Iztok Humar

Iztok Humar: Samo če s konjem lepo delaš, lahko z njim kaj dosežeš

 

Iztok Humar na prvi vtis deluje kot »tečen Primorec«. Ko pa z njim ob klepetu preživiš celo popoldne, odkriješ, da je zelo načitan, izobražen gospod, ki je globoko zaljubljen v konje, jih izjemno spoštuje in si venomer prizadeva za njihovo dobrobit.

 

Iztokovo bogato in zanimivo življenje se ni od vsega začetka odvijalo pri konjih in s konji. Razen občasnega najstniškega »pojanja« po travnikih, je konje prvič zares spoznal v Lipici, potem pa ni več izstopil iz konjskega sveta. Med drugim so ga konji vodili h grofovski družini v Italiji, na Irsko in na Posestvo Pule.

 

Kar lep kos  življenja ga je spremljal akhaltekinec Abbas, ki je bil konjska ljubezen njegovega življenja. Zgodba z Abbasom je še posebej zanimiva, kar precej pa ga omenja tudi v svoji knjigi »Njegovo veličanstvo konj!«.

 

Od enfant terribla do učitelja jahanja v Lipici

Iztok Humar: S konji nisem bil od majhnega. Hodil sem na gimnazijo v Novi Gorici in sem bil pravi enfant terrible.  Kmalu sem ugotovil, da gimnazija ni zame, zato sem presedlal na veterinarsko srednjo v Ljubljani. Ker sem vedno rad pisal, sem se vpisal na na novinarsko fakulteto.

 

Ravno tisto leto pa so v Lipici objavili razpis za jahalne učitelje. To se mi je zdelo super, saj sem bil prepričan, da se bom česa naučil, obenem pa še zaslužil nekaj denarja za spačka, s kateri bi lahko kot študent pohajal naokoli. Šel sem v Lipico, se vpisal na izobraževanje za učitelja jahanja in potem sem bil pečen za celo življenje.

 

Iztok HumarV Lipici sem spoznal tudi svojega mentorja, Slovaka Emila Šulgana. Šulgan je bil strašen strokovnjak in na koncu je postal moj drugi oče. Pod njegovim mentorstvom so me konji tako prevzeli, da sem pozabil na vse ostalo. Mojster Šulgan je vse prijavljene trdo prijel, tako da smo jahali po 9 ur na dan. Si predstavljate?

Po treh mesecih sem imel učiteljski izpit in po 6 mesecih sem bil v programu (dresurne predstave v Lipici).

 

Kmalu zatem pa so Šulgana nagnali iz Lipice in takrat sem jo tudi sam demonstrativno zapustil.

 

Po Lipici sem odprl prvo zasebno šolo jahanja v Sloveniji

 

Leta 1975 sem začel s svojo šolo jahanja. Takrat ni bilo toliko klubov kot danes, kaj šele zasebnih jahalnih šol. Kupil sem približno 4 hektarje zemlje, šel v Srbijo in v Slavonijo po nekaj lipicancev. Na koncu sem kupil 13 konj in odprl prvo zasebno šolo jahanja v Sloveniji.

 

Vmes so me vpoklicali v vojsko, tako da sem moral prodati vse konje. Leta 1981 sem prišel iz vojske in šel k Sirku v Italijo. V La Subidi sem ostal vse do leta 2016.

 

Pet let sem bil še v Benetkah, pri grofovski družini Picolomini, kjer smo pripravili prvo Alpe Adria tekmo v Italiji.

 

Pa skoraj pet let sem bil na Posestvu Pule. Tam je bilo fantastično, res lepo. To so bila ena od Iztok Humarnajlepših let mojega življenja.

 

Malo sem pohajal in učil še na Irskem, v Provansi, kratek čas tudi v Ameriki. Tam je blo fantastično, vendar mi birokracija ni dovolila ostati dlje kot 2 meseca.

 

Zdaj sem v pokoju in le še občasno koga učim, če me pokliče.

 

Iztok Humar: Pri jahanju gre za dva treninga

 

Pri jahanju gre za dva treninga. Eno je trening konja in eno je trening jahača, čeprav se to potem lahko združi v en trening.

 

Pri treningih konja, predvsem po nemškem modelu jahanja, je danes pomemben cilj ne pa konj. In tukaj se zame konjeništvo že konča.

 

Če hočem s konjem delati, moram z njim najprej vzpostaviti prijateljski odnos. Prijateljev pa seveda ne bom pretepal, ne bom jih frustiral, ne bom jih zezal, ne bom jih mučil, ne bom jih dal v zakol in jih ne bom pojedel.

