Zaradi potovanja se je pri svojih 69. letih lotil jahanja

 

Pred kratkim sem spoznala gospoda Franceta s Podreče ob Zbiljskem jezeru. Prijazen in vitalen gospod je mojo pozornost pritegnil po elektronski pošti, v kateri mi zaupal, da se je pri svojih 69 letih lotil jahanja. In da bo pravkar opravil svojo dvanajsto uro učenja jahanja.

 

Seveda si nisem mogla pomagati, da ga ne bi povabila na kavo in se z njim pogovorila. Predvsem o tem, zakaj se je pri svojih letih lotil jahanja, kaj ga je presenetilo pri konjih  in kaj so njegovi cilji pri jahanju.

 

France zelo rad potuje in če nam je vsem ne bi zagodla korona, bi verjetno te dni sedel na konju, nekje sredi travnate pokrajine in užival v potovanju po Kirgiziji. Ravno potovanje v Kirgizijo je bila tista spodbuda, ki je Franceta pripeljala v šolo jahanja. Na nekajdnevni trekking s konji po tej deželi namreč ni nameraval brez vsaj osnovnega predznanja.

 

Sicer je nekoliko kasneje izvedel, da so kirgizijski konji za tovrstna potovanja odlično natrenirani, vajeni turistov in da te praktično sami nesejo do cilja. Pa vendar vztraja pri učenju jahanja.

 

Pred nekaj leti je na bližnjo jahalno kmetijo na ure jahanja vozil svoji vnukinji. Ko se je tudi sam odločil za šolo jahanja, je bila prav bližnja kmetija v Hrašah logična izbira. Vnukinji po začetnih urah oziroma preizkusu ne jahata več, France pa pridno vztraja. Ravno v času pisanja tega članka ima za seboj že dvanajsto lekcijo.

 

France, kakšna je bila prva ura jahanja?

France v Kansasu l. 1973 (osebni arhiv)

Moram reči, da jaham relativno pogosto, nekje od enkrat pa do trikrat na teden. Prva ura se mi ni zdela nič posebnega. Tudi potem naslednje ne J
Ves čas sem na lonži, utrjujem držo, položaj nog, pravilno držo vajeti in podobno. Meni se zdi, da gre vse prepočasi, čeprav razumem, da moram najprej usvojiti osnove, šele potem lahko napredujem.

 

Upam, da bom v naslednjih urah lahko vsaj že z vajetmi usmerjal konja. Do zdaj mi jih namreč trener še ni zares dal v roke, zato konja še ne usmerjam sam.

 

Moram pa priznati, da se imam na konju lepo in tam nekje v sedmi ali osmi uri jahanja sem počasi začel uživati. Vesel sem, ko mi uspe ujeti ritem v lahkem kasu ali pa ko sem krog ali dva že celo zagalopiral.

 

Kaj če padeš?

Doslej še nisem padel in upam, da tudi ne bom. Sicer vem, da me konj lahko vrže s sebe, ampak se mi je (od začetka) nekako zdelo, da se to lahko zgodi le na terenu. Pravzaprav si me šele ti spomnila, da je padec čisto realna možnost. In da se lahko zgodi že jutri, ne pa šele kdo ve kdaj.

 

Pri galopu se še držim za sedlo in zaenkrat si težko predstavljam, da bi galopiral brez tega.

 

Kaj pa te je pri konjih ali jahanju najbolj presenetilo?

Težko bi rekel, da me kaj zelo presenetilo. Nenazadnje sem že imel nekaj stikov s konji, tudi

France v Salentu v Kolumbiji, l. 2011.

vnukinji sem vozil na jahanje, tako da sem mnoge “čudne” izraze pri konjih že vsaj slišal, če že ne ugotovil, kaj pomenijo.

Pri jahanju me je presenetilo, da je kdaj treba ravnati drugače, kot sem bil mislil in pričakoval. Recimo, da pri usmerjanju konja v levo sodelujeta tudi desna vajet in desna noga. S kmetije svojega deda, ki je imel delovne konje, sem bil namreč navajen, da sta za usmerjanje konja v levo in desno dovolj le leva in desna vajet. Dodatnih fines pri tem nisem poznal.

 

Že mogoče razmišljaš o tem, da bi kupil konja?

Pravzaprav še ne vem natančno, kako dolgo bom vztrajal. Najprej sem misli, da bom končal po približno 20 urah jahanja. Potem sem si za kratkoročen cilj zadal izpit Jahač 1. Za Jahač 2 že nisem več prepričan, da se ga bom lotil.

 

Konja zaenkrat ne nameravam kupiti, čeprav bi ga verjetno lahko imel. Moja soseda na nekdanji kmetiji imata namreč dva konja za osebno uporabo in morda bi ga lahko namestil tam.

 

Moja skrita želja pa je jahanje na terenu, saj je po mojem to bistvo jahanja. Pa so me inštruktorji hitro prizemljili in mi pojasnili, da je za terensko jahanje potrebnih ogromno ur v sedlu in “kilometrine” pri konjih. Morda bi moral za to izbrati tudi drugo jahalno kmetijo, ki je bolj usmerjena v terensko jahanje, so mi pojasnili.

 

Zaenkrat ostajam tukaj, kjer sem, in pridno nadaljujem z lekcijami. Kako daleč me bodo nesle, pa puščam odprto.

 

 

Gospod France pa s svojimi 69 leti ni edini “starejši jahač”. Pred časom sem opravila intervju z zelo zanimivim gospodom, Dennyjem Emersonom iz Amerike, ki je pri 76 letih še vedno prehajal po 4 konje na dan. Več o njem lahko prebereš TUKAJ.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

16 − 9 =

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.