Zaradi potovanja se je pri svojih 69. letih lotil jahanja

 

Pred kratkim sem spoznala gospoda Franceta s Podreče ob Zbiljskem jezeru. Prijazen in vitalen gospod je mojo pozornost pritegnil po elektronski pošti, v kateri mi zaupal, da se je pri svojih 69 letih lotil jahanja. In da bo pravkar opravil svojo dvanajsto uro učenja jahanja.

 

Seveda si nisem mogla pomagati, da ga ne bi povabila na kavo in se z njim pogovorila. Predvsem o tem, zakaj se je pri svojih letih lotil jahanja, kaj ga je presenetilo pri konjih  in kaj so njegovi cilji pri jahanju.

 

France zelo rad potuje in če nam je vsem ne bi zagodla korona, bi verjetno te dni sedel na konju, nekje sredi travnate pokrajine in užival v potovanju po Kirgiziji. Ravno potovanje v Kirgizijo je bila tista spodbuda, ki je Franceta pripeljala v šolo jahanja. Na nekajdnevni trekking s konji po tej deželi namreč ni nameraval brez vsaj osnovnega predznanja.

 

Sicer je nekoliko kasneje izvedel, da so kirgizijski konji za tovrstna potovanja odlično natrenirani, vajeni turistov in da te praktično sami nesejo do cilja. Pa vendar vztraja pri učenju jahanja.

 

Pred nekaj leti je na bližnjo jahalno kmetijo na ure jahanja vozil svoji vnukinji. Ko se je tudi sam odločil za šolo jahanja, je bila prav bližnja kmetija v Hrašah logična izbira. Vnukinji po začetnih urah oziroma preizkusu ne jahata več, France pa pridno vztraja. Ravno v času pisanja tega članka ima za seboj že dvanajsto lekcijo.

 

France, kakšna je bila prva ura jahanja?

France v Kansasu l. 1973 (osebni arhiv)

Moram reči, da jaham relativno pogosto, nekje od enkrat pa do trikrat na teden. Prva ura se mi ni zdela nič posebnega. Tudi potem naslednje ne J
Ves čas sem na lonži, utrjujem držo, položaj nog, pravilno držo vajeti in podobno. Meni se zdi, da gre vse prepočasi, čeprav razumem, da moram najprej usvojiti osnove, šele potem lahko napredujem.

 

Upam, da bom v naslednjih urah lahko vsaj že z vajetmi usmerjal konja. Do zdaj mi jih namreč trener še ni zares dal v roke, zato konja še ne usmerjam sam.

 

Moram pa priznati, da se imam na konju lepo in tam nekje v sedmi ali osmi uri jahanja sem počasi začel uživati. Vesel sem, ko mi uspe ujeti ritem v lahkem kasu ali pa ko sem krog ali dva že celo zagalopiral.

 

Kaj če padeš?

Doslej še nisem padel in upam, da tudi ne bom. Sicer vem, da me konj lahko vrže s sebe, ampak se mi je (od začetka) nekako zdelo, da se to lahko zgodi le na terenu. Pravzaprav si me šele ti spomnila, da je padec čisto realna možnost. In da se lahko zgodi že jutri, ne pa šele kdo ve kdaj.

 

Pri galopu se še držim za sedlo in zaenkrat si težko predstavljam, da bi galopiral brez tega.

 

Kaj pa te je pri konjih ali jahanju najbolj presenetilo?

Težko bi rekel, da me kaj zelo presenetilo. Nenazadnje sem že imel nekaj stikov s konji, tudi

France v Salenti v Kolumbiji, l. 2011.

vnukinji sem vozil na jahanje, tako da sem mnoge “čudne” izraze pri konjih že vsaj slišal, če že ne ugotovil, kaj pomenijo.

Pri jahanju me je presenetilo, da je kdaj treba ravnati drugače, kot sem bil mislil in pričakoval. Recimo, da pri usmerjanju konja v levo sodelujeta tudi desna vajet in desna noga. S kmetije svojega deda, ki je imel delovne konje, sem bil namreč navajen, da sta za usmerjanje konja v levo in desno dovolj le leva in desna vajet. Dodatnih fines pri tem nisem poznal.

 

Že mogoče razmišljaš o tem, da bi kupil konja?

Pravzaprav še ne vem natančno, kako dolgo bom vztrajal. Najprej sem misli, da bom končal po približno 20 urah jahanja. Potem sem si za kratkoročen cilj zadal izpit Jahač 1. Za Jahač 2 že nisem več prepričan, da se ga bom lotil.

 

Konja zaenkrat ne nameravam kupiti, čeprav bi ga verjetno lahko imel. Moja soseda na nekdanji kmetiji imata namreč dva konja za osebno uporabo in morda bi ga lahko namestil tam.

 

Moja skrita želja pa je jahanje na terenu, saj je po mojem to bistvo jahanja. Pa so me inštruktorji hitro prizemljili in mi pojasnili, da je za terensko jahanje potrebnih ogromno ur v sedlu in “kilometrine” pri konjih. Morda bi moral za to izbrati tudi drugo jahalno kmetijo, ki je bolj usmerjena v terensko jahanje, so mi pojasnili.

 

Zaenkrat ostajam tukaj, kjer sem, in pridno nadaljujem z lekcijami. Kako daleč me bodo nesle, pa puščam odprto.

 

 

Gospod France pa s svojimi 69 leti ni edini “starejši jahač”. Pred časom sem opravila intervju z zelo zanimivim gospodom, Dennyjem Emersonom iz Amerike, ki je pri 76 letih še vedno prehajal po 4 konje na dan. Več o njem lahko prebereš TUKAJ.

 

plesalci salse

Plesalci salse so za sabo presenečeno opazili policista

V Haagu so se v parku zbrali navdušeni plesalci salse in začeli plesati svojo koreografijo.

Od zadaj sta se jim približala policista na konjih in se brez besed postavila v formacijo. Kar se je zgodilo potem, te bo pustilo odprtih ust.

