kauti Ranč Weter

Kauti z Ranča Weter nas potrebuje

 

Na Ranču Weter stanuje 13-letni Kauti, islandski kastrat, ki ga je lastnik prepustil društvu zaradi hudega laminitisa. Če ga ne bi vzeli v društvu, bi ga lastnik preprosto uspaval.

 

Kauti je moral najprej na kliniko, potem pa se je za stalno naselil na Ranču Weter. Njegovi oskrbniki so s tesnobo spremljali njegovo stanje, ki je stalno nihalo.

 

Pred novim letom se mu je stanje precej poslabšalo, kapljica čez rob pa je bila novoletna noč, z glasnima ognjemetoma v neposredni soseščini. Kautija so izdale noge, zato je obležal.

 

Bolečine smo mu blažili s finadyne, da je ostal na nogah, a so se pojavili stranski učinki. Kri se ni več strjevala, krvavel je iz oči in nosa, prav tako se ni ustavilo krvavenje iz vbodne rane z injekcijo.

 

Skoraj smo ga že uspavali, vendar nam je pokazal, da še ni pravi čas. Pol ure pred prihodom veterinarke se je namreč postavil na noge in ko sem prišla k njemu, mi je potegnil kapo z glave in me vlekel za rokav.

 

Veterinarka ga je samo pogledala in rekla: »Danes ni ta dan….«.

 

Ranč WeterŽal pa je bil Kauti naslednji dan še slabše. Ni jedel, pil, ležal je na tleh in težko dihal. Zgodba z veterinarko se je ponovila… pol ure pred njenih prihodom je vstal.

 

Tokrat smo ga pustili brez zdravil in mu prepustili odločitev o svojem življenju. Kauti se je odločil in se počasi spravil nazaj na noge.

 

Kauti je vedel, kaj sem hotela narediti. Ko mi danes pogleda v oči, se sprašujem ali mi še zaupa ali ne. Vesela sem, da sem ga poslušala.

 

Vsakič ko se znajdem v položaju, v katerem moram igrati boga in odločati o življenju in smrti, si želim pobegniti od te odgovornosti. Ljudje, ki se imamo za tako razvito raso, smo že davno izgubili povezavo z naravo, možnost čutiti drugega in vedeti brez besed. Nisem ravno naklonjena teorijam o duhovnih povezavah. A ko se priklopim na kamero in ga gledam, se prej kot v minuti obrne in pogleda v kamero.

 

Ranč Weter je verjetno Kautijev zadnji dom

 

 

Kauti biva v laufštali, ki je razdeljena na polovico. Po tleh imamo gumo Belmondo, polovica pa Ranč Weterje nasuta z žaganjem. V kritičnih dneh je stal v globokem nastilju, ko pa je spet začel hoditi, se je večinoma zadrževal v delu laufštale, ki je pokrit z gumo in le ponoči odšel na žaganje.

 

Zdaj mu postavljamo nov dnevni izpust, saj njegovo nočno rezidenco uporabljamo kot dnevni izpust za druge laminitike. Žal smo na peščenih izpustih precej omejeni, saj je lahko od petnajstih konj paseta le dva.

 

V gozdičku smo nasuli pesek, ki je nekoliko bolj grob. Žal nam je denarja za finejši pesek zmanjkalo. Kautiju gradimo tudi nov nadstrešek in ogrodje že stoji. Trenutno zbiramo denar za deske, za tri stranice in za gumo. V drugih dnevnih izpustih imamo nadstreške, v katerih je žaganje, Kauti pa bo dobil gumo, saj jo si jo ponavadi izbere sam.

 

Prosimo vse, ki nas spremljate, za pomoč. Vsak evro nam pride hudo prav. Še posebej prav pa bo prišel Kautiju.

 

Sredstva lahko nakažete na naš račun:
Društvo za zaščito konj
Šercerjeva 9
3320 Velenje

TRR: SI56 2900 0005 1231 280
Unicredit bank
Namen: guma za Kautija.

Pošljete lahko tudi sms donacijo, na 1919, s ključno besedo KONJI5

 

Hvala vsem, ki vam ni vseeno za konje, še posebej za Kautija.

 

 

Alois Podhajsky

Kaj bi bilo, če Alois Podhajsky ne bi …

 

Velikokrat sem si postavljal to vprašanje v zvezi z našimi lipicanci. Lipica je pravzaprav nesrečna, a hkrati zelo ponosna mati tega kraškega bisera in enega najlepših konj na svetu. Rodila ga je, negovala in vzgajala. In kot vsi naši intelektualci, so tudi lipicanci že davno hodili na visoko šolanje na Dunaj.

 

Mati Lipica pa si nedvomno zasluži globoko spoštovanje, največje časti in neskončno slavo, za vse kar je storila za lipicance in za vse kar je hudega zanje pretrpela v svoji častitljivi, skoraj 500-letni zgodovini. Zaradi mnogih vojnih viher so se lipicanci v teh stoletjih večkrat umaknili iz Lipice, bodisi globlje na Balkan ali v Avstroogrsko. A brez Lipice ni šlo, Lipica je preveč pomembna za nastanek lipicanca, takšnega kot je danes, zato so se vedno vračali v njena nedrja in na dišeče zeliščne kraške pašnike.

 

Alois PodhajskyPo padcu Italije, oktobra 1943, pa so lipiški lipicanci Lipico za vedno zapustili. Nemci so v Lipici zaplenili 179 lipicancev in jih skupaj s 100 dunajskimi lipicanci internirali v Hostinec na Češkem. Lipiški lipicanci so bili takrat last Italijanov, ki so po prvi svetovni vojni dobili Lipico pod svoje ozemlje. Po koncu II. svetovne vojne, v času premirja, je Hostinec v Sudetih skupaj s čredo lipicancev pripadel ozemlju vzhodnega bloka, kar je zaskrbelo polkovnika Aloisa Podhajskega (več o njem tukaj) , ki je urgiral pri zaveznikih, naj vendarle rešijo lipicance in jih prepeljejo na nemško ozemlje, preden bo prišla Rdeča armada v vojaško izpraznjen  Hostinec. Akcijo je izpeljal ameriški general Patton, ki je s 60 tovornjaki vseh 244 lipicancev varno pripeljal na nemško ozemlje pod zavezniško vojsko.

 

Alois Podhajsky z akcijo rešil lipicance

 

Ali je imel polkovnik Alois Podhajsky tako močan vpliv na zaveznike ali pa je bila to enotna želja, da se tako remek delo, kot je lipicanec,  reši pred propadom? So akcijo reševanja lipicancev le združili z akcijo zaplembe nekaterih strateško pomembnih vojaških tehnologij (o tem ugibajo nekateri viri)? Vsi podrobnejši podatki so še vedno skriti v tajnih arhivih.

 

Alois Podhajsky si je iz črede prednostno izbral dobro polovico najboljših lipicancev in jih Alois Podhajskyodpeljal v prazne dunajske hleve. Ostale lipicance je prepustil zaveznikom, le-ti pa so jih spet po nekem tajnem dogovoru, namesto v Lipico, 108 odpeljali v Rim.  Zanimivo je, da ni nihče protestiral ob takšni delitvi lipicancev. Dejstvo je, da se v Lipico ni vrnil niti eden od leta 1943 evakuiranih 179 lipiških lipicancev! Kako so potekali pogovori med vzhodnim blokom in zavezniki, Jugoslavijo in Avstrijo, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Zakaj takrat Jugoslavija ni zahtevala lipiških lipicancev? So ji to preprečile meddržavne kupčije? Je bil za takratno Jugoslavijo lipicanec sploh pomemben cilj?

 

Zakaj je lahko polkovnik Alois Podhajsky kot prvi izbiral zaplenjene lipicance? Zakaj jih ni vsaj nekaj podaril Lipici? Lipicanci so bili skoraj družinska last Habsburžanov vse do konca vladavine Franca Jožefa II.  Pa vendar je bila to naša skupna država vse do leta 1918, ki smo ji plačevali davke tudi vsi Slovenci in se borili v njihovi (naši) vojski.

