Elke Potucek Puscha

Elke Potucek Puscha: V Sloveniji imate manj možnosti za treninge

 

Elke Potucek Puscha ni tujka v Sloveniji. Že nekaj let redno prihaja k nam in s slovenskimi jahači deli svoje obsežno znanje o konjih in jahanju.

Spoznala sem jo tudi sama in večkrat prisostvovala njenim treningom. Elke res da vse od sebe, zato je po koncu treningov vidno utrujena in izžeta, hkrati pa zadovoljna z delom, ki ga je opravila.

 

Zaradi vsega znanja, ki ga ima, se mi je zdela zanimiva, zato sem z njo opravila intervju.

 

 

Če želimo pri konju in jahaču doseči najbolje, moramo potovati skozi odnos brez prisile. Dobre rezultate doseže ekipa konja in jahača, pri čemer morata oba uživati v svojem delu. Kot trenerka skušam obema, konju in jahaču, vcepiti užitek, hkrati pa doslednost. Elke Potucek Puscha

 

Elke, mi zaupaš nekaj malega o svoji zgodovini s konji? Kdaj in kako si začela s konji in jahanjem?  

 

Elke Potucek PuschaPriznam, da se točnih začetkov sama ne spomnim najbolje. Kasneje mi je mama povedala, da so me konji začeli zanimati, ko sem bila še zelo majhna. Menda sem okoli 3. ali 4. leta starše začela spraševati o jahanju. To je bilo sicer malce nenavadno, saj moja družina ni imela nobene veze s konji. Žal moji starši niso bili bogati, zato so mi vedno ponavljali, da je jahanje šport za bogataše in aristokrate, zato po njihovo nisem imela dosti možnosti, da vstopim v konjeniški svet.

 

Za deseti rojstni dan pa sem od botre dobila čisto posebno darilo, prve učne ure v jahalni šoli. Od takrat sem za vse rojstne dneve in božičke od sorodnikov želela le eno samo darilo: denar za jahanje in konje.

 

Se spomniš svojega prvega konja?

 

Seveda. Moj prvi konj je bil dveletni žrebec (kaj pa drugega 🙂 ), ki sem si ga kupila sama in od tedaj je ves moj denar vedno šel za konje. Bil je čudovit temnorjav mešanec med trakencem in angleškim polnokrvnim konjem. Najbrž ne rabim posebej poudarjati, da je bil to takrat moj sanjski konj.

 

Po nekaj tekmah v preskakovanju ovir sem se lotila jahanja v stranskem sedlu, kar so bile moje otroške sanje.

 

Te sanje so se nadaljevale, ko sem kot najstnica začela skrbeti za konje pri Egonu von Neindorffu. Nekaj let kasneje sem začela pri g. Niendorffu tudi trenirati. Praktično vsak dan sem po službi naložila konja na prikolico, se odpeljala na jahalni inštitut in tam trenirala do večera.

 

Istočasno sem začela tudi jahati konje g. von Neindorffa in pol leta treninga me je vprašal, ali bi nastopila v njegovi predstavi. Seveda sem z veseljem pristala ( 🙂 ) in od takrat dalje se moje življenje vrti okoli konj.

 

elke potucek puschaEgon von Neindorff je bil mojster dresure in njegove metode so standard v nemških šolah jahanja. Neindorff je tudi avtor knjige Umetnost klasičnega konjeništva. Več o njegovem inštitutu najdeš tukaj.

 

 

Elke, treniraš jahače in konje po vsej Evropi (Slovenija, Madžarska, Avstrija, Nemčija, Norveška) in tudi v ZDA. Kaj je skupnega vsem jahačem iz teh držav in v čem se najbolj razlikujejo?  

 

Vsem je skupen strah pred napakami. Vendar pa moraš delati napake, če se želiš učiti in napredovati. Konj je pri učenju tvoj partner, ki ti bo pomagal. Če narediš napako, moraš poslušati in zagotovo boš napredoval.

 

Največja razlika pa je seveda znanje.

 

Pojdi do meje, vendar je nikoli ne prestopi. Zahtevaj več, vendar ne preveč. Egon von Neindorff

 

Kaj je po tvojem mnenju v Sloveniji največji primanjkljaj v konjeništvu?

