najstarejši konj v sloveniji

Katur, najstarejši konj v Sloveniji

 

Najstarejši konj v Sloveniji je islandec Katur

 

Islandski konj Katur (izg. Kautur) že 26 let živi pri Zvonetu in Lise Pavšič, v bližini Pivke. 41-letni Katur (ja, prav ste prebrali, Katur je star 41 let) je na domačiji Pavšičevih praktično družinski član, zato bo tu ostal do konca svojega življenja. Zvone upa, da bo z njimi vsaj še nekaj let in zaenkrat mu kaže kar dobro.

 

 

najstarejši konj v sloveniji
Kauti leta 2017, ko sem ga obiskala

Kljub svoji res častitljivi starosti je Kauti, kot ga kličejo ljubkovalno, v odličnem stanju. Čeprav je že nekoliko siv in brez zob, se mu teh 41 let niti ne pozna tako zelo, kot bi pričakovali. Noge ima še v odličnem stanju, ravno tako kopita, ki so pravzaprav boljša kot pri marsikaterem mlajšem konju. Razen sivine po čelu in glavi na prvi pogled skoraj nič ne izdaja, da je star že čez 40 let.

 

Dolgo življenje ima že v genih

 

Kauti ima dolgo življenje očitno že v genih, saj je tudi njegova mama Kolla fra Svadastir doživela 38 let.

Islandski konji so že tako ali tako znani po svoji dolgoživosti, saj imajo v povprečju daljšo življenjsko dobo kot druge pasme konj (več o islandcih lahko prebereš tudi tukaj). Pri Katurju so svoje očitno naredili geni, njegov izvor in pa tudi skrbno ravnanje, s katerim so ga negovali skozi vsa ta leta.

najstarejši konj v sloveniiji
Katurjev ID z letom rojstva 1979

Leta 2017 sem se oglasila pri Pavšičevih v Pivki, kjer sem Kautija tudi osebno spoznala. Najstarejši konj v Sloveniji živi na čudovitem posestvu, obkrožen s kobilami, ponijem in žrebički ter seveda s skrbnima lastnikoma, ki sta poskrbela, da ima njun konjski dedi krasno penzijo.

 

Kauti je kljub svoji starosti strašno simpatičen, odziven in se zelo dobro zaveda svoje okolice. Še posebej dobro ve, kdo ima v roki posladek 🙂

 

Kauti je bil eden od prvih islandskih konj v Sloveniji

 

najstarejši konj v sloveniji
Lepotec Katur leta 1993

Kot sta mi povedala Zvone in Lise, sta Katurja kupila v Avstriji, že daljnega leta 1994, ko je štel 15 let. Takrat je bil tudi eden izmed prvih islandskih konj v Sloveniji.

 

Njegovo ime v islandščini sicer pomeni »veseljak« in v mlajših letih je bil Katur prav »fejst« konj.

 

Ne samo, da je tekmoval po Avstriji, bil je tudi prvi in najboljši učitelj Lise in Zvoneta, ki sta prav s Kautijem spoznala čudoviti svet islandskih konj ter ju naučil znamenitega tölta.

 

 

Doma je bil Kauti super jahalni konjiček za terene, ki je skupaj z lastnikoma raziskoval lepote pivške doline, na tekmah pa se je spremenil v povsem drugega konja. Bilo je, kot da bi tik pred tekmo Zvonetu po konjsko šepnil: »No, zdaj pa pokaživa, kaj znava«. In sta šla kot vihar.

 

najstarejši konj v sloveniji
Zvone in Katur na tekmi v Avstriji leta 1997

Kastriran je bil precej pozno, pri sedmih letih, kar se mu poznalo še kasneje v življenju. Tako nikoli ni mogel normalno sobivati s kastrati. Sprva zato, ker jih je vse po vrsti pretepel, zdaj, ko je brez zob, pa se pred njimi ne more braniti.

 

Zato mu v starosti družbo delajo kobile in žrebički. Zvone mi je zaupal, da je Kauti odlična varuška.

 

Najstarejši konj v Sloveniji je odličnega zdravja

 

Kauti je tudi odličnega zdravja. V vseh letih pri Pavšičevih je namreč le dvakrat potreboval veterinarja, pa še to enkrat zgolj zaradi neprevidne sosede, ki mu je čez ograjo vrgla zelje. Fantu je bilo všeč pa se ga je na koncu pač prenajedel in si s tem prislužil prebavne motnje.

 

najstarejši konj v sloveniji
Katur leta 2017

Težave mu povzročajo le zobje, ki jih je postopoma izgubil že pri približno 30 letih.  Zaradi tega lahko je zgolj travne brikete, ki mu jih pomešajo še z muesliji, otrobi in oljem. Kljub temu na pašniku še vedno mirno trga travo in jo poskuša prežvečiti. Sicer od tega nima prav dosti, se pa konjski dedi na ta način vsaj zaposli.

