Avtor: Admin

Slovenski konjeniški portal

Neverjetna zgodba: Rocky, žrebiček s tremi nogami, ki je osvojil srca mnogih

Admin 0

V konjeniškem svetu in svetu na sploh se občasno pojavijo zgodbe, ki nas opomnijo na neverjetno naravo ter moč volje in sočutja. Ena takšnih je zgodba o Rockyu, žrebetu, ki se je na ranču Rocking R Ranch and Rescue, Inc. rodil le s tremi nogami. Veterinarji so menili, da zanj ni upanja, vendar se njegova lastnice ne da. Kmalu bo star 1 mesec in zaenkrat odlično napreduje.

Trenutno je nemogoče napovedati, kako mu bo šlo kasneje v življenju.

Rojstvo in prvi izzivi

Ko se je Rocky rodil s tremi nogami, so strokovnjaki priporočali evtanazijo, saj so menili, da življenje s takšno hibo za konja ni mogoče. Vendar se je skrbnica odločila, da mu ponudi priložnost za življenje.

Kljub začetnim težavam je Rocky s pomočjo predane oskrbe in prilagoditev začel napredovati. Po dveh tednih je že kazal znake izboljšanja, kar je presenetilo mnoge.

Lahko konj brez ene noge res srečno živi? Internet se krega, Rocky živi.

Njegova zgodba se je hitro razširila po družbenih omrežjih. Komentarji so leteli z vseh strani – od navdušenja do ostrih kritik. Mnogi so dvomili, ali ima tak konj sploh prihodnost. A medtem ko se internetna skupnost prereka, Rocky živi. Po svoje. Počasi. A z vsakim dnem bolj samozavestno.

Rocky zaenkrat preseneča vse. Obnaša se kot vsak žrebiček, je navihan in nagajiv, malo samosvoj in na polno preizkuša meje. V tem ni prav nič drugačen od drugih žrebičkov.

Rockyjeva zgodba nas uči, da je vsako življenje dragoceno in da s pravo mero sočutja ter predanosti lahko premagamo tudi največje ovire. Njegova pot je navdih za vse nas, da nikoli ne obupamo, ne glede na izzive, s katerimi se soočamo.

Kako bo napredovala Rockyjeva zgodba, je nemogoče napovedati. Ali bo imel kasneje težave, ker mu manjka ena noga in bo moral to kompenzirati drugače? Bo njegovo življenje res kvalitetno tudi naprej?

Nekaj časa bo potrebno še počakati, da se pokaže, kaj se dogaja z Rockyjem in njegovim telesom ter kako bo prenašal svojo pomanjkljivost.

Rocky pa ni edini konjiček s tremi nogami. Že pred 100 leti je imel trinogega konja William Lair iz Illinoisa. Menda niso imeli najhitrejšega prevoza, toda do mesta in trgovine so vedno zanesljivo prišli.

 

 

Rockyjev napredek in življenje lahko spremljaš tukaj: Rocking R Ranch and Rescue, Inc.

 

Stoletna jahačica: Hoja? Ne, hvala. Raje jezdim!

Admin 0

Si predstavljaš, da pri 100 letih še vedno jezdiš konja in uživaš v vsaki minuti? Stoletna jahačica Elizabeth Breton iz Cirencesterja v Veliki Britaniji to počne vsaj dvakrat na teden in nima niti najmanjšega namena, da bi nehala.

stoletna jahačica
Stoletna jahačica v mladih letih

Namesto čaja in torte – jahanje!

Elizabeth je sicer svojo ljubezen do konj odkrila pri dveh letih in kljub vsem življenjskim vzponom in padcem ostaja zvesta svoji strasti.

Večina ljudi svoj stoti rojstni dan (če ga sploh doživiš), praznuje s skodelico čaja in kosom torte, Elizabeth pa ga je praznovala v jahalnih škornjih in na konjskem hrbtu.

Njena zgodba je pravzaprav skoraj neverjetna. Pri dveh letih jo je oče prvič posadil na ponija. Kar pomeni, da se je v sedlu znašla, še preden je znala dobro hoditi. Od takrat najprej je konjem zapisana z dušo in srcem.