 

Že Ksenofon je pred 2.400 leti zapisal, da lahko s konjem nekaj dosežeš, le če z njim lepo delaš. Nobena balerina ne bo lepo zaplesala pod pritiskom, a ne?

 

Pri konjih ne gre drugače kot pa s prijaznostjo in tega danes marsikdo ne razume.

 

Učenci, pa tudi ljudje na splošno, pogosto nimajo dovolj potrpljenja. Pri konju lahko delaš vse prav, vajo ponoviš desetkrat in konj ti še vedno ne odgovori prav. Ljudje pa izgubijo živce in pozabljajo, da je konj tradicionalist. Potrebuje ponovitve. Ni uspelo po desetih ponovitvah? Bo pa po dvajsetih ali tridesetih. Ampak uspelo bo in to na lep način. Karkoli boš zgrda prehiteval, boš pokvaril.

 

Za delo s konji je nujen dialog. Da pa se s konji dobro razumemo, so potrebna desetletja. Iztok Humar.

 

Človek drugače uporablja možgane, zato smo v dvatisoč letih od lesenega voza napredovali do Tesla avtomobilov. Ma, ti povem, žival vsega tega ne bi naredila v tem času. Če hočemo dobro delati z živaljo, moramo nujno upoštevati njene naravne sposobnosti.

 

Iztok HumarDrug vidik pa so učenci. Veš, učenca moram imeti rad, če ga hočem učiti jahanja. Če bom učil samo zato, da bom dobil 30 EUR, ne bo vse skupaj nič. Z učencem moram vzpostaviti stik in neke vrste prijateljstvo in ga stalno podučevati o tem, kar me je življenje naučilo o konjih, o njihovem karakterju, o njihovi občutljivosti.

 

In ravno konjeva senzibilnost je tista, zaradi katere so tako učljivi. Raje bo odreagiral, kot pa doživel posledico, v obliki ostroge, biča ali glasu. In učence moram pripravljati na vse to.

 

Ljudem je treba priljubiti delo s konjem, priljubiti konja in jih prepričati, da potrebuje spoštovanje.

 

Zaradi medveda sem prekucnil kočijo

 

Moram priznati, da v svoji učiteljski karieri nisem imel prav veliko poškodb. Mislim, da si je ena od učenk zlomila zapestje, kakšna buška je nastala tod in tam, drugega pa ne.

 

Sem se pa sam dvakrat dobro zlomil 🙂Iztok Humar

 

Točno se spomnim, da je bilo 23. januarja 1982, ko sva šla z enim od mojih učenev na kratek teren. Vse je bilo pomrznjeno, jahal sem polnokrvnega angleškega žrebca, galoperja. Lepo sva jahala v rahlem galopčku, konj pa je hotel še malo potegniti. Malo sem ga popariral, potem pa je naredilo klik in kompletna uzda in vajeti sta mu padli dol.

 

Žrebec je seveda planil v ful galop po gozdu navzdol. Šlo je kot raketa in kolega me seveda ni mogel prehiteti. Na koncu mi ni ostalo drugega, kot da sem se prijel za vejo, se dvignil iz sedla, potem pa sem seveda odletel na tla. Štiri ure sem bil v nezavesti, pretres možganov in to.

 

Drugič pa sem si polomil rebra, ko sva se z Borisom Strelom, tudi velikim ljubiteljev konj, vozila s kočijo okoli Pul in je pred nama cesto prečkal medved. Konji so ponoreli, midva sva se prekucnila in rebra so utrpela največ škode.

 

V Lipici bi morali ustanoviti akademijo

 

Iztok Humar: Akademija bi morala biti podobna čebelarski akademiji, ki je fantastična priložnost za trženje. Američani za enodnevni posvet na čebelarski akademiji plačujejo strašne evre !

 

Enako bi lahko delali v Lipici. Kot je rekla že Elke Potucek Puscha, imamo nadpovprečno znanje, zato bi lahko Lipica delala po vzoru državnih kobilarn v Nemčiji, kjer se jahači lahko učijo na odličnih šolskih konjih ( (več o tem v intervjuju z Elke tukaj).

 

Lipiška šola klasičnega jahanja bi lahko sodelovala tudi z drugimi podobnimi inštitucijami, opravljalo bi se izpite. Postati bi morala neke vrste inštitucija oziroma pomembno telo znotraj Lipice.

 

Kar poglej dunajsko šolo jahanja, ki je ločena od kobilarne v Pibru. Celo lokacijsko je na drugem koncu in je posebna ustanova.