 

Poleg konjske družbe ima Kauti tudi simpatično mlado prijateljico na dveh nogah, ki ga obožuje. Redno ga obiskuje in nekajkrat na teden odpelje na kratek sprehod, da si malo pretegne noge. Njegovi starosti primerno, seveda.

 

Čeprav Kauti že zdavnaj ni več tako poskočen kot je nekdaj bil, ob izpustu na pašnik še vedno občasno naredi nekaj galopskih poskokov, ne veliko, le enega ali dva. Pa ne samo to, tudi spusti se na kolena in povalja, na koncu pa vstane brez pomoči. Impresivno za konja pri 41 letih.

 

Kauti je bil učitelj številnim jahačem

 

Katur je bil v mladih letih zelo kvaliteten islandski konj s štirimi hodi in hrbtenica jahalne šole na Trnju.

 

Bil je učitelj svojih lastnikov, hkrati pa je pomagal številnim drugim jahačem, ki so se skozi leta zvrstili na Trnju.

 

najstarejši konj v sloveniji
Katur je bil učitelj številnim jahačem

Katur torej ni poseben samo zaradi svoje starosti, ampak tudi zaradi svojega čudovitega in edinstvenega karakterja. Kot eden izmed prvih islandcev v Sloveniji je utiral pot tej čudoviti pasmi v naši deželi, pomagal številnim jahačem in vzgajal tudi svoja lastnika.

 

Lise je prepričana, da je Kauti tako visoko starost doživel med drugim tudi zato, ker so ga vse življenje pravilno jahali in ker je bil vedno v rokah ljudi, ki so pravilno ravnali z njim.

 

Zvone je ob mojem obisku leta 2017 izrazil upanje, da bo Kauti z njimi ostal še kako leto, dve ali celo več. Glede na to, kako lepo skrbijo zanj, je to čisto mogoče. Srečno, Kauti, Lise in Zvone 🙂

 

 

revija o konjih

Prenehala je izhajati edina slovenska revija o konjih

 

S 1. 1. 2021 se je poslovila edina slovenska revija s konjeniško tematiko, Revija o konjih.

Priznam, da revije nisem posebej pozorno spremljala, zato sem s presenečenjem prebrala status odgovorne urednice na Faceboooku, s katerim se je na zadnji dan leta 2020 poslovila od Revije o konjih.

Uvodnik je bil v prvotnem članku objavljen v celoti, vendar sem ga morala v sredo, 6.1.2020 na zahtevo založbe Kmeči glas umakniti, ker krši avtorske pravice založbe.

 

 

Z leti je število bralcev upadlo do te mere, da smo se morali odločiti o prenehanju njenega izhajanja.Tevž Tavčar, direktor založbe Kmečki glas

 

revija o konjih

Čeprav je v uvodniku urednica že namignila, kaj je temeljni razlog za konec konjeniške revije, sem na založbo Kmečki glas, ki je izdajala Revijo o konjih, naslovila vprašanje, čemu so se odločili s prenehanjem izdajanja revije.

 

Kot mi je precej na kratko pojasnil direktor založbe Tevž Tavčar, si vsak založnik želi da bodo njegove edicije uspešno našle pod do bralcev: »ČZD Kmečki glas je gojil Revijo o konjih 28 let. Revija nikoli ni predstavljala finančne uspešnice, zato jo je moral založnik vrsto let finančno podpirati in jo ohranjati pri življenju.

Z leti je število bralcev upadlo do te mere, da smo se morali odločiti o prenehanju njenega izhajanja.

Reja toplokrvnih konj v Sloveniji je dejavnost, ki sloni na velikih zanesenjakih oziroma ljubiteljih konj, žal pa je teh premalo.«

 

Na žalost se  same ljubezni res ne da živeti.  Ne zanesenjaštvo in ne ljubezen do konj, ki je marsikdo v Sloveniji sicer premore dovolj, konjem in konjeniškim revijam ne bosta prinesla »sena v jasli«. Tudi konjeništvo bi se moralo ravnati po ekonomskih načelih in biti v svojem poslovanju in delovanju finančno podprto. In to DOBRO podprto.

 

 

 

V nasprotnem primeru jo namreč vedno najslabše odnesejo konji.

 

Foto naslovnice: Revija o konjih, Kmečki glas

 

 

Zaradi potovanja se je pri svojih 69. letih lotil jahanja

 

Pred kratkim sem spoznala gospoda Franceta s Podreče ob Zbiljskem jezeru. Prijazen in vitalen gospod je mojo pozornost pritegnil po elektronski pošti, v kateri mi zaupal, da se je pri svojih 69 letih lotil jahanja. In da bo pravkar opravil svojo dvanajsto uro učenja jahanja.