 

Predvsem možnosti treningov. V Sloveniji ne obstaja zares velik konjeniški center, kot so to na primer državne kobilarne v Nemčiji. Tam imajo namreč vsi možnost učenja jahanja na res dobrih in izkušenih šolskih konjih (schoolmasters).

 

Naše državne kobilarne tudi tesno sodelujejo z nemško konjeniško zvezo. V Sloveniji pa te možnosti nimate.

 

Ko v manežo dobiš nov par “konj – jahač”, kaj je prva stvar, ki jo oceniš?

Najprej se pozanimam, na katerem nivoju sta, potem pa začnem z učenjem. Sprva zahtevamElke Potucek Puscha vaje, ki so na nižjem nivoju, kot jih sicer jahata konj in jahač. Ponavadi v prvih 15 minutah treninga vidim, kje so težave in jih začnem nemudoma reševati.

 

Med treningom se želim jahaču približati, tako da ima občutek, da z njim sedim na konju. Pomagam mu korak za korakom, od sproščanja do učenja novih vaj, ne glede na nivo znanja.

 

Kaj je ponavadi cilj tvojih individualnih treningov?

 

Najbolj pomemben cilj je reševanje problemov, ki jih imata skupaj konj in jahač. Običajno jahač teh težav ne opazi takoj, ampak šele med treningom. Moram priznati, da vsi jahači kmalu začutijo, kaj je narobe in to odpravijo do konca treninga.

 

Če me jahač prosi za izvedbo težjih nalog, greva najprej čez naloge, ki so pravzaprav predpriprava na končno, težjo nalogo. Če jahač ne zmore opraviti lažjih nalog, potem nikakor ne bo mogel izvesti zahtevnejših nalog.

 

Po mojih izkušnjah jahači to hitro dojamejo in ugotovijo, kako pomembno je najprej osvojiti osnovne naloge, saj šele potem lahko napredujejo na izvedbo bolj kompleksnih nalog.

 

Klasično jahanje v njegovem bistvu opredeljujeta enostavnost in skromnost. V tem kontekstu je potrebno najprej osvojiti obrt , šele po tem se lahko razvije umetnost. Elke Potucek Puscha

 

Če konj in jahač nista usklajena, kaj najprej popraviš? Konja, jahača ali oba skupaj?

 

Predvsem je to odvisno od nivoja znanja jahača. Če je jahač sposoben spraviti konja v naslon (delovni okvir), potem ponavadi popravljam jahača kot konja.

 

Če pa konj ni v naslonu, ponavadi uporabim martingal, s katerim jahač vzpostavi boljši stik s konjem, hkrati pa ohrani fleksibilen kontakt na vajetih.

 

Zvezne vajeti uporabljam le pri ložiranju. Tako se lahko jahač resnično osredotoči samo nase, kar je izjemnega pomena. Najprej mora biti jahač sposoben kontrolirati in čutiti sebe, šele potem lahko kontrolira in čuti konja.

 

Raje delaš z žrebci, kobilami ali kastrati? Oziroma, kateri od teh treh ti je največji izziv?

 

Elke Potucek PuschaPriznam, da nimam posebne preference do spola in pasme posameznega konja. Največji izziv zame je v resnici konj, ki ne sprejema vodstva jahača in jahač, ki meni, da tega ne potrebuje.

 

Pomanjkanje vodstva je lahko zelo nevarno za jahača in taka dvojica je po vsej verjetnosti zelo nezadovoljna. Jahač konja, ki ne upošteva njegovega vodstva, ne bo mogel dobro trenirati in če je konj zelo svojeglav, ga verjetno nikoli ne bo niti obvladal.

 

Kar pa je pri 600-kilogramski živali lahko zelo nevarno.

 

Elke, si strokovnjakinja za klasično dresuro. Nekateri sicer osnove klasične dresure jemljejo kot zastarele. Zakaj je po tvoje še vedno pomembno, da imamo res dobro temeljno znanje?