 

Zakaj Lipiška akademija? Ker so lipiški fantje zlati, imamo dobre konje, toda konjeništvo v Lipici bi bilo potrebno dvigniti na višjo raven. Manjka struktura oziroma zaslomba.

 

Veš, konji rabijo stroko, ne pa politike.

 

Abbas je bil ljubezen mojega življenja

Včasih sem bil največji rejec akhaltekincev v Evropi in Abbas je bil moj glavni žrebec. Obenem je bil tudi ljubezen mojega življenja.

 

Kot dveletnika sem ga kupil v Rusiji in ga šele po šestih mesecih uspel pripeljati v Slovenijo. Takrat so bile še meje in preden sem opravil vse formalnosti, so minili meseci.

 

Žal pa se je na transportni tovornjak na poti po Sloveniji prevrnil. Takrat sem izgubil 6 konj,

Iztok Humar
Iztokov akhaltekinec Abbas

Abbas pa je komaj preživel. Zadnje kopito je imel na pol odtrgano, eno oko mu je padlo iz jamice, zašili smo mu okoli 30 ran in oskrbeli okoli 100 prask. V groznem stanju je bil.

 

Skoraj 10 dni je ležal v boksu, jaz pa sem spal pri njem in ga redno obračal. Njegove tetive so imele obseg 35 cm (namesto običajnih 20 cm). Obup. Po 6 mesecih je končno okreval in od takrat pa do svojega 27. leta ni nikoli več zašepal.

 

Abbas je bil tudi moj prvi konj, ki sem ga pripeljal do Grand Prixa.

 

Pri več kot tisoč konjih, ki sem jih imel, takšnih zbližanj kot z njim, nisem doživel. Dogajale so se mi prav neverjetne stvari, ki sem si jih tolmačil kot Abbasovo hvaležnost in prav nerodno bi mi bilo pripovedovati o tem, saj bi se mi vsak resen konjar smejal. Iztok Humar v svoji knjigi Njegovo veličanstvo konj.

 

Knjiga »Njegovo veličanstvo – KONJ!«

 

Iztok Humar je velik ljubitelj živali, ki se še posebej ognjevito zavzema za pravice in dobrobit konj. In ravno ta njegova ljubezen do živali ga večkrat spremeni v »tečnega Primorca«, ki sem ga omenjala na začetku.

 

Skozi desetletja so konji postali njegovi najboljši prijatelji, zato si že leta prizadeva, da bi vsi konji imeli spoštovanje, ki si ga zaslužijo.

 

Veš, klobuk je znak gentlemana in spoštovanja, zato je moji knjigi naslov »Klobuk dol! Globok priklon! Njegovo veličanstvo – KONJ«. Napisal sem jo leta 1996, nekaj časa neuspešno iskal založnika, potem pa sem jo leta 2000 izdal v samozaložbi. 40 knjig sem preštudiral, preden sem jo napisal.  Iztok Humar o svoji knjigi »Njegovo veličanstvo – KONJ!

 

V ta namen je leta 2000 izdal tudi knjigo »Njegovo veličanstvo – KONJ«, s katero se na svoj način pokloni najbolj plemeniti živali na svetu.

 

Knjige ni več mogoče dobiti, še zadnji izvod je posodil meni, da sem jo lahko prebrala. Iz vsake črke diha Iztokova neizmerna ljubezen do konj, pogosto pa v knjigi ošvrkne vse »šalabajzerje« in strogo okrca vse, ki so prepričani, da o konjih vedo vse.

 

Čeprav ne gre za visoko strokovno knjigo, pa je moč med vrsticami razbrati spoštljiv odnos do konj, ki ga Iztok pričakuje od vseh, ki so kakorkoli povezani s konji.

 

Ravno te dni razmišlja, da bi knjigo izdal ponovno, seveda z nekaj dodatki in popravki.

 

Če mu je pri tem kdo pripravljen pomagati, mu lahko piše na humar.iztok@gmail.com

 

Če Iztoka poznate samo s Facebooka ali iz Civilne iniciative, ga spoznajte še osebno. Med Iztokom na Facebooku in Iztokom na štiri oči je velika razlika. Pogovorite se z njim. Razumeli boste njegovo toplo srce, ki konje in in njihovo dobrobit postavlja na prvo mesto.

 

 

Pridruži se

Admin

Urednik at Portal Ekonji.si
Slovenski konjeniški portal
Pridruži se

One thought on “Iztok Humar: Samo če s konjem lepo delaš, lahko z njim kaj dosežeš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

nineteen − 12 =

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.