“Konji so moja resnična strast,” pravi Elizabeth, ki se spominja, kako je odraščala na kmetiji v Lincolnshiru, kjer jahanje ni bilo nič posebnega – bilo je del vsakdana. Njena mladost je bila prepletena s tekmovanji in lovi na angleškem podeželju. Žal pa je II. svetovna vojna njeno življenje obrnila na glavo in konji so bili na stranskem tiru kar trideset let.

Poglej si Elizabeth v akciji TUKAJ!

Pri 70-ih nazaj na tekmovanja

Vojna, povsem spremenjene družinske razmere in vse hitrejši tempo življenja so ji kar 30 let preprečevali, da bi ponovno zajahala konja ali se ukvarjala z njimi.

A kot pravi sama, nikoli ni prepozno. Pri sedemdesetih se je odločila, da se vrne k svoji prvi ljubezni in od takrat so konji in jahanje spet redni del njenega vsakdana. Jahanje jo je po dolgoletnem premoru spet popolnoma prevzelo, kmalu pa se je preizkusila tudi na tekmah v preskakovanju ovir.

stoletna jahačica

 

 

“Obožujem skoke – to je najbolj vznemirljiv del,” pravi z iskrico v očeh. Tekmovala je še v svojih osemdesetih letih in pri tem dosegala lepe uspehe.

Danes, pri stotih letih, tekmovanj sicer ne obiskuje več, a se še vedno dvakrat tedensko povzpne v sedlo in jezdi po slikoviti vasici Stanton. Pravi, da ji jahanje daje neverjetno energijo in jo ohranja vitalno. “Hoja me dolgočasi, tek pa zame ni več opcija, zato je jahanje popolna oblika telovadbe,” pravi s prešernim nasmehom.

Njena zgodba je dokaz, da ljubezen do konj ne mine nikoli in da za uresničevanje sanj ni nikoli prepozno – ne glede na to, koliko svečk je na naši torti.

Vir: BBC

najstarejši konj v sloveniji

Katur, najstarejši konj v Sloveniji

Admin 1

 

Najstarejši konj v Sloveniji je islandec Katur

 

Kautija sem obiskala leta 2017 in takrat pripravila prispevek o njem. Kauti se je za vedno poslovil 4 leta kasneje, 9. novembra 2021. Star je bil 42 let in 4 mesece.

 

Islandski konj Katur (izg. Kautur) že skoraj 26 let živi pri Zvonetu in Lise Pavšič, v bližini Pivke. 38-letni Katur (ja, prav ste prebrali, Katur je star 38 let) je na domačiji Pavšičevih praktično družinski član, zato bo tu ostal do konca svojega življenja. Zvone upa, da bo z njimi vsaj še nekaj let in zaenkrat mu kaže kar dobro.

 

 

najstarejši konj v sloveniji
Kauti leta 2017, ko sem ga obiskala

Kljub svoji res častitljivi starosti je Kauti, kot ga kličejo ljubkovalno, v odličnem stanju. Čeprav je že nekoliko siv in brez zob, se mu teh 41 let niti ne pozna tako zelo, kot bi pričakovali. Noge ima še v odličnem stanju, ravno tako kopita, ki so pravzaprav boljša kot pri marsikaterem mlajšem konju. Razen sivine po čelu in glavi na prvi pogled skoraj nič ne izdaja, da je star že čez 40 let.

 

Dolgo življenje ima že v genih

 

Kauti ima dolgo življenje očitno že v genih, saj je tudi njegova mama Kolla fra Svadastir doživela 38 let.

Islandski konji so že tako ali tako znani po svoji dolgoživosti, saj imajo v povprečju daljšo življenjsko dobo kot druge pasme konj (več o islandcih lahko prebereš tudi tukaj). Pri Katurju so svoje očitno naredili geni, njegov izvor in pa tudi skrbno ravnanje, s katerim so ga negovali skozi vsa ta leta.

najstarejši konj v sloveniiji
Katurjev ID z letom rojstva 1979

Leta 2017 sem se oglasila pri Pavšičevih v Pivki, kjer sem Kautija tudi osebno spoznala. Najstarejši konj v Sloveniji živi na čudovitem posestvu, obkrožen s kobilami, ponijem in žrebički ter seveda s skrbnima lastnikoma, ki sta poskrbela, da ima njun konjski dedi krasno penzijo.

