Škocjanski zatok – kjer živijo edini kamarški konji v Sloveniji

 

Škocjanski zatok je dom edinim kamarškim konjem v Sloveniji. Kako se lahko konji prosto pasejo sredi Kopra, od kod so prišli in kakšni so? Preberi v nadaljevanju.

 

Kamarški konji v Škocjanskem zatoku

 

Škocjanski zatok je polslano mokrišče pri Kopru. Če se vam zdi ime Škocjanski zatok nenavadno in ne veste točno, kam bi ga sploh umestili, naj pojasnim, da je to “morje, ki ni morje” na desni strani (če prihajate iz notranjosti Slovenije) koprske obvoznice, pred Luko Koper.

 

Čeprav je na prvi pogled videti le kot velika mlaka, je Škocjanski zatok v resnici naravni rezervat. Nekoč je bil namreč stari del mesta Koper v resnici otok (sic!) v Škocjanskem zalivu. Med otokom in celino so bile nekdaj tudi soline, ki so jih skozi leta opustili. Škocjanski zaliv so počasi zasuvali, morja je bilo vedno manj in na koncu je zaliv postal zatok.

 

In v tem zatoku danes živi 6 kamarških konj, ki so edini svoje vrste v Sloveniji (*morda je v zasebni lasti v Sloveniji še kakšen kamarški konj, žal pa zaradi slabih evidenc registra kopitarjev to ni razvidno. Če poznaš koga, ki ima doma kamarškega konja, mi napiši na info@ekonji.si).

 

Falisca je»upokojenka« rezervata, saj je sem prišla dobesedno v »penzijo«, rojena je bila v Italiji

Rižana je prva kobila, ki je prišla v naravni rezervat l. 2008, rojena v Italiji

Cabidoule, kobila, ki je v rezervat je prišla leta 2013, iz Francije

Barrio je žrebec in oče obeh letošnjih žrebičkov, v rezervat je prišel iz Francije

Aco (žrebiček Rižane in Barria), rojen 2020 v Škocjanskem zatoku

Brin (žrebiček Cabidoule in Barria), rojen 2020 v Škocjanskem zatoku

 

Za kamarške konje v Škocjanskem zatoku skrbi Daša Stavber, koordinatorka programov s konji v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok. 

 

Kamarški konji so ena izmed najstarejših, predvsem pa najbolj prvinskih pasem konj na svetu. Skozi stoletja so jih izklesala močvirja v francoski pokrajini Camargue, v katerih sicer prosto živijo. Kamarški konji so nižje rasti, najvišja zgornja meja za pasmo je 145 cm. Čeprav so relativno majhni, so po drugi strani vzdržljivi in trdoživi delovni konji, ki z lahkoto nesejo tudi odrasle ljudi. S svojo prvinskostjo so deloma podobni svojim kolegom z Islandije, islandskim konjem.

 

V vzrejo kamarških konj je človeška roka posegala manj kot v druge pasme, rodovniško knjigo pasme so namreč začeli voditi šele leta 1978. Vsi kamargi so večinoma rojeni v naravi (prav posebej so zavedeni žrebički, ki so se rodili v hlevih). Z minimalnim človeškim posredovanjem še vedno živijo precej prvinsko, divje življenje. V svoji rodni Franciji se namreč povsem prosto pasejo po močvirjih, živijo pa v tako imenovanih manadah. Manada je čreda konj, ki živi na območju, velikem najmanj 20 hektarjev in v kateri so vsaj štiri kobile v reproduktivnem obdobju.

Njihovi skrbniki (v Franciji jih imenujejo gardians) jih, razen v izrednih ali nujnih primerih, zberejo zgolj enkrat letno, da jih pregledajo in označijo.

 

 Kamarški konji poleg Francije živijo še v Italiji, kjer jih poznajo pod imenom “cavallo delta”. Italijanski kamarški konji so tudi nekoliko višji kot francoski.

 

Tradicionalno kamarški konji svoja imena dobijo po naravnih danostih (jezera, reke) ali živalih. Cabidoule na primer po francosko pomeni martinec, gre za vrsto ptice v Franciji.

 

Kamarški kobili Rižana in Cabidoule sta letos postali mami, tako da te dni po Škocjanskem zatoku skačeta dva svetlorjava žrebička. Poimenovali so ju Aco in Brin.

Jahanje kamarških konj v Škocjanskem zatoku

 

V Škocjanskem zatoku s svojimi kamarškimi konji delajo čimbolj naravno. Večino časa preživijo na močvirnatih travnikih zatoka, kjer se pasejo. V hlev jih pripeljejo le za delo oziroma kadar je naročeno jahanje. Za jahanje ne uporabljajo brzde, ampak jih pogosto vodijo le na oglavki.

 

Po naravi so kamarški konji sicer nekoliko previdni, še nekoliko prvinski, sicer pa dobrodušni in stabilni. V splošnem so do obiskovalcev zatoka prijazni, še posebej tisti, ki so dobro socializirani.

 

Skrbniki v Škocjanskem zatoku pazijo, da njihovi konji niso preobremenjeni, zato jahanje v zatoku ne poteka vsakodnevno, temveč le dva do trikrat tedensko, po največ 2 do 3 ure. Ko je na vrsti jahanje (obvezno po predhodni rezervaciji termina), jih Daša pokliče in konji sami pridejo do hleva. Razen, če je ravno trava najbolj zelena, takrat jih ne premami še tako sladek priboljšek.

 

Za jahanje kamarških konj je obvezna predhodna rezervacija – več na spletni strani Naravnega rezervarata Škocjanski zatok.

 

Na hrbtih kamarških konj si lahko otroci ogledajo celotno učno pot po zatoku (cca 2 km), kar je zagotovo svojevrstno doživetje.

 

Kot pravi oskrbnica Daša, so kamarški konji v zatoku izredno senzibilni in zelo hitro začutijo, če je jahač živčen ali nemiren. Med jahanjem so običajno mirni in varni. Ko pa postajajo utrujeni ali pa imajo dovolj jahanja, svojo oskrbnico Dašo največkrat opozorijo z rahlim dregom v roko.

Kamarški kobili sta bili pred leti žrtvi brutalnega napada

Življenje kamarških konj v Sloveniji pa ni bilo vedno mirno in brezskrbno. Naj spomnim, kamarški kobili Cabodioule in Rižana sta bili leta 2013 žrtvi sadističnega napada, med katerim ju je duševno bolan sprehajalec porezal po glavi in trupu. Kobili sta utrpeli resne poškodbe in sta bili prepeljani v Ljubljano na zdravljenje. Sprva je kazalo slabo, še posebej je bila v nevarnosti Cabidoule, ki je bila takrat še žrebička. Navkljub vsemu sta se kobili izkazali za precej trdoživi in danes nimata nikakršnih posledic napada. Ravno obratno, med rehabilitacijo, ki sta jo preživljali v Polzeli, sta bili pogosto v družbi otrok. Z njihovo pomočjo sta si lepo opomogli in se tudi lepo navadili na otroke.

 

Več o Škocjanskem zatoku, njihovih konjih in jahanju po učni poti najdeš tukaj.