POGLEJ POSNETEK

 

 

Dogodek se je zgodil v mestnem parku Zuiderpark v Haagu na Nizozemskem in hitro postal internetna uspešnica.

 

 

Preveri pa še, kje v Sloveniji so edini kamarški konji v Sloveniji ->>> 

 

 

Škocjanski zatok kamarški konji

Škocjanski zatok – kjer živijo edini kamarški konji v Sloveniji

 

Škocjanski zatok je dom edinim kamarškim konjem v Sloveniji. Kako se lahko konji prosto pasejo sredi Kopra, od kod so prišli in kakšni so? Preberi v nadaljevanju.

 

Kamarški konji v Škocjanskem zatoku

 

Škocjanski zatok kamarški konjiŠkocjanski zatok je polslano mokrišče pri Kopru. Če se vam zdi ime Škocjanski zatok nenavadno in ne veste točno, kam bi ga sploh umestili, naj pojasnim, da je to “morje, ki ni morje” na desni strani (če prihajate iz notranjosti Slovenije) koprske obvoznice, pred Luko Koper.

 

Čeprav je na prvi pogled videti le kot velika mlaka, je Škocjanski zatok v resnici naravni rezervat. Nekoč je bil namreč stari del mesta Koper v resnici otok (sic!) v Škocjanskem zalivu. Med otokom in celino so bile nekdaj tudi soline, ki so jih skozi leta opustili. Škocjanski zaliv so počasi zasuvali, morja je bilo vedno manj in na koncu je zaliv postal zatok.

 

In v tem zatoku danes živi 6 kamarških konj, ki so edini svoje vrste v Sloveniji (*morda je v zasebni lasti v Sloveniji še kakšen kamarški konj, žal pa zaradi slabih evidenc registra kopitarjev to ni razvidno. Če poznaš koga, ki ima doma kamarškega konja, mi napiši na info@ekonji.si).

Škocjanski zatok kamarški konji
Kamarški žrebec Barrio

 

Falisca je»upokojenka« rezervata, saj je sem prišla dobesedno v »penzijo«, rojena je bila v Italiji

Rižana je prva kobila, ki je prišla v naravni rezervat l. 2008, rojena v Italiji

Cabidoule, kobila, ki je v rezervat je prišla leta 2013, iz Francije

Barrio je žrebec in oče obeh letošnjih žrebičkov, v rezervat je prišel iz Francije

Aco (žrebiček Rižane in Barria), rojen 2020 v Škocjanskem zatoku

Brin (žrebiček Cabidoule in Barria), rojen 2020 v Škocjanskem zatoku

 

Za kamarške konje v Škocjanskem zatoku skrbi Daša Stavber, koordinatorka programov s konji v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok. 

 

Kamarški konji so ena izmed najstarejših, predvsem pa najbolj prvinskih pasem konj na svetu.Škocjanski zatok kamarški konji Skozi stoletja so jih izklesala močvirja v francoski pokrajini Camargue, v katerih sicer prosto živijo. Kamarški konji so nižje rasti, najvišja zgornja meja za pasmo je 145 cm. Čeprav so relativno majhni, so po drugi strani vzdržljivi in trdoživi delovni konji, ki z lahkoto nesejo tudi odrasle ljudi. S svojo prvinskostjo so deloma podobni svojim kolegom z Islandije, islandskim konjem.

 

V vzrejo kamarških konj je človeška roka posegala manj kot v druge pasme, rodovniško knjigo pasme so namreč začeli voditi šele leta 1978. Vsi kamargi so večinoma rojeni v naravi (prav posebej so zavedeni žrebički, ki so se rodili v hlevih). Z minimalnim človeškim posredovanjem še vedno živijo precej prvinsko, divje življenje. V svoji rodni Franciji se namreč povsem prosto pasejo po močvirjih, živijo pa v tako imenovanih manadah. Manada je čreda konj, ki živi na območju, velikem najmanj 20 hektarjev in v kateri so vsaj štiri kobile v reproduktivnem obdobju.

Njihovi skrbniki (v Franciji jih imenujejo gardians) jih, razen v izrednih ali nujnih primerih, zberejo zgolj enkrat letno, da jih pregledajo in označijo.

 

 Kamarški konji poleg Francije živijo še v Italiji, kjer jih poznajo pod imenom “cavallo delta”. Italijanski kamarški konji so tudi nekoliko višji kot francoski.

 

Tradicionalno kamarški konji svoja imena dobijo po naravnih danostih (jezera, reke) ali živalih. Cabidoule na primer po francosko pomeni martinec, gre za vrsto ptice v Franciji.

 

Kamarški kobili Rižana in Cabidoule sta letos postali mami, tako da te dni po Škocjanskem zatoku skačeta dva svetlorjava žrebička. Poimenovali so ju Aco in Brin.

Jahanje kamarških konj v Škocjanskem zatoku

 

Škocjanski zatok koamarški konji
Učna pot, po kateri vas ponesejo kamarške kobile

V Škocjanskem zatoku s svojimi kamarškimi konji delajo čimbolj naravno. Večino časa preživijo na močvirnatih travnikih zatoka, kjer se pasejo. V hlev jih pripeljejo le za delo oziroma kadar je naročeno jahanje. Za jahanje ne uporabljajo brzde, ampak jih pogosto vodijo le na oglavki.

 

Po naravi so kamarški konji sicer nekoliko previdni, še nekoliko prvinski, sicer pa dobrodušni in stabilni. V splošnem so do obiskovalcev zatoka prijazni, še posebej tisti, ki so dobro socializirani.

 

Skrbniki v Škocjanskem zatoku pazijo, da njihovi konji niso preobremenjeni, zato jahanje v zatoku ne poteka vsakodnevno, temveč le dva do trikrat tedensko, po največ 2 do 3 ure. Ko je na vrsti jahanje (obvezno po predhodni rezervaciji termina), jih Daša pokliče in konji sami pridejo do hleva. Razen, če je ravno trava najbolj zelena, takrat jih ne premami še tako sladek priboljšek.