 

Seveda si nisem mogla pomagati, da ga ne bi povabila na kavo in se z njim pogovorila. Predvsem o tem, zakaj se je pri svojih letih lotil jahanja, kaj ga je presenetilo pri konjih  in kaj so njegovi cilji pri jahanju.

 

France zelo rad potuje in če nam je vsem ne bi zagodla korona, bi verjetno te dni sedel na konju, nekje sredi travnate pokrajine in užival v potovanju po Kirgiziji. Ravno potovanje v Kirgizijo je bila tista spodbuda, ki je Franceta pripeljala v šolo jahanja. Na nekajdnevni trekking s konji po tej deželi namreč ni nameraval brez vsaj osnovnega predznanja.

 

Sicer je nekoliko kasneje izvedel, da so kirgizijski konji za tovrstna potovanja odlično natrenirani, vajeni turistov in da te praktično sami nesejo do cilja. Pa vendar vztraja pri učenju jahanja.

 

Pred nekaj leti je na bližnjo jahalno kmetijo na ure jahanja vozil svoji vnukinji. Ko se je tudi sam odločil za šolo jahanja, je bila prav bližnja kmetija v Hrašah logična izbira. Vnukinji po začetnih urah oziroma preizkusu ne jahata več, France pa pridno vztraja. Ravno v času pisanja tega članka ima za seboj že dvanajsto lekcijo.

 

France, kakšna je bila prva ura jahanja?

France v Kansasu l. 1973 (osebni arhiv)

Moram reči, da jaham relativno pogosto, nekje od enkrat pa do trikrat na teden. Prva ura se mi ni zdela nič posebnega. Tudi potem naslednje ne J
Ves čas sem na lonži, utrjujem držo, položaj nog, pravilno držo vajeti in podobno. Meni se zdi, da gre vse prepočasi, čeprav razumem, da moram najprej usvojiti osnove, šele potem lahko napredujem.

 

Upam, da bom v naslednjih urah lahko vsaj že z vajetmi usmerjal konja. Do zdaj mi jih namreč trener še ni zares dal v roke, zato konja še ne usmerjam sam.

 

Moram pa priznati, da se imam na konju lepo in tam nekje v sedmi ali osmi uri jahanja sem počasi začel uživati. Vesel sem, ko mi uspe ujeti ritem v lahkem kasu ali pa ko sem krog ali dva že celo zagalopiral.

 

Kaj če padeš?

Doslej še nisem padel in upam, da tudi ne bom. Sicer vem, da me konj lahko vrže s sebe, ampak se mi je (od začetka) nekako zdelo, da se to lahko zgodi le na terenu. Pravzaprav si me šele ti spomnila, da je padec čisto realna možnost. In da se lahko zgodi že jutri, ne pa šele kdo ve kdaj.

 

Pri galopu se še držim za sedlo in zaenkrat si težko predstavljam, da bi galopiral brez tega.

 

Kaj pa te je pri konjih ali jahanju najbolj presenetilo?

Težko bi rekel, da me kaj zelo presenetilo. Nenazadnje sem že imel nekaj stikov s konji, tudi

France v Salentu v Kolumbiji, l. 2011.

vnukinji sem vozil na jahanje, tako da sem mnoge “čudne” izraze pri konjih že vsaj slišal, če že ne ugotovil, kaj pomenijo.

Pri jahanju me je presenetilo, da je kdaj treba ravnati drugače, kot sem bil mislil in pričakoval. Recimo, da pri usmerjanju konja v levo sodelujeta tudi desna vajet in desna noga. S kmetije svojega deda, ki je imel delovne konje, sem bil namreč navajen, da sta za usmerjanje konja v levo in desno dovolj le leva in desna vajet. Dodatnih fines pri tem nisem poznal.

 

Že mogoče razmišljaš o tem, da bi kupil konja?

Pravzaprav še ne vem natančno, kako dolgo bom vztrajal. Najprej sem misli, da bom končal po približno 20 urah jahanja. Potem sem si za kratkoročen cilj zadal izpit Jahač 1. Za Jahač 2 že nisem več prepričan, da se ga bom lotil.

 

Konja zaenkrat ne nameravam kupiti, čeprav bi ga verjetno lahko imel. Moja soseda na nekdanji kmetiji imata namreč dva konja za osebno uporabo in morda bi ga lahko namestil tam.

 

Moja skrita želja pa je jahanje na terenu, saj je po mojem to bistvo jahanja. Pa so me inštruktorji hitro prizemljili in mi pojasnili, da je za terensko jahanje potrebnih ogromno ur v sedlu in “kilometrine” pri konjih. Morda bi moral za to izbrati tudi drugo jahalno kmetijo, ki je bolj usmerjena v terensko jahanje, so mi pojasnili.

 

Zaenkrat ostajam tukaj, kjer sem, in pridno nadaljujem z lekcijami. Kako daleč me bodo nesle, pa puščam odprto.