 

Kauti je kljub svoji starosti strašno simpatičen, odziven in se zelo dobro zaveda svoje okolice. Še posebej dobro ve, kdo ima v roki posladek 🙂

 

Kauti je bil eden od prvih islandskih konj v Sloveniji

 

najstarejši konj v sloveniji
Lepotec Katur leta 1993

Kot sta mi povedala Zvone in Lise, sta Katurja kupila v Avstriji, že daljnega leta 1994, ko je štel 15 let. Takrat je bil tudi eden izmed prvih islandskih konj v Sloveniji.

 

Njegovo ime v islandščini sicer pomeni »veseljak« in v mlajših letih je bil Katur prav »fejst« konj.

 

Ne samo, da je tekmoval po Avstriji, bil je tudi prvi in najboljši učitelj Lise in Zvoneta, ki sta prav s Kautijem spoznala čudoviti svet islandskih konj ter ju naučil znamenitega tölta.

 

 

Doma je bil Kauti super jahalni konjiček za terene, ki je skupaj z lastnikoma raziskoval lepote pivške doline, na tekmah pa se je spremenil v povsem drugega konja. Bilo je, kot da bi tik pred tekmo Zvonetu po konjsko šepnil: »No, zdaj pa pokaživa, kaj znava«. In sta šla kot vihar.

 

najstarejši konj v sloveniji
Zvone in Katur na tekmi v Avstriji leta 1997

Kastriran je bil precej pozno, pri sedmih letih, kar se mu poznalo še kasneje v življenju. Tako nikoli ni mogel normalno sobivati s kastrati. Sprva zato, ker jih je vse po vrsti pretepel, zdaj, ko je brez zob, pa se pred njimi ne more braniti.

 

Zato mu v starosti družbo delajo kobile in žrebički. Zvone mi je zaupal, da je Kauti odlična varuška.

 

Najstarejši konj v Sloveniji je odličnega zdravja

 

Kauti je tudi odličnega zdravja. V vseh letih pri Pavšičevih je namreč le dvakrat potreboval veterinarja, pa še to enkrat zgolj zaradi neprevidne sosede, ki mu je čez ograjo vrgla zelje. Fantu je bilo všeč pa se ga je na koncu pač prenajedel in si s tem prislužil prebavne motnje.

 

najstarejši konj v sloveniji
Katur leta 2017

Težave mu povzročajo le zobje, ki jih je postopoma izgubil že pri približno 30 letih.  Zaradi tega lahko je zgolj travne brikete, ki mu jih pomešajo še z muesliji, otrobi in oljem. Kljub temu na pašniku še vedno mirno trga travo in jo poskuša prežvečiti. Sicer od tega nima prav dosti, se pa konjski dedi na ta način vsaj zaposli.

 

Poleg konjske družbe ima Kauti tudi simpatično mlado prijateljico na dveh nogah, ki ga obožuje. Redno ga obiskuje in nekajkrat na teden odpelje na kratek sprehod, da si malo pretegne noge. Njegovi starosti primerno, seveda.

 

Čeprav Kauti že zdavnaj ni več tako poskočen kot je nekdaj bil, ob izpustu na pašnik še vedno občasno naredi nekaj galopskih poskokov, ne veliko, le enega ali dva. Pa ne samo to, tudi spusti se na kolena in povalja, na koncu pa vstane brez pomoči. Impresivno za konja pri 41 letih.

 

Kauti je bil učitelj številnim jahačem

 

Katur je bil v mladih letih zelo kvaliteten islandski konj s štirimi hodi in hrbtenica jahalne šole na Trnju.

 

Bil je učitelj svojih lastnikov, hkrati pa je pomagal številnim drugim jahačem, ki so se skozi leta zvrstili na Trnju.

 

najstarejši konj v sloveniji
Katur je bil učitelj številnim jahačem

Katur torej ni poseben samo zaradi svoje starosti, ampak tudi zaradi svojega čudovitega in edinstvenega karakterja. Kot eden izmed prvih islandcev v Sloveniji je utiral pot tej čudoviti pasmi v naši deželi, pomagal številnim jahačem in vzgajal tudi svoja lastnika.

 

Lise je prepričana, da je Kauti tako visoko starost doživel med drugim tudi zato, ker so ga vse življenje pravilno jahali in ker je bil vedno v rokah ljudi, ki so pravilno ravnali z njim.