 

Za jahanje kamarških konj je obvezna predhodna rezervacija – več na spletni strani Naravnega rezervarata Škocjanski zatok.

 

Na hrbtih kamarških konj si lahko otroci ogledajo celotno učno pot po zatoku (cca 2 km), kar je zagotovo svojevrstno doživetje.

 

Kot pravi oskrbnica Daša, so kamarški konji v zatoku izredno senzibilni in zelo hitro začutijo, če je jahač živčen ali nemiren. Med jahanjem so običajno mirni in varni. Ko pa postajajo utrujeni ali pa imajo dovolj jahanja, svojo oskrbnico Dašo največkrat opozorijo z rahlim dregom v roko.

Kamarški kobili sta bili pred leti žrtvi brutalnega napada

Življenje kamarških konj v Sloveniji pa ni bilo vedno mirno in brezskrbno. Naj spomnim, kamarški kobili Cabodioule in Rižana sta bili leta 2013 žrtvi sadističnega napada, med katerim ju je duševno bolan sprehajalec porezal po glavi in trupu. Kobili sta utrpeli resne poškodbe in sta bili prepeljani v Ljubljano na zdravljenje. Sprva je kazalo slabo, še posebej je bila v nevarnosti Cabidoule, ki je bila takrat še žrebička. Navkljub vsemu sta se kobili izkazali za precej trdoživi in danes nimata nikakršnih posledic napada. Ravno obratno, med rehabilitacijo, ki sta jo preživljali v Polzeli, sta bili pogosto v družbi otrok. Z njihovo pomočjo sta si lepo opomogli in se tudi lepo navadili na otroke.

 

Več o Škocjanskem zatoku, njihovih konjih in jahanju po učni poti najdeš tukaj.

 

Delo dobi inštruktor

Rekreativni konjeniški klub v Ljubljani išče inštruktorja z licenco. Delo večinoma poteka ob popoldnevih in vikendih, zajema pa:
– Učenje jahanja
– Vodenje in pomoč pri organizaciji počitnic s konji
– Izvedbo rojstnih dni
– Delavnice za otroke
– Izvajanje ostalih programov
– Pomoč v hlevu

Iščemo in pričakujemo:
– Odgovorno in resno osebo s čutom za otroke in korektnim pristopom do strank
– Usposobljenost za učenje jahanja
– Samoiniciativnost
– Organiziranost in volja do dela
– Vozniški izpit

Več info: Urška, 051 610 511

 

Na Ranču Kaja in Grom zastrupili dva konja

Na Ranču Kaja in Grom so zadnji dnevi žalostni. Najprej je obležal in poginil konj Lesi. Že naslednji dan je odšel Lombadi.

Še dva konja, Tajga in Gaja, sta se sicer obnašala nenavadno, vendar sta se izvlekla.

Kot pišejo z Ranča Kaja in Grom na svoji FB strani, se je vse skupaj odvijalo takole:


Za nami je res huda preizkušnja. Tako kot večina ljudi smo verjeli, da je tovrsten svet daleč stran od nas. Vendar pa pred hudim nihče ni varen.

 

Teden dni nazaj nam je obležal konj Lesi in kmalu umrl. Nismo vedeli, kaj se mu dogaja in vsaka pomoč je bila zaman. Naslednje jutro je obležal Lombadi, nič ni pomagalo. Enostavno je odšel.

 

Obnašanje Tajge in Gaje je bilo čudno in odvzeta kri vsem konjem je pokazala, da gre za zastrupitev. Kakšno, ni bilo jasno nikomur. Obdukcije in prve analize so za zdaj pokazale le na zastrupitev, nadaljnje preiskave in analize pa bodo pokazale, kaj se je zgodilo. Definitivno pa bomo temu prišli do konca.

 

Seveda smo vmes prebrali vse možne članke, se pogovarjali z različnimi veterinarji in prepričani smo, da ljudje tovrstne težave premalo delijo.

 

FB je prostor kjer je vse lepo, srečno, urejeno in vsi smo najboljši. FB je močen informator in tu bi morali deliti tudi take zadeve, ki lahko pomagajo drugim in predvsem ohranijo naše štirinožne partnerje in prijatelje pri življenju in zdravju. Zato delimo našo žalostno zgodbo za katero še ne vemo vzroka. Ne izključujemo nič, a tudi ne želimo špekulirati.

 

Šele sedaj smo slišali, da so se tovrsten zadeve že dogajale po Sloveniji. A o tem se ne piše ali pa se samo mimogrede omeni, ker imajo ljudje navadno občutek, da so krivi za situacijo. Pa ni tako. Treba je izmenjati izkušnje, saj v nasprotnem primeru nasedamo na predstavljene zgodbe ali pisarjenju tistih, ki poznajo skrb za živali le iz teorije.

 

Naša zgodba še ni končana. Gaja je popolnoma okrevala, Tajga je verjamemo, izven najhujšega. Ostali konji so dobro. Vsi konji so pod ključem in vse je pod video nadzorom in alarmom.

V vsej tej žalosti pa smo presrečni, da imamo vedno in takoj ob sebi veterinarje z veliko začetnico. Veterinarje, ki so tudi ljudje in ne samo uslužbenci. Veterinarji iz veterinarske ambulante Jagodič, z dr. vet. med Dušanom Jagodičem na čelu, so veterinarji z tako odgovornostjo do živali, da jim ni problem v nejasni situaciji povprašati za mnenje kolegov po Sloveniji.

 

Za dobrobit živali znajo odklopiti človeku vedno prisoten ego. Imeti take veterinarje je Božji dar, velika sreča ali angelska zaščita. Zato HVALA ekipi Veterine Jagodič, res iz srca hvala, da ste podnevi, ponoči, najobičajneje pa seveda v vikendih in praznikih z nami.

Hvala tudi veterinarju in homeopatu Roku Planovšku (Veterinarska ambulanta Mozirje) za vse hitre homeopatske nasvete in posvete in prijateljici Ani za razmišljanja, pomoč in razlage iz drugih perspektiv.