 

 

Gospod France pa s svojimi 69 leti ni edini “starejši jahač”. Pred časom sem opravila intervju z zelo zanimivim gospodom, Dennyjem Emersonom iz Amerike, ki je pri 76 letih še vedno prehajal po 4 konje na dan. Več o njem lahko prebereš TUKAJ.

 

plesalci salse

Plesalci salse so za sabo presenečeno opazili policista

V Haagu so se v parku zbrali navdušeni plesalci salse in začeli plesati svojo koreografijo.

Od zadaj sta se jim približala policista na konjih in se brez besed postavila v formacijo. Kar se je zgodilo potem, te bo pustilo odprtih ust.

POGLEJ POSNETEK

 

 

Dogodek se je zgodil v mestnem parku Zuiderpark v Haagu na Nizozemskem in hitro postal internetna uspešnica.

 

 

Preveri pa še, kje v Sloveniji so edini kamarški konji v Sloveniji ->>> 

 

 

Škocjanski zatok kamarški konji

Škocjanski zatok – kjer živijo edini kamarški konji v Sloveniji

 

Škocjanski zatok je dom edinim kamarškim konjem v Sloveniji. Kako se lahko konji prosto pasejo sredi Kopra, od kod so prišli in kakšni so? Preberi v nadaljevanju.

 

Kamarški konji v Škocjanskem zatoku

 

Škocjanski zatok kamarški konjiŠkocjanski zatok je polslano mokrišče pri Kopru. Če se vam zdi ime Škocjanski zatok nenavadno in ne veste točno, kam bi ga sploh umestili, naj pojasnim, da je to “morje, ki ni morje” na desni strani (če prihajate iz notranjosti Slovenije) koprske obvoznice, pred Luko Koper.

 

Čeprav je na prvi pogled videti le kot velika mlaka, je Škocjanski zatok v resnici naravni rezervat. Nekoč je bil namreč stari del mesta Koper v resnici otok (sic!) v Škocjanskem zalivu. Med otokom in celino so bile nekdaj tudi soline, ki so jih skozi leta opustili. Škocjanski zaliv so počasi zasuvali, morja je bilo vedno manj in na koncu je zaliv postal zatok.

 

In v tem zatoku danes živi 6 kamarških konj, ki so edini svoje vrste v Sloveniji (*morda je v zasebni lasti v Sloveniji še kakšen kamarški konj, žal pa zaradi slabih evidenc registra kopitarjev to ni razvidno. Če poznaš koga, ki ima doma kamarškega konja, mi napiši na info@ekonji.si).

Škocjanski zatok kamarški konji
Kamarški žrebec Barrio

 

Falisca je»upokojenka« rezervata, saj je sem prišla dobesedno v »penzijo«, rojena je bila v Italiji

Rižana je prva kobila, ki je prišla v naravni rezervat l. 2008, rojena v Italiji

Cabidoule, kobila, ki je v rezervat je prišla leta 2013, iz Francije

Barrio je žrebec in oče obeh letošnjih žrebičkov, v rezervat je prišel iz Francije

Aco (žrebiček Rižane in Barria), rojen 2020 v Škocjanskem zatoku

Brin (žrebiček Cabidoule in Barria), rojen 2020 v Škocjanskem zatoku

 

Za kamarške konje v Škocjanskem zatoku skrbi Daša Stavber, koordinatorka programov s konji v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok. 

 

Kamarški konji so ena izmed najstarejših, predvsem pa najbolj prvinskih pasem konj na svetu.Škocjanski zatok kamarški konji Skozi stoletja so jih izklesala močvirja v francoski pokrajini Camargue, v katerih sicer prosto živijo. Kamarški konji so nižje rasti, najvišja zgornja meja za pasmo je 145 cm. Čeprav so relativno majhni, so po drugi strani vzdržljivi in trdoživi delovni konji, ki z lahkoto nesejo tudi odrasle ljudi. S svojo prvinskostjo so deloma podobni svojim kolegom z Islandije, islandskim konjem.

 

V vzrejo kamarških konj je človeška roka posegala manj kot v druge pasme, rodovniško knjigo pasme so namreč začeli voditi šele leta 1978. Vsi kamargi so večinoma rojeni v naravi (prav posebej so zavedeni žrebički, ki so se rodili v hlevih). Z minimalnim človeškim posredovanjem še vedno živijo precej prvinsko, divje življenje. V svoji rodni Franciji se namreč povsem prosto pasejo po močvirjih, živijo pa v tako imenovanih manadah. Manada je čreda konj, ki živi na območju, velikem najmanj 20 hektarjev in v kateri so vsaj štiri kobile v reproduktivnem obdobju.