 

Zvone je ob mojem obisku leta 2017 izrazil upanje, da bo Kauti z njimi ostal še kako leto, dve ali celo več. Glede na to, kako lepo skrbijo zanj, je to čisto mogoče. Srečno, Kauti, Lise in Zvone 🙂

 

Kautija sem obiskala leta 2017 in takrat pripravila prispevek o njem. Kauti se je za vedno poslovil 4 leta kasneje, 9. novembra 2021. Star je bil 42 let in 4 mesece.

revija o konjih

Prenehala je izhajati edina slovenska revija o konjih

Admin 0

 

S 1. 1. 2021 se je poslovila edina slovenska revija s konjeniško tematiko, Revija o konjih.

Priznam, da revije nisem posebej pozorno spremljala, zato sem s presenečenjem prebrala status odgovorne urednice na Faceboooku, s katerim se je na zadnji dan leta 2020 poslovila od Revije o konjih.

Uvodnik je bil v prvotnem članku objavljen v celoti, vendar sem ga morala v sredo, 6.1.2020 na zahtevo založbe Kmeči glas umakniti, ker krši avtorske pravice založbe.

 

Z leti je število bralcev upadlo do te mere, da smo se morali odločiti o prenehanju njenega izhajanja.Tevž Tavčar, direktor založbe Kmečki glas

 

revija o konjih

Čeprav je v uvodniku urednica že namignila, kaj je temeljni razlog za konec konjeniške revije, sem na založbo Kmečki glas, ki je izdajala Revijo o konjih, naslovila vprašanje, čemu so se odločili s prenehanjem izdajanja revije.

 

Kot mi je precej na kratko pojasnil direktor založbe Tevž Tavčar, si vsak založnik želi da bodo njegove edicije uspešno našle pod do bralcev: »ČZD Kmečki glas je gojil Revijo o konjih 28 let. Revija nikoli ni predstavljala finančne uspešnice, zato jo je moral založnik vrsto let finančno podpirati in jo ohranjati pri življenju.

Z leti je število bralcev upadlo do te mere, da smo se morali odločiti o prenehanju njenega izhajanja.

Reja toplokrvnih konj v Sloveniji je dejavnost, ki sloni na velikih zanesenjakih oziroma ljubiteljih konj, žal pa je teh premalo.«

 

Na žalost se o same ljubezni res ne da živeti.  Ne zanesenjaštvo in ne ljubezen do konj, ki je marsikdo v Sloveniji sicer premore dovolj, konjem in konjeniškim revijam ne bosta prinesla »sena v jasli«. Tudi konjeništvo bi se moralo ravnati po ekonomskih načelih in biti v svojem poslovanju in delovanju finančno podprto. In to DOBRO podprto.

V nasprotnem primeru jo namreč vedno najslabše odnesejo konji.

 

Foto naslovnice: Revija o konjih, Kmečki glas

 

 

Zaradi potovanja se je pri svojih 69. letih lotil jahanja

Admin 0

 

Pred kratkim sem spoznala gospoda Franceta s Podreče ob Zbiljskem jezeru. Prijazen in vitalen gospod je mojo pozornost pritegnil po elektronski pošti, v kateri mi zaupal, da se je pri svojih 69 letih lotil jahanja. In da bo pravkar opravil svojo dvanajsto uro učenja jahanja.

 

Seveda si nisem mogla pomagati, da ga ne bi povabila na kavo in se z njim pogovorila. Predvsem o tem, zakaj se je pri svojih letih lotil jahanja, kaj ga je presenetilo pri konjih  in kaj so njegovi cilji pri jahanju.

 

France zelo rad potuje in če nam je vsem ne bi zagodla korona, bi verjetno te dni sedel na konju, nekje sredi travnate pokrajine in užival v potovanju po Kirgiziji. Ravno potovanje v Kirgizijo je bila tista spodbuda, ki je Franceta pripeljala v šolo jahanja. Na nekajdnevni trekking s konji po tej deželi namreč ni nameraval brez vsaj osnovnega predznanja.

 

Sicer je nekoliko kasneje izvedel, da so kirgizijski konji za tovrstna potovanja odlično natrenirani, vajeni turistov in da te praktično sami nesejo do cilja. Pa vendar vztraja pri učenju jahanja.