 

V kolikor bi lipicanci ostali na ozemlju vzhodnega bloka, bi jih Rusi določili Lipici?  Avstrijci so dobili najboljše plemenske lipicance zanesljivega porekla, Italijani ostanek. Lipica pa je morala v Baranjo, Slavonijo in Makedonijo po nove lipicance, žal pomanjkljivega porekla. Začela je z 11 lipicanci, kasneje pa jih je seveda še dokupovala. Spet se je izkazala mati Lipica, ki je s svojimi pašniki, ljubeznijo Kraševcev do lipicancev, s stoletnimi izkušnjami ponovno vzgojila dunajskim lipicancem enakovredne konje in poskrbela, da smo s stoletnimi izkušnjami in znanjem pripomogli, da je Lipica danes spet ena pomembnejših kobilarn in klasičnih jahalnih šol na svetu.

 

Današnji lipiški lipicanec se že bistveno razlikuje od dunajskega, tako da bi skoraj lahko govorili o različnih pasmah konj. V Lipici žal nismo sledili originalni izvorni knjigi lipicanca, a je še vedno čas, če bo volja in politika prava, to popraviti.

 

Alois PodhajskyIn vendar je bila akcija Aloisa Podhajskega verjetno najboljši scenarij za lipicanca, za ohranitev in razvoj klasične šole jahanja in predvsem za promocijo in prepoznavnost lipicanca po celem svetu.

 

Alois Podhajsky je takoj oživel v Evropi pozabljeno klasično umetnost jahanja po zapisih H.E. Holbein-a, ki se je poleg svojih izkušenj, držal navodil Ksenofona (Xenophon 400 p.n.š), de la Gueriniereja in še nekaterih drugih klasikov.

 

Holbein, ki je bil tudi direktor SRS na Dunaju (1898-1901) je ustna izročila in zapise klasikov strnil v »Direktive«, za trening konj in jahačev v SRS.

 

Alois Podhajsky, znan po metodah korak po koraku, po šolanju konj in jahačev, ki je vzgajal mehek način do cilja – zbran konj v kontaktu, previtost, pozicija glave, naravnanost konja, sproščenost, ravnotežje, lahkotnost gibanja – naravnost in naprej, je nedvomno najzaslužnejši za ohranitev klasične umetnosti jahanja, ki že močno izpodbija »moderne« trde in krčevite gibe trenutno najuspešnejših dresurnih konj na najvišjih tekmovanjih.

 

 

Hvala, Alois Podhajsky!

 

Iztok Humar

 

 

dobre vile

Še tako dobre vile ne delajo same

 

Dobre vile gor ali dol… veš, da konjarji dnevno premečemo nekaj ton materiala?

 

Konjarji smo, ne da bi se tega prav dobro zavedali, res dobro utrjeni in zelo močni. Velja seveda tudi za konjarke.

 

Takole mimogrede, ne da bi v resnici vedeli, dnevno namreč premečemo par ton žaganja, konjskih fig in sena. Ja, prav vidiš. Par ton. In če o tem zavestno ne razmisliš, tega niti ne veš. Jaz se že ta trenutek po današnjem čiščenju boksov počutim izjemno močno 🙂 In ko boš prebral tole do konca, se boš tudi ti.

 

Te dni sem namreč naredila mali test. Med kidanjem enega boksa sem zbrano štela, kolikokrat zamahnem z vilami, da ga očistim od začetka do konca.

 

Veš, koliko zamahov z vilami sem potrebovala? Reci in piši, kar 265 zamahov! Precej huda cifra, a ne?

 

Če vsem tem 265 zamahom dodam težo vil – moje so superlahke V-plastove (najdeš jih tukaj), ki tehtajo manj kot 0,9 kg – in še cca 0,5 kg žaganja in fig, ki jih presejem na en zamah, pridem na skupno težo 1,3 kg na zamah. Ko iz tega preračunam vso težo, ki jo premečem na en boks, pridem na skupno 360 kilogramov!

 

Če vzameva, da imaš doma deset konjskih boksov, ki jih je potrebno (vsaj) enkrat dnevno temeljito pokidati in očistiti, prideva na spoštljive 3 tone in pol na dan. Če jih imaš več ali manj, si lahko iz enega ustrezno preračunaš svojo dnevno tonažo.

 

V vse to seveda niti ne štejem pobiranja fig iz izpustov, ki se jih zagotovo nabere za nekaj deset kilogramov niti ne štejem prevažanja in dvigovanja bal sena.

 

In če izhajava iz vseh teh silnih ton fig in žaganja, ki jih je treba premetati v enem dnevu, je potem nadvse koristno imeti lahke dobre vile, ki jih obračaš skoraj samo z mislimi? No, vsaj počutiš se tako. Z  dobrimi, predvsem pa lahkimi vilami, lahko namesto 7 ton dnevno premečem kar polovico manj.

 

Spomnim se, ko je moj brat pred približno tremi leti z Equitane prinesel nove vile, ki nam jih je prezentiral kot “the vile”. Priznam, da smo bili vsi sprva malenkost skeptični, saj nam niso delovale kot “the vile”, predvsem zato, ker jih nismo bili vajeni.

 

Do takrat smo imeli namreč neke “no name” zeleno črne vile, s štilom, ki je bil dolg kot ponedeljek po treh praznikih. Saj nekako smo tudi s temi vilami kidali bokse, ampak so bile precej okorne.

 

Dobre vile so kot dobre smučke – obrnejo se skoraj z mislijo

 

Sama lahko to še najbolje primerjam s starimi smučkami, ki so bile kot sulice. Da si jih obrnil, si potreboval precej truda in razmišljanja. Ko smo kasneje prešli na carving smučke, je vse postalo otročje lahko 🙂 Carve so precej krajše, zato se praktično obrnejo v trenutku, ko pomisliš na zavoj.

 

Povsem identično sem se počutila, ko sem začela delati z našimi novimi V-plastovimi vilami. Navadila sem se jih v dnevu ali dveh, potem pa sem jih po boksu vrtela kot profesor. Samo pomisliš pa se obrnejo. Pomisliš pa fige padejo v karjolo. Pomisliš pa je zamah narejen 🙂

 

Nič več okornega motanja po boksu. Praktične. Lahke. Res noro dobre vile (govorim iz lastnih izkušenj). Da ne govorim o tem, da so po treh letih v krasnem stanju. Ne manjka en zobec. Ročaj je kot nov. Skratka, tri leta nazaj smo pri nas odkrili najboljše vile in jih ne menjamo več.

Opomba: pri uporabi vil seveda pride do normalne obrabe materiala, zato čisto kot nove niso več. Kljub vsemu pa tudi po treh letih odlično opravljajo svoje delo. Da ne govorim o tem, da zadnja 3 leta nismo kupili niti enih novih vil. To pomeni prihranek pri gorivu (se je le treba zapeljat do trgovine po njih), času (mimogrede si ob pol urce), predvsem pa pri mišicah hrbta in rok 🙂

 

Torej, zakaj pri dobrih vilah res ne bi smeli varčevati?

  • Z lahkimi in praktičnimi vilami lažje manevriraš po boksu, kjer je prostor omejen. Če je v njem istočasno še konj, je pa to sploh neprecenljivo
  • Teža, ki jo med kidanjem premečeš v enem dnevu, se lahko drastično zmanjša za 30 – 50 %
  • Kvalitetne in dobre vile pomenijo prihranek časa, denarja in tudi našega hrbta
  • Ko jih ne potrebuješ, jih obesiš na steno, kjer ne jemljejo prostora
  • Poleg kidanja jih na koncu uporabljaš še za številna druga opravila v hlevu in okoli njega (pogosto služijo kot grablje, letos pozimi smo pri nas kidali tudi sneg)
  • Da ne govorim o tem, da z dobrimi vilami manj časa kidaš, zato ti ga več ostane za jahanje in druženje s konji 🙂

 

Najboljše in najlažje vile za kidanje dobiš TUKAJ 

 

 

Iztok Humar

Iztok Humar: Samo če s konjem lepo delaš, lahko z njim kaj dosežeš

 

Iztok Humar na prvi vtis deluje kot »tečen Primorec«. Ko pa z njim ob klepetu preživiš celo popoldne, odkriješ, da je zelo načitan, izobražen gospod, ki je globoko zaljubljen v konje, jih izjemno spoštuje in si venomer prizadeva za njihovo dobrobit.