Njihovi skrbniki (v Franciji jih imenujejo gardians) jih, razen v izrednih ali nujnih primerih, zberejo zgolj enkrat letno, da jih pregledajo in označijo.

 

 Kamarški konji poleg Francije živijo še v Italiji, kjer jih poznajo pod imenom “cavallo delta”. Italijanski kamarški konji so tudi nekoliko višji kot francoski.

 

Tradicionalno kamarški konji svoja imena dobijo po naravnih danostih (jezera, reke) ali živalih. Cabidoule na primer po francosko pomeni martinec, gre za vrsto ptice v Franciji.

 

Kamarški kobili Rižana in Cabidoule sta letos postali mami, tako da te dni po Škocjanskem zatoku skačeta dva svetlorjava žrebička. Poimenovali so ju Aco in Brin.

Jahanje kamarških konj v Škocjanskem zatoku

 

Škocjanski zatok koamarški konji
Učna pot, po kateri vas ponesejo kamarške kobile

V Škocjanskem zatoku s svojimi kamarškimi konji delajo čimbolj naravno. Večino časa preživijo na močvirnatih travnikih zatoka, kjer se pasejo. V hlev jih pripeljejo le za delo oziroma kadar je naročeno jahanje. Za jahanje ne uporabljajo brzde, ampak jih pogosto vodijo le na oglavki.

 

Po naravi so kamarški konji sicer nekoliko previdni, še nekoliko prvinski, sicer pa dobrodušni in stabilni. V splošnem so do obiskovalcev zatoka prijazni, še posebej tisti, ki so dobro socializirani.

 

Skrbniki v Škocjanskem zatoku pazijo, da njihovi konji niso preobremenjeni, zato jahanje v zatoku ne poteka vsakodnevno, temveč le dva do trikrat tedensko, po največ 2 do 3 ure. Ko je na vrsti jahanje (obvezno po predhodni rezervaciji termina), jih Daša pokliče in konji sami pridejo do hleva. Razen, če je ravno trava najbolj zelena, takrat jih ne premami še tako sladek priboljšek.

 

Za jahanje kamarških konj je obvezna predhodna rezervacija – več na spletni strani Naravnega rezervarata Škocjanski zatok.

 

Na hrbtih kamarških konj si lahko otroci ogledajo celotno učno pot po zatoku (cca 2 km), kar je zagotovo svojevrstno doživetje.

 

Kot pravi oskrbnica Daša, so kamarški konji v zatoku izredno senzibilni in zelo hitro začutijo, če je jahač živčen ali nemiren. Med jahanjem so običajno mirni in varni. Ko pa postajajo utrujeni ali pa imajo dovolj jahanja, svojo oskrbnico Dašo največkrat opozorijo z rahlim dregom v roko.

Kamarški kobili sta bili pred leti žrtvi brutalnega napada

Življenje kamarških konj v Sloveniji pa ni bilo vedno mirno in brezskrbno. Naj spomnim, kamarški kobili Cabodioule in Rižana sta bili leta 2013 žrtvi sadističnega napada, med katerim ju je duševno bolan sprehajalec porezal po glavi in trupu. Kobili sta utrpeli resne poškodbe in sta bili prepeljani v Ljubljano na zdravljenje. Sprva je kazalo slabo, še posebej je bila v nevarnosti Cabidoule, ki je bila takrat še žrebička. Navkljub vsemu sta se kobili izkazali za precej trdoživi in danes nimata nikakršnih posledic napada. Ravno obratno, med rehabilitacijo, ki sta jo preživljali v Polzeli, sta bili pogosto v družbi otrok. Z njihovo pomočjo sta si lepo opomogli in se tudi lepo navadili na otroke.

 

Več o Škocjanskem zatoku, njihovih konjih in jahanju po učni poti najdeš tukaj.

 

Delo dobi inštruktor

Rekreativni konjeniški klub v Ljubljani išče inštruktorja z licenco. Delo večinoma poteka ob popoldnevih in vikendih, zajema pa:
– Učenje jahanja
– Vodenje in pomoč pri organizaciji počitnic s konji
– Izvedbo rojstnih dni
– Delavnice za otroke
– Izvajanje ostalih programov
– Pomoč v hlevu

Iščemo in pričakujemo:
– Odgovorno in resno osebo s čutom za otroke in korektnim pristopom do strank
– Usposobljenost za učenje jahanja
– Samoiniciativnost
– Organiziranost in volja do dela
– Vozniški izpit

Več info: Urška, 051 610 511

 

Na Ranču Kaja in Grom zastrupili dva konja

Na Ranču Kaja in Grom so zadnji dnevi žalostni. Najprej je obležal in poginil konj Lesi. Že naslednji dan je odšel Lombadi.

Še dva konja, Tajga in Gaja, sta se sicer obnašala nenavadno, vendar sta se izvlekla.