 

Poročali bomo, kaj se dogaja in v namen preprečevanja tovrstnih pasti za konje, bomo v kratkem objavili tudi naš povzetek iz svetovnih medijev o vzrokov zastrupitev pri konjih, ki smo ga dodobra preučili v namen najti vzrok.

 

Še vedno se držimo bilke, da ljudje niso že tako zelo obupani, nesrečni in osamljeni, da bi na tak način posegli v svet teh srčnih in nedolžno-naivnih bitij.
Pa vseeno ljudje, pazite na svoje konje!

Manca

 

kauti Ranč Weter

Kauti z Ranča Weter nas potrebuje

 

Na Ranču Weter stanuje 13-letni Kauti, islandski kastrat, ki ga je lastnik prepustil društvu zaradi hudega laminitisa. Če ga ne bi vzeli v društvu, bi ga lastnik preprosto uspaval.

 

Kauti je moral najprej na kliniko, potem pa se je za stalno naselil na Ranču Weter. Njegovi oskrbniki so s tesnobo spremljali njegovo stanje, ki je stalno nihalo.

 

Pred novim letom se mu je stanje precej poslabšalo, kapljica čez rob pa je bila novoletna noč, z glasnima ognjemetoma v neposredni soseščini. Kautija so izdale noge, zato je obležal.

 

Bolečine smo mu blažili s finadyne, da je ostal na nogah, a so se pojavili stranski učinki. Kri se ni več strjevala, krvavel je iz oči in nosa, prav tako se ni ustavilo krvavenje iz vbodne rane z injekcijo.

 

Skoraj smo ga že uspavali, vendar nam je pokazal, da še ni pravi čas. Pol ure pred prihodom veterinarke se je namreč postavil na noge in ko sem prišla k njemu, mi je potegnil kapo z glave in me vlekel za rokav.

 

Veterinarka ga je samo pogledala in rekla: »Danes ni ta dan….«.

 

Ranč WeterŽal pa je bil Kauti naslednji dan še slabše. Ni jedel, pil, ležal je na tleh in težko dihal. Zgodba z veterinarko se je ponovila… pol ure pred njenih prihodom je vstal.

 

Tokrat smo ga pustili brez zdravil in mu prepustili odločitev o svojem življenju. Kauti se je odločil in se počasi spravil nazaj na noge.

 

Kauti je vedel, kaj sem hotela narediti. Ko mi danes pogleda v oči, se sprašujem ali mi še zaupa ali ne. Vesela sem, da sem ga poslušala.

 

Vsakič ko se znajdem v položaju, v katerem moram igrati boga in odločati o življenju in smrti, si želim pobegniti od te odgovornosti. Ljudje, ki se imamo za tako razvito raso, smo že davno izgubili povezavo z naravo, možnost čutiti drugega in vedeti brez besed. Nisem ravno naklonjena teorijam o duhovnih povezavah. A ko se priklopim na kamero in ga gledam, se prej kot v minuti obrne in pogleda v kamero.

 

Ranč Weter je verjetno Kautijev zadnji dom

 

 

Kauti biva v laufštali, ki je razdeljena na polovico. Po tleh imamo gumo Belmondo, polovica pa Ranč Weterje nasuta z žaganjem. V kritičnih dneh je stal v globokem nastilju, ko pa je spet začel hoditi, se je večinoma zadrževal v delu laufštale, ki je pokrit z gumo in le ponoči odšel na žaganje.

 

Zdaj mu postavljamo nov dnevni izpust, saj njegovo nočno rezidenco uporabljamo kot dnevni izpust za druge laminitike. Žal smo na peščenih izpustih precej omejeni, saj je lahko od petnajstih konj paseta le dva.

 

V gozdičku smo nasuli pesek, ki je nekoliko bolj grob. Žal nam je denarja za finejši pesek zmanjkalo. Kautiju gradimo tudi nov nadstrešek in ogrodje že stoji. Trenutno zbiramo denar za deske, za tri stranice in za gumo. V drugih dnevnih izpustih imamo nadstreške, v katerih je žaganje, Kauti pa bo dobil gumo, saj jo si jo ponavadi izbere sam.

 

Prosimo vse, ki nas spremljate, za pomoč. Vsak evro nam pride hudo prav. Še posebej prav pa bo prišel Kautiju.

 

Sredstva lahko nakažete na naš račun:
Društvo za zaščito konj
Šercerjeva 9
3320 Velenje

TRR: SI56 2900 0005 1231 280
Unicredit bank
Namen: guma za Kautija.

Pošljete lahko tudi sms donacijo, na 1919, s ključno besedo KONJI5

 

Hvala vsem, ki vam ni vseeno za konje, še posebej za Kautija.

 

 

Alois Podhajsky

Kaj bi bilo, če Alois Podhajsky ne bi …

 

Velikokrat sem si postavljal to vprašanje v zvezi z našimi lipicanci. Lipica je pravzaprav nesrečna, a hkrati zelo ponosna mati tega kraškega bisera in enega najlepših konj na svetu. Rodila ga je, negovala in vzgajala. In kot vsi naši intelektualci, so tudi lipicanci že davno hodili na visoko šolanje na Dunaj.

 

Mati Lipica pa si nedvomno zasluži globoko spoštovanje, največje časti in neskončno slavo, za vse kar je storila za lipicance in za vse kar je hudega zanje pretrpela v svoji častitljivi, skoraj 500-letni zgodovini. Zaradi mnogih vojnih viher so se lipicanci v teh stoletjih večkrat umaknili iz Lipice, bodisi globlje na Balkan ali v Avstroogrsko. A brez Lipice ni šlo, Lipica je preveč pomembna za nastanek lipicanca, takšnega kot je danes, zato so se vedno vračali v njena nedrja in na dišeče zeliščne kraške pašnike.