 

No, po mojem mnenju naj sicer vsak počne, kar želi. Če se ljudje zabavajo ob jahanju brez sedla ali brez uzde, naj seveda to počnejo tudi naprej. A brez klasične osnove se tega ne da početi dobro.

 

Nasprotno, to se mi zdi nevarno. Če imaš res dobro vzgojenega konja, potem je to v redu. Pravzaprav je vse odvisno do želja in ciljev.

 

Sicer pa… obstajata samo dva načina jahanja. Dobro jahanje in slabo jahanje. In to nima nikakršne zveze z vrsto jahanja oziroma disciplino.

 

 

Čas na jahalnem inštitutu (Egona von Neindorffa, op. avt.) ni bil nikoli pomemben, ne pri treningu konja in ne jahača. To se mi zdi pomembno, saj sem sama porabila dolga leta, da sem se naučila kontrolirati svoje telo do te mere, da sem lahko plesala s konji. In to vedno pod budnim očesom trenerja, ki mu nikoli ni nič ušlo! Elke Potucek Puscha

 

 

Kaj po tvoje definira dobrega jahača?

 

Dober jahač je sposoben čutiti svoje telo, sposoben je čutiti konja in se zaveda, da nikoli ne vse vsega o konjih in jahanju.

 

Si tudi predsednica velikega konjeniškega kluba v Nemčiji. Kako je klub organiziran, kako velik je in kaj počnete?

 

Elke Potucek PuschaNaš klub ima 300 članov, kar ga uvršča med velike klube, nikakor pa ni največji v naši regiji. Dobivamo podporo za oskrbo in vzdrževanje šolskih konj, za plačevanje trenerjev in tudi za investicije v infrastrukturo, obenem pa imamo olajšave pri davkih.

 

Če želimo še naprej dobivati finančno podporo, moramo imeti status neprofitnega kluba (ki deluje v širše javno dobro). V lasti moramo imeti šolske konje in ne smemo ustvarjati dobička, temveč moramo presežek denarja vložiti nazaj v klub oziroma v naše člane.

 

Trenirala si tudi jahače v Lipici. Na katerem nivoju so in kakšna je po tvoje prihodnost jahanja v Lipici? Kaj bi se moralo spremeniti v Lipici?

 

Znanje jahačev v Lipici je na izredno visokem nivoju. Pravzaprav bi bila lahko Lipica državna kobilarna, v kateri bi lahko vzpostavili “valilnico” novih jahačev, kot to poteka v nemških kobilarnah.

 

Jahanje v Lipici, kot smo ga poznali doslej, bo po vsej verjetnosti kmalu izginilo. Slovenija bo izgubila svojo zgodovino, če ne spremenijo smeri, v katero so zavili.

 

Po mojem mnenju bi morali poiskati kombinacijo rabe virov, ki jih imajo na voljo: rejo, znanje jahačev in konj ter možnostjo privabljanja turistov, vendar brez uničevanja mentalne morale in fizične kondicije lipiških konj in jahačev.

 

Če poveva čisto objektivno, zakaj priporočaš trening s kvalitetnim trenerjem?

 

Ko začenjaš trenirati jahanje, na eni strani potrebuješ dobrega trenerja, na drugi strani pa dobrega šolskega konja. Obenem pa potrebuješ tudi nešteto prejahanih ur v sedlu, da sčasoma razumeš, kako v resnici poteka jahanje.

 

Ko začenjaš razumeti jahanje, je pomembno, da imaš poleg svojega stalnega trenerja tudi res dobrega tujega trenerja, najboljšega, kar si ga lahko privoščiš.

 

Pomembno je namreč, da dobiš “drugo mnenje” (ki se ne razlikuje nujno od mnenja stalnega, domačega trenerja). Tudi drugi, tuji trener po vsej verjetnosti misli enako, vendar pa lahko naloge ali navodila opiše z drugimi besedami, morda vidi tudi druge težave in ti daje drugačno podporo.

 

S kombinacijo obeh trenerjev lahko hitreje in laže napreduješ.

 

 

Če želiš trenirati z Elke, TUKAJ preveri urnik njenega naslednjega treninga v Sloveniji.

 

Pridruži se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

13 + 1 =

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.