Kot pišejo z Ranča Kaja in Grom na svoji FB strani, se je vse skupaj odvijalo takole:


Za nami je res huda preizkušnja. Tako kot večina ljudi smo verjeli, da je tovrsten svet daleč stran od nas. Vendar pa pred hudim nihče ni varen.

 

Teden dni nazaj nam je obležal konj Lesi in kmalu umrl. Nismo vedeli, kaj se mu dogaja in vsaka pomoč je bila zaman. Naslednje jutro je obležal Lombadi, nič ni pomagalo. Enostavno je odšel.

 

Obnašanje Tajge in Gaje je bilo čudno in odvzeta kri vsem konjem je pokazala, da gre za zastrupitev. Kakšno, ni bilo jasno nikomur. Obdukcije in prve analize so za zdaj pokazale le na zastrupitev, nadaljnje preiskave in analize pa bodo pokazale, kaj se je zgodilo. Definitivno pa bomo temu prišli do konca.

 

Seveda smo vmes prebrali vse možne članke, se pogovarjali z različnimi veterinarji in prepričani smo, da ljudje tovrstne težave premalo delijo.

 

FB je prostor kjer je vse lepo, srečno, urejeno in vsi smo najboljši. FB je močen informator in tu bi morali deliti tudi take zadeve, ki lahko pomagajo drugim in predvsem ohranijo naše štirinožne partnerje in prijatelje pri življenju in zdravju. Zato delimo našo žalostno zgodbo za katero še ne vemo vzroka. Ne izključujemo nič, a tudi ne želimo špekulirati.

 

Šele sedaj smo slišali, da so se tovrsten zadeve že dogajale po Sloveniji. A o tem se ne piše ali pa se samo mimogrede omeni, ker imajo ljudje navadno občutek, da so krivi za situacijo. Pa ni tako. Treba je izmenjati izkušnje, saj v nasprotnem primeru nasedamo na predstavljene zgodbe ali pisarjenju tistih, ki poznajo skrb za živali le iz teorije.

 

Naša zgodba še ni končana. Gaja je popolnoma okrevala, Tajga je verjamemo, izven najhujšega. Ostali konji so dobro. Vsi konji so pod ključem in vse je pod video nadzorom in alarmom.

V vsej tej žalosti pa smo presrečni, da imamo vedno in takoj ob sebi veterinarje z veliko začetnico. Veterinarje, ki so tudi ljudje in ne samo uslužbenci. Veterinarji iz veterinarske ambulante Jagodič, z dr. vet. med Dušanom Jagodičem na čelu, so veterinarji z tako odgovornostjo do živali, da jim ni problem v nejasni situaciji povprašati za mnenje kolegov po Sloveniji.

 

Za dobrobit živali znajo odklopiti človeku vedno prisoten ego. Imeti take veterinarje je Božji dar, velika sreča ali angelska zaščita. Zato HVALA ekipi Veterine Jagodič, res iz srca hvala, da ste podnevi, ponoči, najobičajneje pa seveda v vikendih in praznikih z nami.

Hvala tudi veterinarju in homeopatu Roku Planovšku (Veterinarska ambulanta Mozirje) za vse hitre homeopatske nasvete in posvete in prijateljici Ani za razmišljanja, pomoč in razlage iz drugih perspektiv.

 

Poročali bomo, kaj se dogaja in v namen preprečevanja tovrstnih pasti za konje, bomo v kratkem objavili tudi naš povzetek iz svetovnih medijev o vzrokov zastrupitev pri konjih, ki smo ga dodobra preučili v namen najti vzrok.

 

Še vedno se držimo bilke, da ljudje niso že tako zelo obupani, nesrečni in osamljeni, da bi na tak način posegli v svet teh srčnih in nedolžno-naivnih bitij.
Pa vseeno ljudje, pazite na svoje konje!

Manca

 

kauti Ranč Weter

Kauti z Ranča Weter nas potrebuje

 

Na Ranču Weter stanuje 13-letni Kauti, islandski kastrat, ki ga je lastnik prepustil društvu zaradi hudega laminitisa. Če ga ne bi vzeli v društvu, bi ga lastnik preprosto uspaval.

 

Kauti je moral najprej na kliniko, potem pa se je za stalno naselil na Ranču Weter. Njegovi oskrbniki so s tesnobo spremljali njegovo stanje, ki je stalno nihalo.

 

Pred novim letom se mu je stanje precej poslabšalo, kapljica čez rob pa je bila novoletna noč, z glasnima ognjemetoma v neposredni soseščini. Kautija so izdale noge, zato je obležal.

 

Bolečine smo mu blažili s finadyne, da je ostal na nogah, a so se pojavili stranski učinki. Kri se ni več strjevala, krvavel je iz oči in nosa, prav tako se ni ustavilo krvavenje iz vbodne rane z injekcijo.