 

Pred nekaj leti je na bližnjo jahalno kmetijo na ure jahanja vozil svoji vnukinji. Ko se je tudi sam odločil za šolo jahanja, je bila prav bližnja kmetija v Hrašah logična izbira. Vnukinji po začetnih urah oziroma preizkusu ne jahata več, France pa pridno vztraja. Ravno v času pisanja tega članka ima za seboj že dvanajsto lekcijo.

 

France, kakšna je bila prva ura jahanja?

France v Kansasu l. 1973 (osebni arhiv)

Moram reči, da jaham relativno pogosto, nekje od enkrat pa do trikrat na teden. Prva ura se mi ni zdela nič posebnega. Tudi potem naslednje ne J
Ves čas sem na lonži, utrjujem držo, položaj nog, pravilno držo vajeti in podobno. Meni se zdi, da gre vse prepočasi, čeprav razumem, da moram najprej usvojiti osnove, šele potem lahko napredujem.

 

Upam, da bom v naslednjih urah lahko vsaj že z vajetmi usmerjal konja. Do zdaj mi jih namreč trener še ni zares dal v roke, zato konja še ne usmerjam sam.

 

Moram pa priznati, da se imam na konju lepo in tam nekje v sedmi ali osmi uri jahanja sem počasi začel uživati. Vesel sem, ko mi uspe ujeti ritem v lahkem kasu ali pa ko sem krog ali dva že celo zagalopiral.

 

Kaj če padeš?

Doslej še nisem padel in upam, da tudi ne bom. Sicer vem, da me konj lahko vrže s sebe, ampak se mi je (od začetka) nekako zdelo, da se to lahko zgodi le na terenu. Pravzaprav si me šele ti spomnila, da je padec čisto realna možnost. In da se lahko zgodi že jutri, ne pa šele kdo ve kdaj.

 

Pri galopu se še držim za sedlo in zaenkrat si težko predstavljam, da bi galopiral brez tega.

 

Kaj pa te je pri konjih ali jahanju najbolj presenetilo?

Težko bi rekel, da me kaj zelo presenetilo. Nenazadnje sem že imel nekaj stikov s konji, tudi

France v Salentu v Kolumbiji, l. 2011.

vnukinji sem vozil na jahanje, tako da sem mnoge “čudne” izraze pri konjih že vsaj slišal, če že ne ugotovil, kaj pomenijo.

Pri jahanju me je presenetilo, da je kdaj treba ravnati drugače, kot sem bil mislil in pričakoval. Recimo, da pri usmerjanju konja v levo sodelujeta tudi desna vajet in desna noga. S kmetije svojega deda, ki je imel delovne konje, sem bil namreč navajen, da sta za usmerjanje konja v levo in desno dovolj le leva in desna vajet. Dodatnih fines pri tem nisem poznal.

 

Že mogoče razmišljaš o tem, da bi kupil konja?

Pravzaprav še ne vem natančno, kako dolgo bom vztrajal. Najprej sem misli, da bom končal po približno 20 urah jahanja. Potem sem si za kratkoročen cilj zadal izpit Jahač 1. Za Jahač 2 že nisem več prepričan, da se ga bom lotil.

 

Konja zaenkrat ne nameravam kupiti, čeprav bi ga verjetno lahko imel. Moja soseda na nekdanji kmetiji imata namreč dva konja za osebno uporabo in morda bi ga lahko namestil tam.

 

Moja skrita želja pa je jahanje na terenu, saj je po mojem to bistvo jahanja. Pa so me inštruktorji hitro prizemljili in mi pojasnili, da je za terensko jahanje potrebnih ogromno ur v sedlu in “kilometrine” pri konjih. Morda bi moral za to izbrati tudi drugo jahalno kmetijo, ki je bolj usmerjena v terensko jahanje, so mi pojasnili.

 

Zaenkrat ostajam tukaj, kjer sem, in pridno nadaljujem z lekcijami. Kako daleč me bodo nesle, pa puščam odprto.

 

 

Gospod France pa s svojimi 69 leti ni edini “starejši jahač”. Pred časom sem opravila intervju z zelo zanimivim gospodom, Dennyjem Emersonom iz Amerike, ki je pri 76 letih še vedno prehajal po 4 konje na dan. Več o njem lahko prebereš TUKAJ.

 

plesalci salse

Plesalci salse so za sabo presenečeno opazili policista

Admin 0

V Haagu so se v parku zbrali navdušeni plesalci salse in začeli plesati svojo koreografijo.