 

Iztokovo bogato in zanimivo življenje se ni od vsega začetka odvijalo pri konjih in s konji. Razen občasnega najstniškega »pojanja« po travnikih, je konje prvič zares spoznal v Lipici, potem pa ni več izstopil iz konjskega sveta. Med drugim so ga konji vodili h grofovski družini v Italiji, na Irsko in na Posestvo Pule.

 

Kar lep kos  življenja ga je spremljal akhaltekinec Abbas, ki je bil konjska ljubezen njegovega življenja. Zgodba z Abbasom je še posebej zanimiva, kar precej pa ga omenja tudi v svoji knjigi »Njegovo veličanstvo konj!«.

 

Od enfant terribla do učitelja jahanja v Lipici

Iztok Humar: S konji nisem bil od majhnega. Hodil sem na gimnazijo v Novi Gorici in sem bil pravi enfant terrible.  Kmalu sem ugotovil, da gimnazija ni zame, zato sem presedlal na veterinarsko srednjo v Ljubljani. Ker sem vedno rad pisal, sem se vpisal na na novinarsko fakulteto.

 

Ravno tisto leto pa so v Lipici objavili razpis za jahalne učitelje. To se mi je zdelo super, saj sem bil prepričan, da se bom česa naučil, obenem pa še zaslužil nekaj denarja za spačka, s kateri bi lahko kot študent pohajal naokoli. Šel sem v Lipico, se vpisal na izobraževanje za učitelja jahanja in potem sem bil pečen za celo življenje.

 

Iztok HumarV Lipici sem spoznal tudi svojega mentorja, Slovaka Emila Šulgana. Šulgan je bil strašen strokovnjak in na koncu je postal moj drugi oče. Pod njegovim mentorstvom so me konji tako prevzeli, da sem pozabil na vse ostalo. Mojster Šulgan je vse prijavljene trdo prijel, tako da smo jahali po 9 ur na dan. Si predstavljate?

Po treh mesecih sem imel učiteljski izpit in po 6 mesecih sem bil v programu (dresurne predstave v Lipici).

 

Kmalu zatem pa so Šulgana nagnali iz Lipice in takrat sem jo tudi sam demonstrativno zapustil.

 

Po Lipici sem odprl prvo zasebno šolo jahanja v Sloveniji

 

Leta 1975 sem začel s svojo šolo jahanja. Takrat ni bilo toliko klubov kot danes, kaj šele zasebnih jahalnih šol. Kupil sem približno 4 hektarje zemlje, šel v Srbijo in v Slavonijo po nekaj lipicancev. Na koncu sem kupil 13 konj in odprl prvo zasebno šolo jahanja v Sloveniji.

 

Vmes so me vpoklicali v vojsko, tako da sem moral prodati vse konje. Leta 1981 sem prišel iz vojske in šel k Sirku v Italijo. V La Subidi sem ostal vse do leta 2016.

 

Pet let sem bil še v Benetkah, pri grofovski družini Picolomini, kjer smo pripravili prvo Alpe Adria tekmo v Italiji.

 

Pa skoraj pet let sem bil na Posestvu Pule. Tam je bilo fantastično, res lepo. To so bila ena od Iztok Humarnajlepših let mojega življenja.

 

Malo sem pohajal in učil še na Irskem, v Provansi, kratek čas tudi v Ameriki. Tam je blo fantastično, vendar mi birokracija ni dovolila ostati dlje kot 2 meseca.

 

Zdaj sem v pokoju in le še občasno koga učim, če me pokliče.

 

Iztok Humar: Pri jahanju gre za dva treninga

 

Pri jahanju gre za dva treninga. Eno je trening konja in eno je trening jahača, čeprav se to potem lahko združi v en trening.

 

Pri treningih konja, predvsem po nemškem modelu jahanja, je danes pomemben cilj ne pa konj. In tukaj se zame konjeništvo že konča.

 

Če hočem s konjem delati, moram z njim najprej vzpostaviti prijateljski odnos. Prijateljev pa seveda ne bom pretepal, ne bom jih frustiral, ne bom jih zezal, ne bom jih mučil, ne bom jih dal v zakol in jih ne bom pojedel.

 

Že Ksenofon je pred 2.400 leti zapisal, da lahko s konjem nekaj dosežeš, le če z njim lepo delaš. Nobena balerina ne bo lepo zaplesala pod pritiskom, a ne?

 

Pri konjih ne gre drugače kot pa s prijaznostjo in tega danes marsikdo ne razume.

 

Učenci, pa tudi ljudje na splošno, pogosto nimajo dovolj potrpljenja. Pri konju lahko delaš vse prav, vajo ponoviš desetkrat in konj ti še vedno ne odgovori prav. Ljudje pa izgubijo živce in pozabljajo, da je konj tradicionalist. Potrebuje ponovitve. Ni uspelo po desetih ponovitvah? Bo pa po dvajsetih ali tridesetih. Ampak uspelo bo in to na lep način. Karkoli boš zgrda prehiteval, boš pokvaril.

 

Za delo s konji je nujen dialog. Da pa se s konji dobro razumemo, so potrebna desetletja. Iztok Humar.

 

Človek drugače uporablja možgane, zato smo v dvatisoč letih od lesenega voza napredovali do Tesla avtomobilov. Ma, ti povem, žival vsega tega ne bi naredila v tem času. Če hočemo dobro delati z živaljo, moramo nujno upoštevati njene naravne sposobnosti.

 

Iztok HumarDrug vidik pa so učenci. Veš, učenca moram imeti rad, če ga hočem učiti jahanja. Če bom učil samo zato, da bom dobil 30 EUR, ne bo vse skupaj nič. Z učencem moram vzpostaviti stik in neke vrste prijateljstvo in ga stalno podučevati o tem, kar me je življenje naučilo o konjih, o njihovem karakterju, o njihovi občutljivosti.

 

In ravno konjeva senzibilnost je tista, zaradi katere so tako učljivi. Raje bo odreagiral, kot pa doživel posledico, v obliki ostroge, biča ali glasu. In učence moram pripravljati na vse to.

 

Ljudem je treba priljubiti delo s konjem, priljubiti konja in jih prepričati, da potrebuje spoštovanje.

 

Zaradi medveda sem prekucnil kočijo

 

Moram priznati, da v svoji učiteljski karieri nisem imel prav veliko poškodb. Mislim, da si je ena od učenk zlomila zapestje, kakšna buška je nastala tod in tam, drugega pa ne.

 

Sem se pa sam dvakrat dobro zlomil 🙂Iztok Humar

 

Točno se spomnim, da je bilo 23. januarja 1982, ko sva šla z enim od mojih učenev na kratek teren. Vse je bilo pomrznjeno, jahal sem polnokrvnega angleškega žrebca, galoperja. Lepo sva jahala v rahlem galopčku, konj pa je hotel še malo potegniti. Malo sem ga popariral, potem pa je naredilo klik in kompletna uzda in vajeti sta mu padli dol.

 

Žrebec je seveda planil v ful galop po gozdu navzdol. Šlo je kot raketa in kolega me seveda ni mogel prehiteti. Na koncu mi ni ostalo drugega, kot da sem se prijel za vejo, se dvignil iz sedla, potem pa sem seveda odletel na tla. Štiri ure sem bil v nezavesti, pretres možganov in to.

 

Drugič pa sem si polomil rebra, ko sva se z Borisom Strelom, tudi velikim ljubiteljev konj, vozila s kočijo okoli Pul in je pred nama cesto prečkal medved. Konji so ponoreli, midva sva se prekucnila in rebra so utrpela največ škode.