 

Alois PodhajskyPo padcu Italije, oktobra 1943, pa so lipiški lipicanci Lipico za vedno zapustili. Nemci so v Lipici zaplenili 179 lipicancev in jih skupaj s 100 dunajskimi lipicanci internirali v Hostinec na Češkem. Lipiški lipicanci so bili takrat last Italijanov, ki so po prvi svetovni vojni dobili Lipico pod svoje ozemlje. Po koncu II. svetovne vojne, v času premirja, je Hostinec v Sudetih skupaj s čredo lipicancev pripadel ozemlju vzhodnega bloka, kar je zaskrbelo polkovnika Aloisa Podhajskega (več o njem tukaj) , ki je urgiral pri zaveznikih, naj vendarle rešijo lipicance in jih prepeljejo na nemško ozemlje, preden bo prišla Rdeča armada v vojaško izpraznjen  Hostinec. Akcijo je izpeljal ameriški general Patton, ki je s 60 tovornjaki vseh 244 lipicancev varno pripeljal na nemško ozemlje pod zavezniško vojsko.

 

Alois Podhajsky z akcijo rešil lipicance

 

Ali je imel polkovnik Alois Podhajsky tako močan vpliv na zaveznike ali pa je bila to enotna želja, da se tako remek delo, kot je lipicanec,  reši pred propadom? So akcijo reševanja lipicancev le združili z akcijo zaplembe nekaterih strateško pomembnih vojaških tehnologij (o tem ugibajo nekateri viri)? Vsi podrobnejši podatki so še vedno skriti v tajnih arhivih.

 

Alois Podhajsky si je iz črede prednostno izbral dobro polovico najboljših lipicancev in jih Alois Podhajskyodpeljal v prazne dunajske hleve. Ostale lipicance je prepustil zaveznikom, le-ti pa so jih spet po nekem tajnem dogovoru, namesto v Lipico, 108 odpeljali v Rim.  Zanimivo je, da ni nihče protestiral ob takšni delitvi lipicancev. Dejstvo je, da se v Lipico ni vrnil niti eden od leta 1943 evakuiranih 179 lipiških lipicancev! Kako so potekali pogovori med vzhodnim blokom in zavezniki, Jugoslavijo in Avstrijo, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Zakaj takrat Jugoslavija ni zahtevala lipiških lipicancev? So ji to preprečile meddržavne kupčije? Je bil za takratno Jugoslavijo lipicanec sploh pomemben cilj?

 

Zakaj je lahko polkovnik Alois Podhajsky kot prvi izbiral zaplenjene lipicance? Zakaj jih ni vsaj nekaj podaril Lipici? Lipicanci so bili skoraj družinska last Habsburžanov vse do konca vladavine Franca Jožefa II.  Pa vendar je bila to naša skupna država vse do leta 1918, ki smo ji plačevali davke tudi vsi Slovenci in se borili v njihovi (naši) vojski.

 

V kolikor bi lipicanci ostali na ozemlju vzhodnega bloka, bi jih Rusi določili Lipici?  Avstrijci so dobili najboljše plemenske lipicance zanesljivega porekla, Italijani ostanek. Lipica pa je morala v Baranjo, Slavonijo in Makedonijo po nove lipicance, žal pomanjkljivega porekla. Začela je z 11 lipicanci, kasneje pa jih je seveda še dokupovala. Spet se je izkazala mati Lipica, ki je s svojimi pašniki, ljubeznijo Kraševcev do lipicancev, s stoletnimi izkušnjami ponovno vzgojila dunajskim lipicancem enakovredne konje in poskrbela, da smo s stoletnimi izkušnjami in znanjem pripomogli, da je Lipica danes spet ena pomembnejših kobilarn in klasičnih jahalnih šol na svetu.

 

Današnji lipiški lipicanec se že bistveno razlikuje od dunajskega, tako da bi skoraj lahko govorili o različnih pasmah konj. V Lipici žal nismo sledili originalni izvorni knjigi lipicanca, a je še vedno čas, če bo volja in politika prava, to popraviti.

 

Alois PodhajskyIn vendar je bila akcija Aloisa Podhajskega verjetno najboljši scenarij za lipicanca, za ohranitev in razvoj klasične šole jahanja in predvsem za promocijo in prepoznavnost lipicanca po celem svetu.

 

Alois Podhajsky je takoj oživel v Evropi pozabljeno klasično umetnost jahanja po zapisih H.E. Holbein-a, ki se je poleg svojih izkušenj, držal navodil Ksenofona (Xenophon 400 p.n.š), de la Gueriniereja in še nekaterih drugih klasikov.

 

Holbein, ki je bil tudi direktor SRS na Dunaju (1898-1901) je ustna izročila in zapise klasikov strnil v »Direktive«, za trening konj in jahačev v SRS.

 

Alois Podhajsky, znan po metodah korak po koraku, po šolanju konj in jahačev, ki je vzgajal mehek način do cilja – zbran konj v kontaktu, previtost, pozicija glave, naravnanost konja, sproščenost, ravnotežje, lahkotnost gibanja – naravnost in naprej, je nedvomno najzaslužnejši za ohranitev klasične umetnosti jahanja, ki že močno izpodbija »moderne« trde in krčevite gibe trenutno najuspešnejših dresurnih konj na najvišjih tekmovanjih.

 

 

Hvala, Alois Podhajsky!

 

Iztok Humar

 

 

dobre vile

Še tako dobre vile ne delajo same

 

Dobre vile gor ali dol… veš, da konjarji dnevno premečemo nekaj ton materiala?

 

Konjarji smo, ne da bi se tega prav dobro zavedali, res dobro utrjeni in zelo močni. Velja seveda tudi za konjarke.

 

Takole mimogrede, ne da bi v resnici vedeli, dnevno namreč premečemo par ton žaganja, konjskih fig in sena. Ja, prav vidiš. Par ton. In če o tem zavestno ne razmisliš, tega niti ne veš. Jaz se že ta trenutek po današnjem čiščenju boksov počutim izjemno močno 🙂 In ko boš prebral tole do konca, se boš tudi ti.

 

Te dni sem namreč naredila mali test. Med kidanjem enega boksa sem zbrano štela, kolikokrat zamahnem z vilami, da ga očistim od začetka do konca.