 

Skoraj smo ga že uspavali, vendar nam je pokazal, da še ni pravi čas. Pol ure pred prihodom veterinarke se je namreč postavil na noge in ko sem prišla k njemu, mi je potegnil kapo z glave in me vlekel za rokav.

 

Veterinarka ga je samo pogledala in rekla: »Danes ni ta dan….«.

 

Ranč WeterŽal pa je bil Kauti naslednji dan še slabše. Ni jedel, pil, ležal je na tleh in težko dihal. Zgodba z veterinarko se je ponovila… pol ure pred njenih prihodom je vstal.

 

Tokrat smo ga pustili brez zdravil in mu prepustili odločitev o svojem življenju. Kauti se je odločil in se počasi spravil nazaj na noge.

 

Kauti je vedel, kaj sem hotela narediti. Ko mi danes pogleda v oči, se sprašujem ali mi še zaupa ali ne. Vesela sem, da sem ga poslušala.

 

Vsakič ko se znajdem v položaju, v katerem moram igrati boga in odločati o življenju in smrti, si želim pobegniti od te odgovornosti. Ljudje, ki se imamo za tako razvito raso, smo že davno izgubili povezavo z naravo, možnost čutiti drugega in vedeti brez besed. Nisem ravno naklonjena teorijam o duhovnih povezavah. A ko se priklopim na kamero in ga gledam, se prej kot v minuti obrne in pogleda v kamero.

 

Ranč Weter je verjetno Kautijev zadnji dom

 

 

Kauti biva v laufštali, ki je razdeljena na polovico. Po tleh imamo gumo Belmondo, polovica pa Ranč Weterje nasuta z žaganjem. V kritičnih dneh je stal v globokem nastilju, ko pa je spet začel hoditi, se je večinoma zadrževal v delu laufštale, ki je pokrit z gumo in le ponoči odšel na žaganje.

 

Zdaj mu postavljamo nov dnevni izpust, saj njegovo nočno rezidenco uporabljamo kot dnevni izpust za druge laminitike. Žal smo na peščenih izpustih precej omejeni, saj je lahko od petnajstih konj paseta le dva.

 

V gozdičku smo nasuli pesek, ki je nekoliko bolj grob. Žal nam je denarja za finejši pesek zmanjkalo. Kautiju gradimo tudi nov nadstrešek in ogrodje že stoji. Trenutno zbiramo denar za deske, za tri stranice in za gumo. V drugih dnevnih izpustih imamo nadstreške, v katerih je žaganje, Kauti pa bo dobil gumo, saj jo si jo ponavadi izbere sam.

 

Prosimo vse, ki nas spremljate, za pomoč. Vsak evro nam pride hudo prav. Še posebej prav pa bo prišel Kautiju.

 

Sredstva lahko nakažete na naš račun:
Društvo za zaščito konj
Šercerjeva 9
3320 Velenje

TRR: SI56 2900 0005 1231 280
Unicredit bank
Namen: guma za Kautija.

Pošljete lahko tudi sms donacijo, na 1919, s ključno besedo KONJI5

 

Hvala vsem, ki vam ni vseeno za konje, še posebej za Kautija.

 

 

Alois Podhajsky

Kaj bi bilo, če Alois Podhajsky ne bi …

 

Velikokrat sem si postavljal to vprašanje v zvezi z našimi lipicanci. Lipica je pravzaprav nesrečna, a hkrati zelo ponosna mati tega kraškega bisera in enega najlepših konj na svetu. Rodila ga je, negovala in vzgajala. In kot vsi naši intelektualci, so tudi lipicanci že davno hodili na visoko šolanje na Dunaj.

 

Mati Lipica pa si nedvomno zasluži globoko spoštovanje, največje časti in neskončno slavo, za vse kar je storila za lipicance in za vse kar je hudega zanje pretrpela v svoji častitljivi, skoraj 500-letni zgodovini. Zaradi mnogih vojnih viher so se lipicanci v teh stoletjih večkrat umaknili iz Lipice, bodisi globlje na Balkan ali v Avstroogrsko. A brez Lipice ni šlo, Lipica je preveč pomembna za nastanek lipicanca, takšnega kot je danes, zato so se vedno vračali v njena nedrja in na dišeče zeliščne kraške pašnike.

 

Alois PodhajskyPo padcu Italije, oktobra 1943, pa so lipiški lipicanci Lipico za vedno zapustili. Nemci so v Lipici zaplenili 179 lipicancev in jih skupaj s 100 dunajskimi lipicanci internirali v Hostinec na Češkem. Lipiški lipicanci so bili takrat last Italijanov, ki so po prvi svetovni vojni dobili Lipico pod svoje ozemlje. Po koncu II. svetovne vojne, v času premirja, je Hostinec v Sudetih skupaj s čredo lipicancev pripadel ozemlju vzhodnega bloka, kar je zaskrbelo polkovnika Aloisa Podhajskega (več o njem tukaj) , ki je urgiral pri zaveznikih, naj vendarle rešijo lipicance in jih prepeljejo na nemško ozemlje, preden bo prišla Rdeča armada v vojaško izpraznjen  Hostinec. Akcijo je izpeljal ameriški general Patton, ki je s 60 tovornjaki vseh 244 lipicancev varno pripeljal na nemško ozemlje pod zavezniško vojsko.