 

V Lipici bi morali ustanoviti akademijo

 

Iztok Humar: Akademija bi morala biti podobna čebelarski akademiji, ki je fantastična priložnost za trženje. Američani za enodnevni posvet na čebelarski akademiji plačujejo strašne evre !

 

Enako bi lahko delali v Lipici. Kot je rekla že Elke Potucek Puscha, imamo nadpovprečno znanje, zato bi lahko Lipica delala po vzoru državnih kobilarn v Nemčiji, kjer se jahači lahko učijo na odličnih šolskih konjih ( (več o tem v intervjuju z Elke tukaj).

 

Lipiška šola klasičnega jahanja bi lahko sodelovala tudi z drugimi podobnimi inštitucijami, opravljalo bi se izpite. Postati bi morala neke vrste inštitucija oziroma pomembno telo znotraj Lipice.

 

Kar poglej dunajsko šolo jahanja, ki je ločena od kobilarne v Pibru. Celo lokacijsko je na drugem koncu in je posebna ustanova.

 

Zakaj Lipiška akademija? Ker so lipiški fantje zlati, imamo dobre konje, toda konjeništvo v Lipici bi bilo potrebno dvigniti na višjo raven. Manjka struktura oziroma zaslomba.

 

Veš, konji rabijo stroko, ne pa politike.

 

Abbas je bil ljubezen mojega življenja

Včasih sem bil največji rejec akhaltekincev v Evropi in Abbas je bil moj glavni žrebec. Obenem je bil tudi ljubezen mojega življenja.

 

Kot dveletnika sem ga kupil v Rusiji in ga šele po šestih mesecih uspel pripeljati v Slovenijo. Takrat so bile še meje in preden sem opravil vse formalnosti, so minili meseci.

 

Žal pa se je na transportni tovornjak na poti po Sloveniji prevrnil. Takrat sem izgubil 6 konj,

Iztok Humar
Iztokov akhaltekinec Abbas

Abbas pa je komaj preživel. Zadnje kopito je imel na pol odtrgano, eno oko mu je padlo iz jamice, zašili smo mu okoli 30 ran in oskrbeli okoli 100 prask. V groznem stanju je bil.

 

Skoraj 10 dni je ležal v boksu, jaz pa sem spal pri njem in ga redno obračal. Njegove tetive so imele obseg 35 cm (namesto običajnih 20 cm). Obup. Po 6 mesecih je končno okreval in od takrat pa do svojega 27. leta ni nikoli več zašepal.

 

Abbas je bil tudi moj prvi konj, ki sem ga pripeljal do Grand Prixa.

 

Pri več kot tisoč konjih, ki sem jih imel, takšnih zbližanj kot z njim, nisem doživel. Dogajale so se mi prav neverjetne stvari, ki sem si jih tolmačil kot Abbasovo hvaležnost in prav nerodno bi mi bilo pripovedovati o tem, saj bi se mi vsak resen konjar smejal. Iztok Humar v svoji knjigi Njegovo veličanstvo konj.

 

Knjiga »Njegovo veličanstvo – KONJ!«

 

Iztok Humar je velik ljubitelj živali, ki se še posebej ognjevito zavzema za pravice in dobrobit konj. In ravno ta njegova ljubezen do živali ga večkrat spremeni v »tečnega Primorca«, ki sem ga omenjala na začetku.

 

Skozi desetletja so konji postali njegovi najboljši prijatelji, zato si že leta prizadeva, da bi vsi konji imeli spoštovanje, ki si ga zaslužijo.

 

Veš, klobuk je znak gentlemana in spoštovanja, zato je moji knjigi naslov »Klobuk dol! Globok priklon! Njegovo veličanstvo – KONJ«. Napisal sem jo leta 1996, nekaj časa neuspešno iskal založnika, potem pa sem jo leta 2000 izdal v samozaložbi. 40 knjig sem preštudiral, preden sem jo napisal.  Iztok Humar o svoji knjigi »Njegovo veličanstvo – KONJ!

 

V ta namen je leta 2000 izdal tudi knjigo »Njegovo veličanstvo – KONJ«, s katero se na svoj način pokloni najbolj plemeniti živali na svetu.

 

Knjige ni več mogoče dobiti, še zadnji izvod je posodil meni, da sem jo lahko prebrala. Iz vsake črke diha Iztokova neizmerna ljubezen do konj, pogosto pa v knjigi ošvrkne vse »šalabajzerje« in strogo okrca vse, ki so prepričani, da o konjih vedo vse.

 

Čeprav ne gre za visoko strokovno knjigo, pa je moč med vrsticami razbrati spoštljiv odnos do konj, ki ga Iztok pričakuje od vseh, ki so kakorkoli povezani s konji.

 

Ravno te dni razmišlja, da bi knjigo izdal ponovno, seveda z nekaj dodatki in popravki.

 

Če mu je pri tem kdo pripravljen pomagati, mu lahko piše na humar.iztok@gmail.com

 

Če Iztoka poznate samo s Facebooka ali iz Civilne iniciative, ga spoznajte še osebno. Med Iztokom na Facebooku in Iztokom na štiri oči je velika razlika. Pogovorite se z njim. Razumeli boste njegovo toplo srce, ki konje in in njihovo dobrobit postavlja na prvo mesto.

 

 

sejem komenda

Sejem Komenda vabi

 

 

 

Že leta 1995 je predsednik KK Komenda Lojze Lah podal pobudo za sejem, ki je v vsem tem času prerastel meje občine in postal znan po vsej Sloveniji. Skozi leta je sejem dobil celo dve različici, spomladansko in jesensko.

 

Vsi člani Konjeniškega kluba Komenda, ki so sodelovali pri organizaciji sejma, so v skozi leta postali pravi profesionalci. Prijava na sejem, sejemski prostor in organizacija potekata po maslu. Tako za razstavljalce kot tudi obiskovalce.

 

Odlično razporejen sejemski prostor z 8 velikimi šotori in dodatnimi prostori na hipodromu v Komendi, vzorno urejeno parkiranje tako na sejmu kot v bližnji industrijski coni Žeje, brezplačen wi fi, vse to je odraz bogatih sejemskih izkušenj organizatorjev.

 

Program 23. spomladanskega sejma Komenda

Petek, 23. marec 2018
10.00 – 10.30 – Varstvo vodnih virov pri uporabi sredstev za varstvo rastlin – BASF Slovenija d.o.o., predavatelj Branko Zupančič, v prostorih KK Komenda
10.30 – 11.30 Predstavitev javnih razpisov v okviru ukrepa Sodelovanje za učinkovitejši tehnoloki razvoj in prenos znanj na kmetijska gospodarstva – Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS – predavateljica dr. Vesna Miličič
12.00 Slovesno odprtje sejma
Sejem bodo odprli minister za gospodarski razvoj in tehologijo Zdravko Počivalšek, župan občine Komenda Stanislav Poglajen in predsednik KK Komenda ter častni občan občine Komenda Lojze Lah
21.00 Za najboljši petkov žur bosta poskrbela skupina Joker in Mambo Kings

 

Sobota, 24. marec 2018
Razstava pasemskih govedi
Predstavitev varnega dela z motorno žago
Glasbeni gostje na sejmu – veselo popoldne v šotoru ob velikem parkirišču hipodroma pri vhodu na sejem

 

Še nekaj pomembnih in uporabnih informacij za vse obiskovalce:
Vstopnine ni
Brezplačno parkiranje
Pestra gostinska ponudba
Parkiranje v poslovni coni Komenda z rednimi brezplačnimi vožnjami do sejmišča in nazaj Zabavni program
Brezplačen wifi

 

Danes ima Konjeniški klub Komenda prek 250 članov, konj pa več kot 30, od tega okrog 20 tekmovalnih. In ne samo konji, tudi sejem Komenda je zaslužen, da Komenda zaseda pomembno mesto med sejemskimi prireditelji po vsej Sloveniji.

 

Več o sejmu najdeš tukaj.

 

mivka za manežo

Mivka za manežo je najboljša izbira

 

Mivka za manežo je običajno prva misel, ki nam pade na pamet, ko začnemo razmišljati o novi podlagi za manežo. In prav je tako, saj je mivka ena izmed najboljših izbir za podlago v maneži.