 

Veš, koliko zamahov z vilami sem potrebovala? Reci in piši, kar 265 zamahov! Precej huda cifra, a ne?

 

Če vsem tem 265 zamahom dodam težo vil – moje so superlahke V-plastove (najdeš jih tukaj), ki tehtajo manj kot 0,9 kg – in še cca 0,5 kg žaganja in fig, ki jih presejem na en zamah, pridem na skupno težo 1,3 kg na zamah. Ko iz tega preračunam vso težo, ki jo premečem na en boks, pridem na skupno 360 kilogramov!

 

Če vzameva, da imaš doma deset konjskih boksov, ki jih je potrebno (vsaj) enkrat dnevno temeljito pokidati in očistiti, prideva na spoštljive 3 tone in pol na dan. Če jih imaš več ali manj, si lahko iz enega ustrezno preračunaš svojo dnevno tonažo.

 

V vse to seveda niti ne štejem pobiranja fig iz izpustov, ki se jih zagotovo nabere za nekaj deset kilogramov niti ne štejem prevažanja in dvigovanja bal sena.

 

In če izhajava iz vseh teh silnih ton fig in žaganja, ki jih je treba premetati v enem dnevu, je potem nadvse koristno imeti lahke dobre vile, ki jih obračaš skoraj samo z mislimi? No, vsaj počutiš se tako. Z  dobrimi, predvsem pa lahkimi vilami, lahko namesto 7 ton dnevno premečem kar polovico manj.

 

Spomnim se, ko je moj brat pred približno tremi leti z Equitane prinesel nove vile, ki nam jih je prezentiral kot “the vile”. Priznam, da smo bili vsi sprva malenkost skeptični, saj nam niso delovale kot “the vile”, predvsem zato, ker jih nismo bili vajeni.

 

Do takrat smo imeli namreč neke “no name” zeleno črne vile, s štilom, ki je bil dolg kot ponedeljek po treh praznikih. Saj nekako smo tudi s temi vilami kidali bokse, ampak so bile precej okorne.

 

Dobre vile so kot dobre smučke – obrnejo se skoraj z mislijo

 

Sama lahko to še najbolje primerjam s starimi smučkami, ki so bile kot sulice. Da si jih obrnil, si potreboval precej truda in razmišljanja. Ko smo kasneje prešli na carving smučke, je vse postalo otročje lahko 🙂 Carve so precej krajše, zato se praktično obrnejo v trenutku, ko pomisliš na zavoj.

 

Povsem identično sem se počutila, ko sem začela delati z našimi novimi V-plastovimi vilami. Navadila sem se jih v dnevu ali dveh, potem pa sem jih po boksu vrtela kot profesor. Samo pomisliš pa se obrnejo. Pomisliš pa fige padejo v karjolo. Pomisliš pa je zamah narejen 🙂

 

Nič več okornega motanja po boksu. Praktične. Lahke. Res noro dobre vile (govorim iz lastnih izkušenj). Da ne govorim o tem, da so po treh letih v krasnem stanju. Ne manjka en zobec. Ročaj je kot nov. Skratka, tri leta nazaj smo pri nas odkrili najboljše vile in jih ne menjamo več.

Opomba: pri uporabi vil seveda pride do normalne obrabe materiala, zato čisto kot nove niso več. Kljub vsemu pa tudi po treh letih odlično opravljajo svoje delo. Da ne govorim o tem, da zadnja 3 leta nismo kupili niti enih novih vil. To pomeni prihranek pri gorivu (se je le treba zapeljat do trgovine po njih), času (mimogrede si ob pol urce), predvsem pa pri mišicah hrbta in rok 🙂

 

Torej, zakaj pri dobrih vilah res ne bi smeli varčevati?

  • Z lahkimi in praktičnimi vilami lažje manevriraš po boksu, kjer je prostor omejen. Če je v njem istočasno še konj, je pa to sploh neprecenljivo
  • Teža, ki jo med kidanjem premečeš v enem dnevu, se lahko drastično zmanjša za 30 – 50 %
  • Kvalitetne in dobre vile pomenijo prihranek časa, denarja in tudi našega hrbta
  • Ko jih ne potrebuješ, jih obesiš na steno, kjer ne jemljejo prostora
  • Poleg kidanja jih na koncu uporabljaš še za številna druga opravila v hlevu in okoli njega (pogosto služijo kot grablje, letos pozimi smo pri nas kidali tudi sneg)
  • Da ne govorim o tem, da z dobrimi vilami manj časa kidaš, zato ti ga več ostane za jahanje in druženje s konji 🙂

 

Najboljše in najlažje vile za kidanje dobiš TUKAJ 

 

 

Iztok Humar

Iztok Humar: Samo če s konjem lepo delaš, lahko z njim kaj dosežeš

 

Iztok Humar na prvi vtis deluje kot »tečen Primorec«. Ko pa z njim ob klepetu preživiš celo popoldne, odkriješ, da je zelo načitan, izobražen gospod, ki je globoko zaljubljen v konje, jih izjemno spoštuje in si venomer prizadeva za njihovo dobrobit.

 

Iztokovo bogato in zanimivo življenje se ni od vsega začetka odvijalo pri konjih in s konji. Razen občasnega najstniškega »pojanja« po travnikih, je konje prvič zares spoznal v Lipici, potem pa ni več izstopil iz konjskega sveta. Med drugim so ga konji vodili h grofovski družini v Italiji, na Irsko in na Posestvo Pule.

 

Kar lep kos  življenja ga je spremljal akhaltekinec Abbas, ki je bil konjska ljubezen njegovega življenja. Zgodba z Abbasom je še posebej zanimiva, kar precej pa ga omenja tudi v svoji knjigi »Njegovo veličanstvo konj!«.

