ali celo več. Ure in ure so jahali brez stremen in vajeti ter v zares dober sed vložili ogromno treninga. Zdi se, da je danes zelo malo ljudi pripravljenih vložiti toliko časa v čiste osnove.

 

 

S tem se spet vračava na prvotno vprašanje: »Kako močno si želiš jahati?«

 

Če se želiš naučiti res dobrega seda, potem je za to pač treba delati. Vprašajva se, kaj pravzaprav je dober sed?

 

Dober sed ni odvisen od stremen. Lahko sicer celo življenje jahaš lahki kas in polsedeči (razbremenilni) galop, s čimer se izogneš gibanju konja. Kajti s stremeni se v resnici dvigneš nad konjevo gibanje in se mu na ta način izogneš.

 

Ko se enkrat nehaš izogibati konjevemu gibanju, pa mora biti jahačevo telo sposobno absorbirati konjevo gibanje.

 

 

Sally Swift je na primer dejala, da je potrebno o dobrem sedu na konju razmišljati takole: »Srednji del jahačevega telesa, od kolena pa do prvega rebra, vključno z medenico, mora pripadati konju. Spodnji del noge, zgornji del trupa in roke pa pripadajo jahaču.«

 

 

Edini način, da to osvojiš, pa so vaje in dolgotrajni treningi. In trening dobrega seda ni končan, vse dokler se jahačeve mišice v jedru telesa in jahačev občutek za ravnotežje ne navadijo na konjevo gibanje.

 

Nekateri ljudje bodo to vzeli zares in vadili, vadili in vadili. Drugi pa ne. In po mojem je teh drugih ljudi precej več kot pa prvih.

 

 

Obstaja ogromno načinov dobrega jahanja. Če bi želeli osvojiti vse, bi za to porabili dve življenji, ne samo enega. Denny Emerson

 

#6 Katere so po vašem mnenju tri lastnosti dobrega jahača?

 

Prva je zagotovo potrpljenje. Predvsem potrpljenje do konja, hkrati pa želja, da delaš skupaj s konjem, ne pa “nad njim”.

 

Druga je vztrajnost. Saj veste, da je pri konjih en kup problemov, pogosto se tudi poškodujejo. Bistveno je, da smo vztrajni in da se vedno vračamo k njim.

 

Tretja pa je neka posebna vrsta poguma. Ne mislim samo fizičnega poguma, ampak tisti poseben poguma, s katerim se trudiš, tudi ko si nekoliko negotov. Pogum, s katerim si dovolj trden, da greš v manežo in preprosto jahaš.

 

#7 Se vam zdi, da obstaja poseben konj za vsakogar? Morda konj, kot je bil Victor Dakin za vas? Je bil to konj vašega življenja?

 

Zame je bil Victor Dakin zagotovo poseben konj. Bil je pravi konj zame v pravem trenutku, predvsem zato, ker sem ga jahal v ekipi, ki je osvojila zlato medaljo.

Zaradi njega sem (deloma) tudi celo življenje preživel s konji.

 

Toda za nekoga, ki želi samo ležerno jahati na terenu, je morda povsem dovolj konj, ki ga na terenu ne bo spravil v težave.

 

Mislim, da ne obstaja popoln konj za vsakogar. Občasno sicer naletiš na konjsko superzvezdo, kot je bil na primer Baloubet. Sam sem imel celo njegovega sina.

 

Vendar pa nas večina nikoli ne bo naletela na tako superzvezdo. Večina se nas bo morala zadovoljiti s tem, da imamo dobrega konja, s katerim se preprosto ujamemo.

 

Predvsem pa je pomembno, da imamo konja, ki ustreza nam kot jahačem in našemu nivoju, na katerem se trenutno nahajamo.

 

Najpogostejša napaka v katerikoli disciplini ali stilu jahanja je napačna kombinacija konja in jahača. Vidim nervozne, napete in celo povsem prestrašene jahače, ki jahajo enostavno »preveč« konja.  Kako prepričati te jahače, naj zamenjajo konja, je eden največjih izzivov v konjeništvu. In kot kaže, odgovora na to vprašanje še ni na vidiku. Denny Emerson

 

#8 Nekateri pravijo, da lahko slišijo konje govoriti. Bi rekli, da je taka povezava med konjem in človekom/jahačem možna? Če ne, kako daleč gre lahko ta povezava?

 

Po mojem mnenju je precej odvisno od tega, kako intenzivno se je pripravljen jahač poglobiti v celoten proces. Ogromno ljudi pride v konjski hlev, zajahajo konja, odjahajo svoje in gredo domov.