 

mivka za manežoDobra in kvalitetna podlaga na jahališču je osnova za dobro in zdravo delo s konjem. Podlaga mora biti varna, zaupanja vredna, enakomerna, blaži udarce ter varčuje konjeve sklepe, mišice in tetive. Hkrati ne sme biti preveč abrazivna, blaži doskoke in nima nobenega stranskega učinka. Istočasno mora še dobro odvajati vodo, človeški uporabniki pa imajo z vzdrževanjem kar najmanj dela.

 

Vse teh zahtev naenkrat ni mogoče izpolniti, zato popolne podlage pač ni. Mivka se večini teh zahtev kar dobro približa, pod pogojem seveda, da jo pravilno izberemo in tudi redno vzdržujemo.

 

Če bomo v začetku pravilno in pretehtano izbrali, nam bo začetna, ne prav nizka investicija, dobro služila nekje od 7 do 15 let. Nekateri sicer zagovarjajo stroškovno bolj ugodne možnosti, ki pa se potem na dolgi rok ne izkažejo vedno kot najbolj ugodne.

 

Tokrat se bomo osredotočili na prednosti mivke in njenega izbora kot podlage za manežo.

 

Zakaj izbrati mivko kot podlago v maneži?

Mivka izpolnjuje vrsto bistvenih pogojev, ki jih mora izpolnjevati podlaga v maneži:

  • Je dovolj mehka, da blaži udarce pri doskokih in bolj dinamičnih vajah
  • Hkrati je dovolj elastična, da nudi dober odriv
  • Ne drsi, zato lahko konj in jahač zaupata vanjo
  • Je dovolj vzdržljiva, da traja več let
  • V pravilni sestavi hitro odvaja vodo in se hitro osuši
  • Je trdna in zagotavlja stabilno podlago tudi po nekaj letih

 

Če niste prepričani, točno katero mivko izbrati in kako je s prevozom, kontaktirajte Termit TUKAJ. Z veseljem vam bodo pomagali in svetovali, katero mivko izbrati oziroma vam pripravili mešanico po vaši meri.

 

 Kakšna mora biti mivka za manežo?

 

Kot podlaga za manežo ni uporabna kar prva mivka, ki vam pride pod roke, temveč mora biti mivka za manežonamensko proizvedena za tovrstno uporabo in imeti natančno določene lastnosti.

 

V Termitu rovno surovino najprej odpeljejo v pralnico in separacijo, kjer jo s pranjem očistijo neželenih primesi, kot so glina, mulj in kamenje.

 

V separaciji se nato oprani kremenov pesek loči na več frakcij in ena od teh frakcij je tudi prana kremenova Equisand mivka.

 

Tako nastane idealna mivka za manežo, ki mora biti trda, čista, separirana in srednje elastična.

 

Čista mivka je mivka, ki ji odstranijo vse glinene in organske delce, s čimer odvečna voda hitro odteče. Tako se ob dežju ne tvori blato, po jahanju pa mivka ostane sipka in se ne zbije.

 

Separirana mivka ima kontrolirano sestavo, kar pomeni, da je proizvajalec iz nje odstranil vse velike in male delce. V kombinaciji s primerno vlažnostjo tako dobimo elastično podlago, ki se ne praši.

 

Hkrati pa mora biti mivka iz trdnega materiala, saj mora na dolgi rok prenesti velike obremenitve pod konjskimi kopiti in se hkrati ne sme zmleti v prah.

 

Kdaj izbrati mivko za podlago?

Bistveni dejavniki, ki jih je potrebno upoštevati pri izboru mivke kot podlage za manežo so predvsem:

#1 Obremenjenost maneže

Koliko konj na dan, teden oziroma mesec bo treniralo v maneži? Kakšne vrste delo bo potekalo v maneži?

#2 Namen uporabe maneže (disciplina)

V katere namene boste uporabljali manežo? Bo v njej veliko dresure, ki je manj dinamična ali bo v njej recimo veliko western jahanja, ki terja globlji sloj mivke? Bo maneža namenjena vsem vrstam dela?

mivka za manežo#3 Regija in mikrolokacija, kjer se nahaja maneža

Na izbor mivke vplivajo tudi geološke in vremenske posebnosti. Na Primorskem je potrebno na primer zaradi burje izbrati mešanico, ki vsebuje nekoliko več gline, saj je le-ta težja in je veter ne odpihne. Sicer mivka zaradi tega izgubi del svoje sposobnosti odvajanja vode, toda kompromisi so del življenja.

#4 Dostop do vode

Pomemben dejavnik tudi dostop do vode. Tako je potrebno pred izbiro razmisliti o možnostih namakanja, ki so nam na voljo.

#5 Vzdrževanje

Pred izbiro mivke je potrebno razmisliti tudi o možnostih vzdrževanja, ki jih imate na voljo. Brananje, valjanje, dnevno čiščenje mivkaste maneže.

#6 Budžet, ki ga imate na voljo

Ali imate dovolj sredstev za začetno, nekoliko višjo investicijo v mivko? Z izbiro pravega materiala se izognete dvojnim stroškom s popravili ali morebitni kasnejši menjavi podlage.

 

Z moravško mivko (mivka iz podjetja Termit) smo v novozgrajenem  konjeniškem centru po dveh letih uporabe izjemno zadovoljni. V elitnih konjeniških centrih je kremenčeva mivka kot podlaga v maneži glavni pogoj. V našem centru predvidevamo prirejati mednarodne tekme in z našo podlago v notranji in zunanji maneži so zadovoljni tudi tekmovalci najvišjega ranga. Moram omeniti, da je Termit izjemno pristopno in fleksibilno  podjetje, predvsem kar se tiče inovacij, prilagajanja in testiranja. Še posebej moram izpostaviti komercialiste in tehnologe, s katerimi smo odlično sodelovali, testirali in prilagajali podlago. Ali bo mivka bolj groba ali fina, koliko prahu, itd. S Termitom smo se lahko obsežno pogovarjali, kaj točno potrebujemo. Testirali smo po 20 kamionov, šest  različnih mivk in skupaj našli  ravno pravšnje mešanice.

Po nekajdnevnih treningih je našo (oziroma Termitovo) podlago v maneži izjemno pohvalila celo konjeniška ekipa  iz nemškega Ingolstadta. Priznam, da smo bili zelo ponosni, zahvala pa gre seveda tudi Termitu.
Lojze Ščap, Konjeniški center Brdo pri Ihanu

 

 

Koliko mivke za manežo potrebujemo?

 

Količina mivke za manežo je neposredno odvisna od velikosti maneže, izpusta ali lonžirnega kroga ter od namena uporabe.

 

Mivke ne sme biti premalo, ne sme pa je biti preveč. Premalo mivke bo odkrivalo spodnje plasti mivka za manežomaneže pri bolj dinamični uporabi in povzročalo stres konjevim sklepom in kostem. Preveč mivke spet ni dobro, saj se konju preveč udira in povzroča stres mehkim tkivom.

 

Strokovne ocene narekujejo, da mora biti sloj mivke debel nekje 10 do 15 cm, lahko tudi več, seveda pa je vse odvisno od temeljev, namena in rabe jahališča. To pomeni, da boste za manežo velikost 20 x 40 m potrebovali nekje med 80 – 120 m3 mivke. Za manežo velikosti 20 x 60 boste potrebovali nekje od 120 – 180 m3 mivke.

 

Cenovno se mivka kot podlaga za manežo giblje nekje okoli 15 EUR za 1 tono mivke (22,50 EUR + DDV na m3).

 

Četudi kupite najdražjo in najbolj kvalitetno mivko na svetu, le-ta ne bo opravila svojega dela, če ne boste dobro zastavili temeljev maneže. Le skupaj z ustreznimi temeljnimi plastmi in dreniranjem jahališča, bo mivka lahko kvalitetno opravljala svojo funkcijo.

 

Vzdrževanje mivke

 

Nobena podlaga, niti mivka, ne bo preživela brez ustreznega vzdrževanja.