 

Alois Podhajsky z akcijo rešil lipicance

 

Ali je imel polkovnik Alois Podhajsky tako močan vpliv na zaveznike ali pa je bila to enotna želja, da se tako remek delo, kot je lipicanec,  reši pred propadom? So akcijo reševanja lipicancev le združili z akcijo zaplembe nekaterih strateško pomembnih vojaških tehnologij (o tem ugibajo nekateri viri)? Vsi podrobnejši podatki so še vedno skriti v tajnih arhivih.

 

Alois Podhajsky si je iz črede prednostno izbral dobro polovico najboljših lipicancev in jih Alois Podhajskyodpeljal v prazne dunajske hleve. Ostale lipicance je prepustil zaveznikom, le-ti pa so jih spet po nekem tajnem dogovoru, namesto v Lipico, 108 odpeljali v Rim.  Zanimivo je, da ni nihče protestiral ob takšni delitvi lipicancev. Dejstvo je, da se v Lipico ni vrnil niti eden od leta 1943 evakuiranih 179 lipiških lipicancev! Kako so potekali pogovori med vzhodnim blokom in zavezniki, Jugoslavijo in Avstrijo, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Zakaj takrat Jugoslavija ni zahtevala lipiških lipicancev? So ji to preprečile meddržavne kupčije? Je bil za takratno Jugoslavijo lipicanec sploh pomemben cilj?

 

Zakaj je lahko polkovnik Alois Podhajsky kot prvi izbiral zaplenjene lipicance? Zakaj jih ni vsaj nekaj podaril Lipici? Lipicanci so bili skoraj družinska last Habsburžanov vse do konca vladavine Franca Jožefa II.  Pa vendar je bila to naša skupna država vse do leta 1918, ki smo ji plačevali davke tudi vsi Slovenci in se borili v njihovi (naši) vojski.

 

V kolikor bi lipicanci ostali na ozemlju vzhodnega bloka, bi jih Rusi določili Lipici?  Avstrijci so dobili najboljše plemenske lipicance zanesljivega porekla, Italijani ostanek. Lipica pa je morala v Baranjo, Slavonijo in Makedonijo po nove lipicance, žal pomanjkljivega porekla. Začela je z 11 lipicanci, kasneje pa jih je seveda še dokupovala. Spet se je izkazala mati Lipica, ki je s svojimi pašniki, ljubeznijo Kraševcev do lipicancev, s stoletnimi izkušnjami ponovno vzgojila dunajskim lipicancem enakovredne konje in poskrbela, da smo s stoletnimi izkušnjami in znanjem pripomogli, da je Lipica danes spet ena pomembnejših kobilarn in klasičnih jahalnih šol na svetu.

 

Današnji lipiški lipicanec se že bistveno razlikuje od dunajskega, tako da bi skoraj lahko govorili o različnih pasmah konj. V Lipici žal nismo sledili originalni izvorni knjigi lipicanca, a je še vedno čas, če bo volja in politika prava, to popraviti.

 

Alois PodhajskyIn vendar je bila akcija Aloisa Podhajskega verjetno najboljši scenarij za lipicanca, za ohranitev in razvoj klasične šole jahanja in predvsem za promocijo in prepoznavnost lipicanca po celem svetu.

 

Alois Podhajsky je takoj oživel v Evropi pozabljeno klasično umetnost jahanja po zapisih H.E. Holbein-a, ki se je poleg svojih izkušenj, držal navodil Ksenofona (Xenophon 400 p.n.š), de la Gueriniereja in še nekaterih drugih klasikov.

 

Holbein, ki je bil tudi direktor SRS na Dunaju (1898-1901) je ustna izročila in zapise klasikov strnil v »Direktive«, za trening konj in jahačev v SRS.

 

Alois Podhajsky, znan po metodah korak po koraku, po šolanju konj in jahačev, ki je vzgajal mehek način do cilja – zbran konj v kontaktu, previtost, pozicija glave, naravnanost konja, sproščenost, ravnotežje, lahkotnost gibanja – naravnost in naprej, je nedvomno najzaslužnejši za ohranitev klasične umetnosti jahanja, ki že močno izpodbija »moderne« trde in krčevite gibe trenutno najuspešnejših dresurnih konj na najvišjih tekmovanjih.

 

 

Hvala, Alois Podhajsky!

 

Iztok Humar