Od zadaj sta se jim približala policista na konjih in se brez besed postavila v formacijo. Kar se je zgodilo potem, te bo pustilo odprtih ust.

POGLEJ POSNETEK

 

 

Dogodek se je zgodil v mestnem parku Zuiderpark v Haagu na Nizozemskem in hitro postal internetna uspešnica.

 

 

Preveri pa še, kje v Sloveniji so edini kamarški konji v Sloveniji ->>> 

 

 

Škocjanski zatok kamarški konji

Škocjanski zatok – kjer živijo edini kamarški konji v Sloveniji

Admin 0

 

Škocjanski zatok je dom edinim kamarškim konjem v Sloveniji. Kako se lahko konji prosto pasejo sredi Kopra, od kod so prišli in kakšni so? Preberi v nadaljevanju.

 

Kamarški konji v Škocjanskem zatoku

 

Škocjanski zatok kamarški konjiŠkocjanski zatok je polslano mokrišče pri Kopru. Če se vam zdi ime Škocjanski zatok nenavadno in ne veste točno, kam bi ga sploh umestili, naj pojasnim, da je to “morje, ki ni morje” na desni strani (če prihajate iz notranjosti Slovenije) koprske obvoznice, pred Luko Koper.

 

Čeprav je na prvi pogled videti le kot velika mlaka, je Škocjanski zatok v resnici naravni rezervat. Nekoč je bil namreč stari del mesta Koper v resnici otok (sic!) v Škocjanskem zalivu. Med otokom in celino so bile nekdaj tudi soline, ki so jih skozi leta opustili. Škocjanski zaliv so počasi zasuvali, morja je bilo vedno manj in na koncu je zaliv postal zatok.

 

In v tem zatoku danes živi 6 kamarških konj, ki so edini svoje vrste v Sloveniji (*morda je v zasebni lasti v Sloveniji še kakšen kamarški konj, žal pa zaradi slabih evidenc registra kopitarjev to ni razvidno. Če poznaš koga, ki ima doma kamarškega konja, mi napiši na info@ekonji.si).

Škocjanski zatok kamarški konji
Kamarški žrebec Barrio

 

Falisca je»upokojenka« rezervata, saj je sem prišla dobesedno v »penzijo«, rojena je bila v Italiji

Rižana je prva kobila, ki je prišla v naravni rezervat l. 2008, rojena v Italiji

Cabidoule, kobila, ki je v rezervat je prišla leta 2013, iz Francije

Barrio je žrebec in oče obeh letošnjih žrebičkov, v rezervat je prišel iz Francije

Aco (žrebiček Rižane in Barria), rojen 2020 v Škocjanskem zatoku

Brin (žrebiček Cabidoule in Barria), rojen 2020 v Škocjanskem zatoku

 

Za kamarške konje v Škocjanskem zatoku skrbi Daša Stavber, koordinatorka programov s konji v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok. 

 

Kamarški konji so ena izmed najstarejših, predvsem pa najbolj prvinskih pasem konj na svetu.Škocjanski zatok kamarški konji Skozi stoletja so jih izklesala močvirja v francoski pokrajini Camargue, v katerih sicer prosto živijo. Kamarški konji so nižje rasti, najvišja zgornja meja za pasmo je 145 cm. Čeprav so relativno majhni, so po drugi strani vzdržljivi in trdoživi delovni konji, ki z lahkoto nesejo tudi odrasle ljudi. S svojo prvinskostjo so deloma podobni svojim kolegom z Islandije, islandskim konjem.

 

V vzrejo kamarških konj je človeška roka posegala manj kot v druge pasme, rodovniško knjigo pasme so namreč začeli voditi šele leta 1978. Vsi kamargi so večinoma rojeni v naravi (prav posebej so zavedeni žrebički, ki so se rodili v hlevih). Z minimalnim človeškim posredovanjem še vedno živijo precej prvinsko, divje življenje. V svoji rodni Franciji se namreč povsem prosto pasejo po močvirjih, živijo pa v tako imenovanih manadah. Manada je čreda konj, ki živi na območju, velikem najmanj 20 hektarjev in v kateri so vsaj štiri kobile v reproduktivnem obdobju.