 

Namakanje – redno namakanje je bistvenega pomena za performans mivke kot podlage za manežo, saj voda skupaj z mivko tvori elastičnost podlage. Nekateri viri pravijo, da celo četrtino elastičnih lastnosti mivke dosežemo s pravilnim in rednim namakanjem.

 

Brananje in valjanje – pogostost je odvisna od »prometa« v maneži, toda vseeno je potrebno manežo z mivko redno prebranati in tudi povaljati. Ob rednem delu mivko odrivamo v kote ter na zunanji rob maneže. Odrito mivko je potrebno redno pregrabiti na delovno pot in v sredino maneže.

 

Grabljenje in čiščenje – pomembno je tudi vsakodnevno vzdrževanje. Redno odstranjevanje konjskih fig, v sezonskih mesecih (jesen, pomlad) tudi izpihovanje listja in ostale nesnage, ki se nabere v zunanjih manežah (pogosto pa tudi v notranjih).

 

mivka za manežo

 

Dodatno polnjenje mivke – Zaradi različnih dejavnikov (vreme, delo) je potrebno mivko dopolnjevati, saj uhaja iz maneže. V intenzivno obremenjenih manežah je potrebno mivko dopolnjevati vsaki dve ali tri leta, medtem ko je v manežah za domačo rabo pogostost polnjenja ponavadi na 5 do 7 let.

 

Zakaj izbrati mivko Equisand iz Termita?

  • Ker je izdelana namensko, posebej za jahališča
  • Ker je pod skrbnim nadzorom Termitovih tehnologov in temelji na povratnih informacijah zadovoljnih uporabnikov
  • Ker je trpežna, odporna in kvalitetna podlaga
  • Ker vam bo služila na dolgi rok (če boste le pravilno skrbeli zanjo)
  • Ker lahko pri Termitu naročite Equisand mivko po vaši meri

 

Če niste prepričani, točno katero mivko izbrati in kako je s prevozom, kontaktirajte Termit TUKAJ. Z veseljem vam bodo pomagali in svetovali, katero mivko izbrati oziroma vam pripravili mešanico po vaši meri.

 

 

 

Ko smo se odločali za podlago v maneži, je bila že v fazi načrtovanja prva izbira za podlago mivka.Vedel sem, da je to najbolj kvalitetna podlaga za konje, zato sploh ni bilo nobenega dvoma. Zavedal sem se, da gre za dolgoročno investicijo, zato mi je bilo tudi jasno, da bo potrebno vložiti nekoliko več denarja. Po treh letih se je izkazalo, da Termitova mivka dobro opravlja svojo nalogo, zato vem, da sem se pravilno odločil.
Klemen Pušlar, Konjeniški klub Grič

 

 

Svojo Equisand mivko dobite TUKAJ. Za več dodatnih informacij pokličite v Termit, 01 724 76 50 ali pišite na info@termit.si

 

 

Viri:
Horsetalk
Premiereequestrian

Članek sponzorira podjetje Termit.

 

 

Elke Potucek Puscha

Elke Potucek Puscha: V Sloveniji imate manj možnosti za treninge

 

Elke Potucek Puscha ni tujka v Sloveniji. Že nekaj let redno prihaja k nam in s slovenskimi jahači deli svoje obsežno znanje o konjih in jahanju.

Spoznala sem jo tudi sama in večkrat prisostvovala njenim treningom. Elke res da vse od sebe, zato je po koncu treningov vidno utrujena in izžeta, hkrati pa zadovoljna z delom, ki ga je opravila.

 

Zaradi vsega znanja, ki ga ima, se mi je zdela zanimiva, zato sem z njo opravila intervju.

 

 

Če želimo pri konju in jahaču doseči najbolje, moramo potovati skozi odnos brez prisile. Dobre rezultate doseže ekipa konja in jahača, pri čemer morata oba uživati v svojem delu. Kot trenerka skušam obema, konju in jahaču, vcepiti užitek, hkrati pa doslednost. Elke Potucek Puscha

 

Elke, mi zaupaš nekaj malega o svoji zgodovini s konji? Kdaj in kako si začela s konji in jahanjem?  

 

Elke Potucek PuschaPriznam, da se točnih začetkov sama ne spomnim najbolje. Kasneje mi je mama povedala, da so me konji začeli zanimati, ko sem bila še zelo majhna. Menda sem okoli 3. ali 4. leta starše začela spraševati o jahanju. To je bilo sicer malce nenavadno, saj moja družina ni imela nobene veze s konji. Žal moji starši niso bili bogati, zato so mi vedno ponavljali, da je jahanje šport za bogataše in aristokrate, zato po njihovo nisem imela dosti možnosti, da vstopim v konjeniški svet.

 

Za deseti rojstni dan pa sem od botre dobila čisto posebno darilo, prve učne ure v jahalni šoli. Od takrat sem za vse rojstne dneve in božičke od sorodnikov želela le eno samo darilo: denar za jahanje in konje.

 

Se spomniš svojega prvega konja?

 

Seveda. Moj prvi konj je bil dveletni žrebec (kaj pa drugega 🙂 ), ki sem si ga kupila sama in od tedaj je ves moj denar vedno šel za konje. Bil je čudovit temnorjav mešanec med trakencem in angleškim polnokrvnim konjem. Najbrž ne rabim posebej poudarjati, da je bil to takrat moj sanjski konj.

 

Po nekaj tekmah v preskakovanju ovir sem se lotila jahanja v stranskem sedlu, kar so bile moje otroške sanje.

 

Te sanje so se nadaljevale, ko sem kot najstnica začela skrbeti za konje pri Egonu von Neindorffu. Nekaj let kasneje sem začela pri g. Niendorffu tudi trenirati. Praktično vsak dan sem po službi naložila konja na prikolico, se odpeljala na jahalni inštitut in tam trenirala do večera.

 

Istočasno sem začela tudi jahati konje g. von Neindorffa in pol leta treninga me je vprašal, ali bi nastopila v njegovi predstavi. Seveda sem z veseljem pristala ( 🙂 ) in od takrat dalje se moje življenje vrti okoli konj.

 

elke potucek puschaEgon von Neindorff je bil mojster dresure in njegove metode so standard v nemških šolah jahanja. Neindorff je tudi avtor knjige Umetnost klasičnega konjeništva. Več o njegovem inštitutu najdeš tukaj.

 

 

Elke, treniraš jahače in konje po vsej Evropi (Slovenija, Madžarska, Avstrija, Nemčija, Norveška) in tudi v ZDA. Kaj je skupnega vsem jahačem iz teh držav in v čem se najbolj razlikujejo?  

 

Vsem je skupen strah pred napakami. Vendar pa moraš delati napake, če se želiš učiti in napredovati. Konj je pri učenju tvoj partner, ki ti bo pomagal. Če narediš napako, moraš poslušati in zagotovo boš napredoval.

 

Največja razlika pa je seveda znanje.

 

Pojdi do meje, vendar je nikoli ne prestopi. Zahtevaj več, vendar ne preveč. Egon von Neindorff

 

Kaj je po tvojem mnenju v Sloveniji največji primanjkljaj v konjeništvu?

 

Predvsem možnosti treningov. V Sloveniji ne obstaja zares velik konjeniški center, kot so to na primer državne kobilarne v Nemčiji. Tam imajo namreč vsi možnost učenja jahanja na res dobrih in izkušenih šolskih konjih (schoolmasters).

 

Naše državne kobilarne tudi tesno sodelujejo z nemško konjeniško zvezo. V Sloveniji pa te možnosti nimate.

 

Ko v manežo dobiš nov par “konj – jahač”, kaj je prva stvar, ki jo oceniš?

Najprej se pozanimam, na katerem nivoju sta, potem pa začnem z učenjem. Sprva zahtevamElke Potucek Puscha vaje, ki so na nižjem nivoju, kot jih sicer jahata konj in jahač. Ponavadi v prvih 15 minutah treninga vidim, kje so težave in jih začnem nemudoma reševati.