 

Toda, ali želite v jahanje pomočiti samo prst ali se boste v celoti potopili vanj?

 

Veste, jahanje konja je nekaj drugega kot pa razumeti se s konjem. Šepetalci konjem (pri nas jim rečemo “the roundpen people” – ljudje iz lonžirnega kroga) pravijo, da lahko preberejo konjevo telesno govorico in s tem konjeve misli. Verjetno to do neke mere drži. Sam sem na primer videl ljudi, ki so z lahkoto ujeli konja na travniku in ljudi, ki jim to nikakor ni uspelo.

 

Ko pa sediš na konjevem hrbtu, so neverbalna komunikacija s konjem dejstva, ki delujejo po sistemu pritiska in popuščanja pritiska. Če hočeš desni galop, uporabiš drugačna dejstva kot pa za levi galop.

 

Konja pa teh dejstev naučiš tako, da najprej vršiš pritisk in ko se konj odzove, pritisk takoj popustiš. Konj tako začenja razumeti, da pritisk popusti takoj, ko nekaj izvede pravilno. To je čisto osnovni trening. Enako lahko delamo s tigrom, slonom ali levom. Pritisk in popuščanje, zelo enostavno.

 

No, če povzamem. Po mojem gre tukaj za dva različna načina komunikacije s konjem. Na njegovem hrbtu moramo z njimi zagotovo komunicirati z dejstvi, ki temeljijo na pritisku in popuščanju pritiska. Na tleh pa lahko morda z njimi resnično komuniciramo s pogledom, nagibom telesa ali premikom roke. Moram priznati, da tega področja ne poznam prav dobro, zato ne morem reči kaj bolj konkretnega.

 

#9 V nedavnem intervjuju za Horse TV je vaš kolega, nizozemski trener Albert Voorn dejal, da se ljudje enostavno nočejo več učiti. Enako je leta nazaj rekel vaš mentor Jack LeGoff. Kaj pravite o tem?

 

Pri človeku, ki se loti jahanja, bi morala v osnovi obstajati želja, da bodo jahanje vzeli kot resen šport. Ogromno ljudi pa enostavno ni pripravljenih trdo delati.

 

Seveda lahko celo življenje povsem normalno jahaš na amaterskem ali ljubiteljskem nivoju.

 

Toda moramo se zavedati, da so jahači pravzaprav atleti. Atleti nenehno izboljšujejo svojo formo in pripravljenost, trdo trenirajo, pridobivajo na vzdržljivosti in fleksibilnosti. Večina ljudi postopoma in s treningi vse te lastnosti lahko izboljša.

 

Na jahaču pa je, da se odloči, ali bo razmišljal o jahanju kot o resnem športu. Kot športu, kjer moraš biti poleg konja tudi sam športnik v odlični pripravljenosti ali pa bo razmišljal o jahanju kot o športu, kjer ti ni treba biti športnik in se lahko izogneš dobri pripravljenosti in kondiciji.

 

Med klinikami ali treningi s tujimi trenerji bodi prisoten ves dan, ne samo na svoji uri. Poslušaj, glej in si zapisuj. Na ta način boš od treninga lahko odnesel še več kot sicer. Denny Emerson

 

 

#10 Že kar nekaj časa spremljam vašo FB stran in zdi se, da z veseljem delite svoje izkušnje, mnenja in odpirate različna vprašanja. Zakaj se vam zdi pomembno, da delite svoje dolgoletno znanje?

 

V bistvu je zelo enostavno. Skozi vsa desetletja sem imel ogromno konj in z nekaterimi dela nisem opravil tako dobro kot bi ga lahko. Želim si, da bi imel gumb za vrnitev v preteklost in da bi lahko ponovno jahal vse te konje. Če bi le imel možnost, bi namreč marsikaj storil drugače.

 

Na svoji FB strani svoje znanje in izkušnje delim predvsem zato, ker želim, da bi se ljudje izognili napakam, ki sem jih storil sam.

 

Veste, sam sem postal prehitro star in prepozno pameten. In ljudem ni ni potrebno storiti napak, ki sem jih storil že sam. Zato na FB strani objavljam vse, kar sem se doslej naučil.

 

 

Pridruži se Dennyju Emersonu na njegovi FB strani TUKAJ  

 

Lahko prebereš tudi njegovo knjigo “How good riders get good”. Najdeš jo TUKAJ. 

 

 

Preberi še: Albert Voorn: Ko se vmeša denar, vsi čudežno pozabimo na dobrobit konj