 

Od enfant terribla do učitelja jahanja v Lipici

Iztok Humar: S konji nisem bil od majhnega. Hodil sem na gimnazijo v Novi Gorici in sem bil pravi enfant terrible.  Kmalu sem ugotovil, da gimnazija ni zame, zato sem presedlal na veterinarsko srednjo v Ljubljani. Ker sem vedno rad pisal, sem se vpisal na na novinarsko fakulteto.

 

Ravno tisto leto pa so v Lipici objavili razpis za jahalne učitelje. To se mi je zdelo super, saj sem bil prepričan, da se bom česa naučil, obenem pa še zaslužil nekaj denarja za spačka, s kateri bi lahko kot študent pohajal naokoli. Šel sem v Lipico, se vpisal na izobraževanje za učitelja jahanja in potem sem bil pečen za celo življenje.

 

Iztok HumarV Lipici sem spoznal tudi svojega mentorja, Slovaka Emila Šulgana. Šulgan je bil strašen strokovnjak in na koncu je postal moj drugi oče. Pod njegovim mentorstvom so me konji tako prevzeli, da sem pozabil na vse ostalo. Mojster Šulgan je vse prijavljene trdo prijel, tako da smo jahali po 9 ur na dan. Si predstavljate?

Po treh mesecih sem imel učiteljski izpit in po 6 mesecih sem bil v programu (dresurne predstave v Lipici).

 

Kmalu zatem pa so Šulgana nagnali iz Lipice in takrat sem jo tudi sam demonstrativno zapustil.

 

Po Lipici sem odprl prvo zasebno šolo jahanja v Sloveniji

 

Leta 1975 sem začel s svojo šolo jahanja. Takrat ni bilo toliko klubov kot danes, kaj šele zasebnih jahalnih šol. Kupil sem približno 4 hektarje zemlje, šel v Srbijo in v Slavonijo po nekaj lipicancev. Na koncu sem kupil 13 konj in odprl prvo zasebno šolo jahanja v Sloveniji.

 

Vmes so me vpoklicali v vojsko, tako da sem moral prodati vse konje. Leta 1981 sem prišel iz vojske in šel k Sirku v Italijo. V La Subidi sem ostal vse do leta 2016.

 

Pet let sem bil še v Benetkah, pri grofovski družini Picolomini, kjer smo pripravili prvo Alpe Adria tekmo v Italiji.

 

Pa skoraj pet let sem bil na Posestvu Pule. Tam je bilo fantastično, res lepo. To so bila ena od Iztok Humarnajlepših let mojega življenja.

 

Malo sem pohajal in učil še na Irskem, v Provansi, kratek čas tudi v Ameriki. Tam je blo fantastično, vendar mi birokracija ni dovolila ostati dlje kot 2 meseca.

 

Zdaj sem v pokoju in le še občasno koga učim, če me pokliče.

 

Iztok Humar: Pri jahanju gre za dva treninga

 

Pri jahanju gre za dva treninga. Eno je trening konja in eno je trening jahača, čeprav se to potem lahko združi v en trening.

 

Pri treningih konja, predvsem po nemškem modelu jahanja, je danes pomemben cilj ne pa konj. In tukaj se zame konjeništvo že konča.

 

Če hočem s konjem delati, moram z njim najprej vzpostaviti prijateljski odnos. Prijateljev pa seveda ne bom pretepal, ne bom jih frustiral, ne bom jih zezal, ne bom jih mučil, ne bom jih dal v zakol in jih ne bom pojedel.

 

Že Ksenofon je pred 2.400 leti zapisal, da lahko s konjem nekaj dosežeš, le če z njim lepo delaš. Nobena balerina ne bo lepo zaplesala pod pritiskom, a ne?

 

Pri konjih ne gre drugače kot pa s prijaznostjo in tega danes marsikdo ne razume.

 

Učenci, pa tudi ljudje na splošno, pogosto nimajo dovolj potrpljenja. Pri konju lahko delaš vse prav, vajo ponoviš desetkrat in konj ti še vedno ne odgovori prav. Ljudje pa izgubijo živce in pozabljajo, da je konj tradicionalist. Potrebuje ponovitve. Ni uspelo po desetih ponovitvah? Bo pa po dvajsetih ali tridesetih. Ampak uspelo bo in to na lep način. Karkoli boš zgrda prehiteval, boš pokvaril.

 

Za delo s konji je nujen dialog. Da pa se s konji dobro razumemo, so potrebna desetletja. Iztok Humar.

 

Človek drugače uporablja možgane, zato smo v dvatisoč letih od lesenega voza napredovali do Tesla avtomobilov. Ma, ti povem, žival vsega tega ne bi naredila v tem času. Če hočemo dobro delati z živaljo, moramo nujno upoštevati njene naravne sposobnosti.

 

Iztok HumarDrug vidik pa so učenci. Veš, učenca moram imeti rad, če ga hočem učiti jahanja. Če bom učil samo zato, da bom dobil 30 EUR, ne bo vse skupaj nič. Z učencem moram vzpostaviti stik in neke vrste prijateljstvo in ga stalno podučevati o tem, kar me je življenje naučilo o konjih, o njihovem karakterju, o njihovi občutljivosti.

 

In ravno konjeva senzibilnost je tista, zaradi katere so tako učljivi. Raje bo odreagiral, kot pa doživel posledico, v obliki ostroge, biča ali glasu. In učence moram pripravljati na vse to.

 

Ljudem je treba priljubiti delo s konjem, priljubiti konja in jih prepričati, da potrebuje spoštovanje.

 

Zaradi medveda sem prekucnil kočijo

 

Moram priznati, da v svoji učiteljski karieri nisem imel prav veliko poškodb. Mislim, da si je ena od učenk zlomila zapestje, kakšna buška je nastala tod in tam, drugega pa ne.

 

Sem se pa sam dvakrat dobro zlomil 🙂Iztok Humar

 

Točno se spomnim, da je bilo 23. januarja 1982, ko sva šla z enim od mojih učenev na kratek teren. Vse je bilo pomrznjeno, jahal sem polnokrvnega angleškega žrebca, galoperja. Lepo sva jahala v rahlem galopčku, konj pa je hotel še malo potegniti. Malo sem ga popariral, potem pa je naredilo klik in kompletna uzda in vajeti sta mu padli dol.

 

Žrebec je seveda planil v ful galop po gozdu navzdol. Šlo je kot raketa in kolega me seveda ni mogel prehiteti. Na koncu mi ni ostalo drugega, kot da sem se prijel za vejo, se dvignil iz sedla, potem pa sem seveda odletel na tla. Štiri ure sem bil v nezavesti, pretres možganov in to.

 

Drugič pa sem si polomil rebra, ko sva se z Borisom Strelom, tudi velikim ljubiteljev konj, vozila s kočijo okoli Pul in je pred nama cesto prečkal medved. Konji so ponoreli, midva sva se prekucnila in rebra so utrpela največ škode.

 

V Lipici bi morali ustanoviti akademijo

 

Iztok Humar: Akademija bi morala biti podobna čebelarski akademiji, ki je fantastična priložnost za trženje. Američani za enodnevni posvet na čebelarski akademiji plačujejo strašne evre !

 

Enako bi lahko delali v Lipici. Kot je rekla že Elke Potucek Puscha, imamo nadpovprečno znanje, zato bi lahko Lipica delala po vzoru državnih kobilarn v Nemčiji, kjer se jahači lahko učijo na odličnih šolskih konjih ( (več o tem v intervjuju z Elke tukaj).

 

Lipiška šola klasičnega jahanja bi lahko sodelovala tudi z drugimi podobnimi inštitucijami, opravljalo bi se izpite. Postati bi morala neke vrste inštitucija oziroma pomembno telo znotraj Lipice.

 

Kar poglej dunajsko šolo jahanja, ki je ločena od kobilarne v Pibru. Celo lokacijsko je na drugem koncu in je posebna ustanova.

 

Zakaj Lipiška akademija? Ker so lipiški fantje zlati, imamo dobre konje, toda konjeništvo v Lipici bi bilo potrebno dvigniti na višjo raven. Manjka struktura oziroma zaslomba.

 

Veš, konji rabijo stroko, ne pa politike.

 

Abbas je bil ljubezen mojega življenja

Včasih sem bil največji rejec akhaltekincev v Evropi in Abbas je bil moj glavni žrebec. Obenem je bil tudi ljubezen mojega življenja.

 

Kot dveletnika sem ga kupil v Rusiji in ga šele po šestih mesecih uspel pripeljati v Slovenijo. Takrat so bile še meje in preden sem opravil vse formalnosti, so minili meseci.

 

Žal pa se je na transportni tovornjak na poti po Sloveniji prevrnil. Takrat sem izgubil 6 konj,

Iztok Humar
Iztokov akhaltekinec Abbas

Abbas pa je komaj preživel. Zadnje kopito je imel na pol odtrgano, eno oko mu je padlo iz jamice, zašili smo mu okoli 30 ran in oskrbeli okoli 100 prask. V groznem stanju je bil.

 

Skoraj 10 dni je ležal v boksu, jaz pa sem spal pri njem in ga redno obračal. Njegove tetive so imele obseg 35 cm (namesto običajnih 20 cm). Obup. Po 6 mesecih je končno okreval in od takrat pa do svojega 27. leta ni nikoli več zašepal.

 

Abbas je bil tudi moj prvi konj, ki sem ga pripeljal do Grand Prixa.

 

Pri več kot tisoč konjih, ki sem jih imel, takšnih zbližanj kot z njim, nisem doživel. Dogajale so se mi prav neverjetne stvari, ki sem si jih tolmačil kot Abbasovo hvaležnost in prav nerodno bi mi bilo pripovedovati o tem, saj bi se mi vsak resen konjar smejal. Iztok Humar v svoji knjigi Njegovo veličanstvo konj.

 

Knjiga »Njegovo veličanstvo – KONJ!«

 

Iztok Humar je velik ljubitelj živali, ki se še posebej ognjevito zavzema za pravice in dobrobit konj. In ravno ta njegova ljubezen do živali ga večkrat spremeni v »tečnega Primorca«, ki sem ga omenjala na začetku.

 

Skozi desetletja so konji postali njegovi najboljši prijatelji, zato si že leta prizadeva, da bi vsi konji imeli spoštovanje, ki si ga zaslužijo.

 

Veš, klobuk je znak gentlemana in spoštovanja, zato je moji knjigi naslov »Klobuk dol! Globok priklon! Njegovo veličanstvo – KONJ«. Napisal sem jo leta 1996, nekaj časa neuspešno iskal založnika, potem pa sem jo leta 2000 izdal v samozaložbi. 40 knjig sem preštudiral, preden sem jo napisal.  Iztok Humar o svoji knjigi »Njegovo veličanstvo – KONJ!

 

V ta namen je leta 2000 izdal tudi knjigo »Njegovo veličanstvo – KONJ«, s katero se na svoj način pokloni najbolj plemeniti živali na svetu.

 

Knjige ni več mogoče dobiti, še zadnji izvod je posodil meni, da sem jo lahko prebrala. Iz vsake črke diha Iztokova neizmerna ljubezen do konj, pogosto pa v knjigi ošvrkne vse »šalabajzerje« in strogo okrca vse, ki so prepričani, da o konjih vedo vse.

 

Čeprav ne gre za visoko strokovno knjigo, pa je moč med vrsticami razbrati spoštljiv odnos do konj, ki ga Iztok pričakuje od vseh, ki so kakorkoli povezani s konji.

 

Ravno te dni razmišlja, da bi knjigo izdal ponovno, seveda z nekaj dodatki in popravki.

 

Če mu je pri tem kdo pripravljen pomagati, mu lahko piše na humar.iztok@gmail.com

 

Če Iztoka poznate samo s Facebooka ali iz Civilne iniciative, ga spoznajte še osebno. Med Iztokom na Facebooku in Iztokom na štiri oči je velika razlika. Pogovorite se z njim. Razumeli boste njegovo toplo srce, ki konje in in njihovo dobrobit postavlja na prvo mesto.