Njihovi skrbniki (v Franciji jih imenujejo gardians) jih, razen v izrednih ali nujnih primerih, zberejo zgolj enkrat letno, da jih pregledajo in označijo.

 

 Kamarški konji poleg Francije živijo še v Italiji, kjer jih poznajo pod imenom “cavallo delta”. Italijanski kamarški konji so tudi nekoliko višji kot francoski.

 

Tradicionalno kamarški konji svoja imena dobijo po naravnih danostih (jezera, reke) ali živalih. Cabidoule na primer po francosko pomeni martinec, gre za vrsto ptice v Franciji.

 

Kamarški kobili Rižana in Cabidoule sta letos postali mami, tako da te dni po Škocjanskem zatoku skačeta dva svetlorjava žrebička. Poimenovali so ju Aco in Brin.

Jahanje kamarških konj v Škocjanskem zatoku

 

Škocjanski zatok koamarški konji
Učna pot, po kateri vas ponesejo kamarške kobile

V Škocjanskem zatoku s svojimi kamarškimi konji delajo čimbolj naravno. Večino časa preživijo na močvirnatih travnikih zatoka, kjer se pasejo. V hlev jih pripeljejo le za delo oziroma kadar je naročeno jahanje. Za jahanje ne uporabljajo brzde, ampak jih pogosto vodijo le na oglavki.

 

Po naravi so kamarški konji sicer nekoliko previdni, še nekoliko prvinski, sicer pa dobrodušni in stabilni. V splošnem so do obiskovalcev zatoka prijazni, še posebej tisti, ki so dobro socializirani.

 

Skrbniki v Škocjanskem zatoku pazijo, da njihovi konji niso preobremenjeni, zato jahanje v zatoku ne poteka vsakodnevno, temveč le dva do trikrat tedensko, po največ 2 do 3 ure. Ko je na vrsti jahanje (obvezno po predhodni rezervaciji termina), jih Daša pokliče in konji sami pridejo do hleva. Razen, če je ravno trava najbolj zelena, takrat jih ne premami še tako sladek priboljšek.

 

Za jahanje kamarških konj je obvezna predhodna rezervacija – več na spletni strani Naravnega rezervarata Škocjanski zatok.

 

Na hrbtih kamarških konj si lahko otroci ogledajo celotno učno pot po zatoku (cca 2 km), kar je zagotovo svojevrstno doživetje.

 

Kot pravi oskrbnica Daša, so kamarški konji v zatoku izredno senzibilni in zelo hitro začutijo, če je jahač živčen ali nemiren. Med jahanjem so običajno mirni in varni. Ko pa postajajo utrujeni ali pa imajo dovolj jahanja, svojo oskrbnico Dašo največkrat opozorijo z rahlim dregom v roko.

Kamarški kobili sta bili pred leti žrtvi brutalnega napada

Življenje kamarških konj v Sloveniji pa ni bilo vedno mirno in brezskrbno. Naj spomnim, kamarški kobili Cabodioule in Rižana sta bili leta 2013 žrtvi sadističnega napada, med katerim ju je duševno bolan sprehajalec porezal po glavi in trupu. Kobili sta utrpeli resne poškodbe in sta bili prepeljani v Ljubljano na zdravljenje. Sprva je kazalo slabo, še posebej je bila v nevarnosti Cabidoule, ki je bila takrat še žrebička. Navkljub vsemu sta se kobili izkazali za precej trdoživi in danes nimata nikakršnih posledic napada. Ravno obratno, med rehabilitacijo, ki sta jo preživljali v Polzeli, sta bili pogosto v družbi otrok. Z njihovo pomočjo sta si lepo opomogli in se tudi lepo navadili na otroke.

 

Več o Škocjanskem zatoku, njihovih konjih in jahanju po učni poti najdeš tukaj.

 

Delo dobi inštruktor

Admin 0

Rekreativni konjeniški klub v Ljubljani išče inštruktorja z licenco. Delo večinoma poteka ob popoldnevih in vikendih, zajema pa:
– Učenje jahanja
– Vodenje in pomoč pri organizaciji počitnic s konji
– Izvedbo rojstnih dni
– Delavnice za otroke
– Izvajanje ostalih programov
– Pomoč v hlevu

Iščemo in pričakujemo:
– Odgovorno in resno osebo s čutom za otroke in korektnim pristopom do strank
– Usposobljenost za učenje jahanja
– Samoiniciativnost
– Organiziranost in volja do dela
– Vozniški izpit

Več info: Urška, 051 610 511

 

Na Ranču Kaja in Grom zastrupili dva konja

Admin 1

Na Ranču Kaja in Grom so zadnji dnevi žalostni. Najprej je obležal in poginil konj Lesi. Že naslednji dan je odšel Lombadi.

Še dva konja, Tajga in Gaja, sta se sicer obnašala nenavadno, vendar sta se izvlekla.

Kot pišejo z Ranča Kaja in Grom na svoji FB strani, se je vse skupaj odvijalo takole:


Za nami je res huda preizkušnja. Tako kot večina ljudi smo verjeli, da je tovrsten svet daleč stran od nas. Vendar pa pred hudim nihče ni varen.

 

Teden dni nazaj nam je obležal konj Lesi in kmalu umrl. Nismo vedeli, kaj se mu dogaja in vsaka pomoč je bila zaman. Naslednje jutro je obležal Lombadi, nič ni pomagalo. Enostavno je odšel.

 

Obnašanje Tajge in Gaje je bilo čudno in odvzeta kri vsem konjem je pokazala, da gre za zastrupitev. Kakšno, ni bilo jasno nikomur. Obdukcije in prve analize so za zdaj pokazale le na zastrupitev, nadaljnje preiskave in analize pa bodo pokazale, kaj se je zgodilo. Definitivno pa bomo temu prišli do konca.

 

Seveda smo vmes prebrali vse možne članke, se pogovarjali z različnimi veterinarji in prepričani smo, da ljudje tovrstne težave premalo delijo.

 

FB je prostor kjer je vse lepo, srečno, urejeno in vsi smo najboljši. FB je močen informator in tu bi morali deliti tudi take zadeve, ki lahko pomagajo drugim in predvsem ohranijo naše štirinožne partnerje in prijatelje pri življenju in zdravju. Zato delimo našo žalostno zgodbo za katero še ne vemo vzroka. Ne izključujemo nič, a tudi ne želimo špekulirati.

 

Šele sedaj smo slišali, da so se tovrsten zadeve že dogajale po Sloveniji. A o tem se ne piše ali pa se samo mimogrede omeni, ker imajo ljudje navadno občutek, da so krivi za situacijo. Pa ni tako. Treba je izmenjati izkušnje, saj v nasprotnem primeru nasedamo na predstavljene zgodbe ali pisarjenju tistih, ki poznajo skrb za živali le iz teorije.

 

Naša zgodba še ni končana. Gaja je popolnoma okrevala, Tajga je verjamemo, izven najhujšega. Ostali konji so dobro. Vsi konji so pod ključem in vse je pod video nadzorom in alarmom.

V vsej tej žalosti pa smo presrečni, da imamo vedno in takoj ob sebi veterinarje z veliko začetnico. Veterinarje, ki so tudi ljudje in ne samo uslužbenci. Veterinarji iz veterinarske ambulante Jagodič, z dr. vet. med Dušanom Jagodičem na čelu, so veterinarji z tako odgovornostjo do živali, da jim ni problem v nejasni situaciji povprašati za mnenje kolegov po Sloveniji.

 

Za dobrobit živali znajo odklopiti človeku vedno prisoten ego. Imeti take veterinarje je Božji dar, velika sreča ali angelska zaščita. Zato HVALA ekipi Veterine Jagodič, res iz srca hvala, da ste podnevi, ponoči, najobičajneje pa seveda v vikendih in praznikih z nami.

Hvala tudi veterinarju in homeopatu Roku Planovšku (Veterinarska ambulanta Mozirje) za vse hitre homeopatske nasvete in posvete in prijateljici Ani za razmišljanja, pomoč in razlage iz drugih perspektiv.

 

Poročali bomo, kaj se dogaja in v namen preprečevanja tovrstnih pasti za konje, bomo v kratkem objavili tudi naš povzetek iz svetovnih medijev o vzrokov zastrupitev pri konjih, ki smo ga dodobra preučili v namen najti vzrok.

 

Še vedno se držimo bilke, da ljudje niso že tako zelo obupani, nesrečni in osamljeni, da bi na tak način posegli v svet teh srčnih in nedolžno-naivnih bitij.
Pa vseeno ljudje, pazite na svoje konje!

Manca