 

Med treningom se želim jahaču približati, tako da ima občutek, da z njim sedim na konju. Pomagam mu korak za korakom, od sproščanja do učenja novih vaj, ne glede na nivo znanja.

 

Kaj je ponavadi cilj tvojih individualnih treningov?

 

Najbolj pomemben cilj je reševanje problemov, ki jih imata skupaj konj in jahač. Običajno jahač teh težav ne opazi takoj, ampak šele med treningom. Moram priznati, da vsi jahači kmalu začutijo, kaj je narobe in to odpravijo do konca treninga.

 

Če me jahač prosi za izvedbo težjih nalog, greva najprej čez naloge, ki so pravzaprav predpriprava na končno, težjo nalogo. Če jahač ne zmore opraviti lažjih nalog, potem nikakor ne bo mogel izvesti zahtevnejših nalog.

 

Po mojih izkušnjah jahači to hitro dojamejo in ugotovijo, kako pomembno je najprej osvojiti osnovne naloge, saj šele potem lahko napredujejo na izvedbo bolj kompleksnih nalog.

 

Klasično jahanje v njegovem bistvu opredeljujeta enostavnost in skromnost. V tem kontekstu je potrebno najprej osvojiti obrt , šele po tem se lahko razvije umetnost. Elke Potucek Puscha

 

Če konj in jahač nista usklajena, kaj najprej popraviš? Konja, jahača ali oba skupaj?

 

Predvsem je to odvisno od nivoja znanja jahača. Če je jahač sposoben spraviti konja v naslon (delovni okvir), potem ponavadi popravljam jahača kot konja.

 

Če pa konj ni v naslonu, ponavadi uporabim martingal, s katerim jahač vzpostavi boljši stik s konjem, hkrati pa ohrani fleksibilen kontakt na vajetih.

 

Zvezne vajeti uporabljam le pri ložiranju. Tako se lahko jahač resnično osredotoči samo nase, kar je izjemnega pomena. Najprej mora biti jahač sposoben kontrolirati in čutiti sebe, šele potem lahko kontrolira in čuti konja.

 

Raje delaš z žrebci, kobilami ali kastrati? Oziroma, kateri od teh treh ti je največji izziv?

 

Elke Potucek PuschaPriznam, da nimam posebne preference do spola in pasme posameznega konja. Največji izziv zame je v resnici konj, ki ne sprejema vodstva jahača in jahač, ki meni, da tega ne potrebuje.

 

Pomanjkanje vodstva je lahko zelo nevarno za jahača in taka dvojica je po vsej verjetnosti zelo nezadovoljna. Jahač konja, ki ne upošteva njegovega vodstva, ne bo mogel dobro trenirati in če je konj zelo svojeglav, ga verjetno nikoli ne bo niti obvladal.

 

Kar pa je pri 600-kilogramski živali lahko zelo nevarno.

 

Elke, si strokovnjakinja za klasično dresuro. Nekateri sicer osnove klasične dresure jemljejo kot zastarele. Zakaj je po tvoje še vedno pomembno, da imamo res dobro temeljno znanje?

 

No, po mojem mnenju naj sicer vsak počne, kar želi. Če se ljudje zabavajo ob jahanju brez sedla ali brez uzde, naj seveda to počnejo tudi naprej. A brez klasične osnove se tega ne da početi dobro.

 

Nasprotno, to se mi zdi nevarno. Če imaš res dobro vzgojenega konja, potem je to v redu. Pravzaprav je vse odvisno do želja in ciljev.

 

Sicer pa… obstajata samo dva načina jahanja. Dobro jahanje in slabo jahanje. In to nima nikakršne zveze z vrsto jahanja oziroma disciplino.

 

 

Čas na jahalnem inštitutu (Egona von Neindorffa, op. avt.) ni bil nikoli pomemben, ne pri treningu konja in ne jahača. To se mi zdi pomembno, saj sem sama porabila dolga leta, da sem se naučila kontrolirati svoje telo do te mere, da sem lahko plesala s konji. In to vedno pod budnim očesom trenerja, ki mu nikoli ni nič ušlo! Elke Potucek Puscha

 

 

Kaj po tvoje definira dobrega jahača?

 

Dober jahač je sposoben čutiti svoje telo, sposoben je čutiti konja in se zaveda, da nikoli ne vse vsega o konjih in jahanju.

 

Si tudi predsednica velikega konjeniškega kluba v Nemčiji. Kako je klub organiziran, kako velik je in kaj počnete?

 

Elke Potucek PuschaNaš klub ima 300 članov, kar ga uvršča med velike klube, nikakor pa ni največji v naši regiji. Dobivamo podporo za oskrbo in vzdrževanje šolskih konj, za plačevanje trenerjev in tudi za investicije v infrastrukturo, obenem pa imamo olajšave pri davkih.

 

Če želimo še naprej dobivati finančno podporo, moramo imeti status neprofitnega kluba (ki deluje v širše javno dobro). V lasti moramo imeti šolske konje in ne smemo ustvarjati dobička, temveč moramo presežek denarja vložiti nazaj v klub oziroma v naše člane.

 

Trenirala si tudi jahače v Lipici. Na katerem nivoju so in kakšna je po tvoje prihodnost jahanja v Lipici? Kaj bi se moralo spremeniti v Lipici?

 

Znanje jahačev v Lipici je na izredno visokem nivoju. Pravzaprav bi bila lahko Lipica državna kobilarna, v kateri bi lahko vzpostavili “valilnico” novih jahačev, kot to poteka v nemških kobilarnah.

 

Jahanje v Lipici, kot smo ga poznali doslej, bo po vsej verjetnosti kmalu izginilo. Slovenija bo izgubila svojo zgodovino, če ne spremenijo smeri, v katero so zavili.

 

Po mojem mnenju bi morali poiskati kombinacijo rabe virov, ki jih imajo na voljo: rejo, znanje jahačev in konj ter možnostjo privabljanja turistov, vendar brez uničevanja mentalne morale in fizične kondicije lipiških konj in jahačev.

 

Če poveva čisto objektivno, zakaj priporočaš trening s kvalitetnim trenerjem?

 

Ko začenjaš trenirati jahanje, na eni strani potrebuješ dobrega trenerja, na drugi strani pa dobrega šolskega konja. Obenem pa potrebuješ tudi nešteto prejahanih ur v sedlu, da sčasoma razumeš, kako v resnici poteka jahanje.

 

Ko začenjaš razumeti jahanje, je pomembno, da imaš poleg svojega stalnega trenerja tudi res dobrega tujega trenerja, najboljšega, kar si ga lahko privoščiš.

 

Pomembno je namreč, da dobiš “drugo mnenje” (ki se ne razlikuje nujno od mnenja stalnega, domačega trenerja). Tudi drugi, tuji trener po vsej verjetnosti misli enako, vendar pa lahko naloge ali navodila opiše z drugimi besedami, morda vidi tudi druge težave in ti daje drugačno podporo.

 

S kombinacijo obeh trenerjev lahko hitreje in laže napreduješ.

 

 

Če želiš trenirati z Elke, TUKAJ preveri urnik njenega naslednjega treninga v Sloveniji.

 

delo s konji v tujini

Delo s konji v tujini – kaj moraš vedeti?

Delo s konji v tujini? Nujno in obvezno. Vsaj tako pravi Andreja Šink, ki je pred nekaj leti dve poletji preživela v Angliji, kjer je delala kot »delovni študent«.

 

Predvsem je želela spoznati tujino, delo s konji v Angliji, saj je tam področje konjeništva bolj razvito kot v Sloveniji. Skupaj je bila v treh različnih centrih in je v Angliji med konji preživela nekje tri do štiri mesece.

 

Kako točno poteka delo v tujini s konji, kako se dogovoriš za tovrstno delo in katera je najboljša spletna stran za ponudbo teh del? Beri dalje.

 

Andreja, kaj točno si delala med svojim delom s konji v Angliji?

