Kaj bi bilo, če Alois Podhajsky ne bi …

 

Velikokrat sem si postavljal to vprašanje v zvezi z našimi lipicanci. Lipica je pravzaprav nesrečna, a hkrati zelo ponosna mati tega kraškega bisera in enega najlepših konj na svetu. Rodila ga je, negovala in vzgajala. In kot vsi naši intelektualci, so tudi lipicanci že davno hodili na visoko šolanje na Dunaj.

 

Mati Lipica pa si nedvomno zasluži globoko spoštovanje, največje časti in neskončno slavo, za vse kar je storila za lipicance in za vse kar je hudega zanje pretrpela v svoji častitljivi, skoraj 500-letni zgodovini. Zaradi mnogih vojnih viher so se lipicanci v teh stoletjih večkrat umaknili iz Lipice, bodisi globlje na Balkan ali v Avstroogrsko. A brez Lipice ni šlo, Lipica je preveč pomembna za nastanek lipicanca, takšnega kot je danes, zato so se vedno vračali v njena nedrja in na dišeče zeliščne kraške pašnike.

 

Po padcu Italije, oktobra 1943, pa so lipiški lipicanci Lipico za vedno zapustili. Nemci so v Lipici zaplenili 179 lipicancev in jih skupaj s 100 dunajskimi lipicanci internirali v Hostinec na Češkem. Lipiški lipicanci so bili takrat last Italijanov, ki so po prvi svetovni vojni dobili Lipico pod svoje ozemlje. Po koncu II. svetovne vojne, v času premirja, je Hostinec v Sudetih skupaj s čredo lipicancev pripadel ozemlju vzhodnega bloka, kar je zaskrbelo polkovnika Aloisa Podhajskega (več o njem tukaj) , ki je urgiral pri zaveznikih, naj vendarle rešijo lipicance in jih prepeljejo na nemško ozemlje, preden bo prišla Rdeča armada v vojaško izpraznjen  Hostinec. Akcijo je izpeljal ameriški general Patton, ki je s 60 tovornjaki vseh 244 lipicancev varno pripeljal na nemško ozemlje pod zavezniško vojsko.

 

Alois Podhajsky z akcijo rešil lipicance

 

Ali je imel polkovnik Alois Podhajsky tako močan vpliv na zaveznike ali pa je bila to enotna želja, da se tako remek delo, kot je lipicanec,  reši pred propadom? So akcijo reševanja lipicancev le združili z akcijo zaplembe nekaterih strateško pomembnih vojaških tehnologij (o tem ugibajo nekateri viri)? Vsi podrobnejši podatki so še vedno skriti v tajnih arhivih.

 

Alois Podhajsky si je iz črede prednostno izbral dobro polovico najboljših lipicancev in jih odpeljal v prazne dunajske hleve. Ostale lipicance je prepustil zaveznikom, le-ti pa so jih spet po nekem tajnem dogovoru, namesto v Lipico, 108 odpeljali v Rim.  Zanimivo je, da ni nihče protestiral ob takšni delitvi lipicancev. Dejstvo je, da se v Lipico ni vrnil niti eden od leta 1943 evakuiranih 179 lipiških lipicancev! Kako so potekali pogovori med vzhodnim blokom in zavezniki, Jugoslavijo in Avstrijo, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Zakaj takrat Jugoslavija ni zahtevala lipiških lipicancev? So ji to preprečile meddržavne kupčije? Je bil za takratno Jugoslavijo lipicanec sploh pomemben cilj?

 

Zakaj je lahko polkovnik Alois Podhajsky kot prvi izbiral zaplenjene lipicance? Zakaj jih ni vsaj nekaj podaril Lipici? