Najstarejši konj v Sloveniji je islandec Katur
Kautija sem obiskala leta 2017 in takrat pripravila prispevek o njem. Kauti se je za vedno poslovil 4 leta kasneje, 9. novembra 2021. Star je bil 42 let in 4 mesece.
Islandski konj Katur (izg. Kautur) že skoraj 26 let živi pri Zvonetu in Lise Pavšič, v bližini Pivke. 38-letni Katur (ja, prav ste prebrali, Katur je star 38 let) je na domačiji Pavšičevih praktično družinski član, zato bo tu ostal do konca svojega življenja. Zvone upa, da bo z njimi vsaj še nekaj let in zaenkrat mu kaže kar dobro.
Kljub svoji res častitljivi starosti je Kauti, kot ga kličejo ljubkovalno, v odličnem stanju. Čeprav je že nekoliko siv in brez zob, se mu teh 41 let niti ne pozna tako zelo, kot bi pričakovali. Noge ima še v odličnem stanju, ravno tako kopita, ki so pravzaprav boljša kot pri marsikaterem mlajšem konju. Razen sivine po čelu in glavi na prvi pogled skoraj nič ne izdaja, da je star že čez 40 let.
Dolgo življenje ima že v genih
Kauti ima dolgo življenje očitno že v genih, saj je tudi njegova mama Kolla fra Svadastir doživela 38 let.
Islandski konji so že tako ali tako znani po svoji dolgoživosti, saj imajo v povprečju daljšo življenjsko dobo kot druge pasme konj (več o islandcih lahko prebereš tudi tukaj). Pri Katurju so svoje očitno naredili geni, njegov izvor in pa tudi skrbno ravnanje, s katerim so ga negovali skozi vsa ta leta.
Leta 2017 sem se oglasila pri Pavšičevih v Pivki, kjer sem Kautija tudi osebno spoznala. Najstarejši konj v Sloveniji živi na čudovitem posestvu, obkrožen s kobilami, ponijem in žrebički ter seveda s skrbnima lastnikoma, ki sta poskrbela, da ima njun konjski dedi krasno penzijo.
Kauti je kljub svoji starosti strašno simpatičen, odziven in se zelo dobro zaveda svoje okolice. Še posebej dobro ve, kdo ima v roki posladek 🙂
Kauti je bil eden od prvih islandskih konj v Sloveniji
Kot sta mi povedala Zvone in Lise, sta Katurja kupila v Avstriji, že daljnega leta 1994, ko je štel 15 let. Takrat je bil tudi eden izmed prvih islandskih konj v Sloveniji.
Njegovo ime v islandščini sicer pomeni »veseljak« in v mlajših letih je bil Katur prav »fejst« konj.
Ne samo, da je tekmoval po Avstriji, bil je tudi prvi in najboljši učitelj Lise in Zvoneta, ki sta prav s Kautijem spoznala čudoviti svet islandskih konj ter ju naučil znamenitega tölta.
Doma je bil Kauti super jahalni konjiček za terene, ki je skupaj z lastnikoma raziskoval lepote pivške doline, na tekmah pa se je spremenil v povsem drugega konja. Bilo je, kot da bi tik pred tekmo Zvonetu po konjsko šepnil: »No, zdaj pa pokaživa, kaj znava«. In sta šla kot vihar.
Kastriran je bil precej pozno, pri sedmih letih, kar se mu poznalo še kasneje v življenju. Tako nikoli ni mogel normalno sobivati s kastrati. Sprva zato, ker jih je vse po vrsti pretepel, zdaj, ko je brez zob, pa se pred njimi ne more braniti.
Zato mu v starosti družbo delajo kobile in žrebički. Zvone mi je zaupal, da je Kauti odlična varuška.
Najstarejši konj v Sloveniji je odličnega zdravja
Kauti je tudi odličnega zdravja. V vseh letih pri Pavšičevih je namreč le dvakrat potreboval veterinarja, pa še to enkrat zgolj zaradi neprevidne sosede, ki mu je čez ograjo vrgla zelje. Fantu je bilo všeč pa se ga je na koncu pač prenajedel in si s tem prislužil prebavne motnje.
Težave mu povzročajo le zobje, ki jih je postopoma izgubil že pri približno 30 letih. Zaradi tega lahko je zgolj travne brikete, ki mu jih pomešajo še z muesliji, otrobi in oljem. Kljub temu na pašniku še vedno mirno trga travo in jo poskuša prežvečiti. Sicer od tega nima prav dosti, se pa konjski dedi na ta način vsaj zaposli.
Poleg konjske družbe ima Kauti tudi simpatično mlado prijateljico na dveh nogah, ki ga obožuje. Redno ga obiskuje in nekajkrat na teden odpelje na kratek sprehod, da si malo pretegne noge. Njegovi starosti primerno, seveda.
Čeprav Kauti že zdavnaj ni več tako poskočen kot je nekdaj bil, ob izpustu na pašnik še vedno občasno naredi nekaj galopskih poskokov, ne veliko, le enega ali dva. Pa ne samo to, tudi spusti se na kolena in povalja, na koncu pa vstane brez pomoči. Impresivno za konja pri 41 letih.
Kauti je bil učitelj številnim jahačem
Katur je bil v mladih letih zelo kvaliteten islandski konj s štirimi hodi in hrbtenica jahalne šole na Trnju.
Bil je učitelj svojih lastnikov, hkrati pa je pomagal številnim drugim jahačem, ki so se skozi leta zvrstili na Trnju.
Katur torej ni poseben samo zaradi svoje starosti, ampak tudi zaradi svojega čudovitega in edinstvenega karakterja. Kot eden izmed prvih islandcev v Sloveniji je utiral pot tej čudoviti pasmi v naši deželi, pomagal številnim jahačem in vzgajal tudi svoja lastnika.
Lise je prepričana, da je Kauti tako visoko starost doživel med drugim tudi zato, ker so ga vse življenje pravilno jahali in ker je bil vedno v rokah ljudi, ki so pravilno ravnali z njim.
Zvone je ob mojem obisku leta 2017 izrazil upanje, da bo Kauti z njimi ostal še kako leto, dve ali celo več. Glede na to, kako lepo skrbijo zanj, je to čisto mogoče. Srečno, Kauti, Lise in Zvone 🙂
Kautija sem obiskala leta 2017 in takrat pripravila prispevek o njem. Kauti se je za vedno poslovil 4 leta kasneje, 9. novembra 2021. Star je bil 42 let in 4 mesece.
Škocjanski zatok je polslano mokrišče pri Kopru. Če se vam zdi ime Škocjanski zatok nenavadno in ne veste točno, kam bi ga sploh umestili, naj pojasnim, da je to “morje, ki ni morje” na desni strani (če prihajate iz notranjosti Slovenije) koprske obvoznice, pred Luko Koper.
Skozi stoletja so jih izklesala močvirja v francoski pokrajini Camargue, v katerih sicer prosto živijo. Kamarški konji so nižje rasti, najvišja zgornja meja za pasmo je 145 cm. Čeprav so relativno majhni, so po drugi strani vzdržljivi in trdoživi delovni konji, ki z lahkoto nesejo tudi odrasle ljudi. S svojo prvinskostjo so deloma podobni svojim kolegom z Islandije, 
Žal pa je bil Kauti naslednji dan še slabše. Ni jedel, pil, ležal je na tleh in težko dihal. Zgodba z veterinarko se je ponovila… pol ure pred njenih prihodom je vstal.
je nasuta z žaganjem. V kritičnih dneh je stal v globokem nastilju, ko pa je spet začel hoditi, se je večinoma zadrževal v delu laufštale, ki je pokrit z gumo in le ponoči odšel na žaganje.
Po padcu Italije, oktobra 1943, pa so lipiški lipicanci Lipico za vedno zapustili. Nemci so v Lipici zaplenili 179 lipicancev in jih skupaj s 100 dunajskimi lipicanci internirali v Hostinec na Češkem. Lipiški lipicanci so bili takrat last Italijanov, ki so po prvi svetovni vojni dobili Lipico pod svoje ozemlje. Po koncu II. svetovne vojne, v času premirja, je Hostinec v Sudetih skupaj s čredo lipicancev pripadel ozemlju vzhodnega bloka, kar je zaskrbelo polkovnika Aloisa Podhajskega (
odpeljal v prazne dunajske hleve. Ostale lipicance je prepustil zaveznikom, le-ti pa so jih spet po nekem tajnem dogovoru, namesto v Lipico, 108 odpeljali v Rim. Zanimivo je, da ni nihče protestiral ob takšni delitvi lipicancev. Dejstvo je, da se v Lipico ni vrnil niti eden od leta 1943 evakuiranih 179 lipiških lipicancev! Kako so potekali pogovori med vzhodnim blokom in zavezniki, Jugoslavijo in Avstrijo, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Zakaj takrat Jugoslavija ni zahtevala lipiških lipicancev? So ji to preprečile meddržavne kupčije? Je bil za takratno Jugoslavijo lipicanec sploh pomemben cilj?
In vendar je bila akcija Aloisa Podhajskega verjetno najboljši scenarij za lipicanca, za ohranitev in razvoj klasične šole jahanja in predvsem za promocijo in prepoznavnost lipicanca po celem svetu.