Delala sem vse, kar se tiče konj. To pomeni čiščenje, sedlanje, vodenje v in iz izpustov, čiščenje boksov, pomoč na tekmah, lonžiranje, ipd. Poleg dela smo vsak dan jahali, včasih glede na želje tudi večkrat.

 

Je potrebno veliko delati?

Ja, precej naporno je. Enkrat tedensko dobiš prost dan, drugače pa delaš od zjutraj pa tja do petih popoldne. Veliko je odvisno od pogojev in dogovora, ki ga skleneš, še preden sploh prideš v Anglijo.

 

Prvič sem bila v družinskem centru za dresuro, tako da smo vsi skupaj delali in skupaj končali, potem pa sem imela čas tudi zase. Ta družina me je na primer peljala tudi na izlet v London in še na kakšno znamenitost.

 

delo s konji v tujiniKasneje sem bila v bolj profesionalno naravnanem konjeniškem centru, kjer vzdušje ni bilo tako družinsko in je bilo bolj naporno. Skupno nas je bilo 8 »delovnih študentov« in vsak dan smo po točno določenem urniku skrbeli za opravila okrog konj. Ob koncih tedna pa se je vseeno našel čas tudi za zabavo ali karaoke v najbližjem pub-u.

 

Seveda pridejo tudi dnevi, ko ni ure in se z delom preneha šele, ko je vse končano.

 

Posebni dokumenti za delo s konji v tujini niso potrebni. Dovolj so osebni dokumenti in zavarovanje za tujino.

 

Ker gre za aranžma, v katerem delaš v zameno za učenje, plače ni. Kako pa je s hrano in stanovanjem?

Povsod, kjer sem delala kot »delovni študent«, sem imela hrano in stanovanje že všteto oziroma urejeno. Plačila za delo seveda ni, ker pridobivaš znanje in izkušnje, so pa pogosto všteti treningi jahanja. Veliko jahalnih centrov omogoča tudi, da s seboj pripelješ lastnega konja in treniraš z njim.

 

Vse dodatne dejavnosti (izleti) sem si morala plačati sama.

 

Katere dokumente potrebuješ za delo s konji v tujini?

Sama nisem imela nobenih posebnih dokumentov, razen seveda obveznih osebnih dokumentov za potovanje v tujino.

 

Dobrodošlo pa je, če imaš že od prej kakšne izkušnje s konji in si poskusiš urediti priporočilo ali potrdilo, da si podobno delo že opravljal. Priporočilo lahko dobiš od delodajalca v Sloveniji, lahko tudi od svojega trenerja.

 

Sama sem recimo mojim bodočim delodajalcem poslala nekaj videov svojega jahanja.

 

Priporočam, da prošnji za delo s konji v tujini dodate nekaj svojih najboljših referenc in seveda svojo predstavitev. Oboje sicer ni posebej odločilen dejavnik pri tem, da te bodo sprejeli, zagotovo pa vsaj malo pomaga.

 

Veliko je odvisno tudi od tega, kakšno delo greš opravljat v tujino. Se pravi, ali je glavni namen izboljšanje tvojega jahanja, ali bi svoje znanje že lahko izkoristil za šolanje in prejahovanje konj ali pa te jahanje sploh ne zanima in želiš nabirati izkušnje v drugih dejavnostih (hlevar, kovač, veterinar…).

Poleg osebnih dokumentov sem si sama uredila tudi zavarovanje za tujino.

 

Kje najdeš ponudbe oziroma službe?

Prvo leto, ko še nisem dobro poznala tega področja, sem šla na internet, preiskala, kaj vse delo s konji v tujiniobstaja in našla spletno stran, ki mi je bila všeč. Z njimi smo se dogovorili po elektronski pošti.

 

Tudi sicer se je najlažje in najbolj praktično zmeniti po elektronski pošti.

 

Naslednje leto sem se prijavila na spletno stran Yard and Groom (TUKAJ), poslala prošnjo in bila sprejeta.

 

Tretjo službo pa sem našla v eni izmed angleških revij, medtem ko sem bivala v Angliji. Izvedela sem namreč za trenerko, ki uči biomehaniko jahanja. Na podlagi oglasa sem jo poklicala in se zmenila, da pridem za dober teden k njej. Omenjena trenerka se mi je zdela super, saj mi je jahanje predstavila na drugačen način, česar pri nas takrat še nisem zasledila.

 

Pri vseh teh službah in iskanjih je potrebno biti precej proaktiven. Iščeš, kličeš, si dobesedno na preži za priložnostmi. In ko se taka priložnost pojavi, jih takoj kontaktiraš in se poskusiš zmeniti.

 

Prošnji za delo s konji v tujini je pametno dodati priporočilo iz Slovenije, video svojega jahanja, fotke pa tudi ne bodo škodovale. Bistveno je, da se čimbolj realno in dobro predstaviš.

 

Na kaj je treba biti posebej pozoren? Nenazadnje, greš v državo, kjer nikogar ne poznaš.

Zagotovo je pametno preveriti, ali v določenem centru res delajo tisto delo s konji, ki si ga želiš.

 

Priporočam tudi, da poiščete nekoga, ki je v posameznem centru že delal, ga kontaktiraš in preveriš, kakšna je bila njihova izkušnja z delodajalcem.

 

V veliko pomoč je zagotovo internet, saj lahko na posameznih straneh pregledaš ocene in mnenja posameznega delodajalca oziroma posameznih jahalnih centrov.

 

Vsekakor pa priporočam, da se pred odločitvijo in odhodom res dobro pozanimate, kam greste in pri kom boste delali.

 

Najboljše tri stvari, ki si jih odnesla od dela s konji v tujini?

 

Za začetek, pri nas nikoli nisem šla na tekmo. V Angliji pa sem imela možnost iz prve roke spoznati, kako potekajo tekme, kakšno je dogajanje v ozadju, kaj vse je potrebno, da se jahač pripravi na tekmo. Hkrati pa sem dobil priložnost za udeležbo na tekmi, z njihovimi konji.

 

delo s konji v tujiniDrugič, možnost jahanja pri zares dobrih trenerjih, tudi za tiste, ki si tega finančno ali brez dobrega lastnega konja ne morejo privoščiti. Treningi sicer največkrat niso individualni, sem se pa na ta način naučila, da za dober trening ni potreben stalen nadzor trenerja. Dovolj je že konstruktiven komentar iz drugačne perspektive, ki se ga nato potrudiš razumeti in na svoj način upoštevati med jahanjem.

 

Tretji razlog pa je zagotovo potovanje, učenje tujega jezika, spoznavanje tuje kulture in drugih ljudi ter njihovega načina dela s konji.

 

Svoje delo s konji v tujini najdeš na Yard and Groom, TUKAJ.

 

iščem konja

Iščem konja za fotkanje

Ta sneg mi enostavno ne pusti miru, zato sem odločila, da si izpolnim svojo fotografsko željo. Rada bi namreč fotografirala konja na snegu.

 

Za to bi potrebovala konja, v zameno pa ponujam 3 obdelane fotografije, ki so primerne tako za nalaganje na splet in tudi za tiskanje na večje formate.

 

 Kaj točno iščem?

 

  • Barva konja ni pomembna
  • Poniji niso zaželjeni
  • Na območju Štajerske
  • Izpust na ravnem
  • Tla, prekrita s snegom

 

Fotkanje bi potekalo ta vikend, torej v soboto, 24. februarja ali v nedeljo, 25. februarja, oziroma po dogovoru z lastnikom konja.

 

Zainteresirane prosim, da mi po elektronski pošti pošljejo fotografijo konja, pripišejo svojo lokacijo in seveda dodajo svoje kontaktne podatke.

 

Če ima kdo kakšne posebne ideje za fotografiranje svojega konja na snegu, lahko pripiše tudi te. Še posebej dobrodošla dekleta, ki so dovolj pogumna, da bi se na snegu s konjem fotkala v oblekici 🙂

 

Če ima kdo vprašanja, pa me lahko seveda kontaktira po mailu, na kjara.kocbek.animalphotography@gmail.com  ali preko ZS na Facebook strani TUKAJ.

 

Se fotkamo!

Kjara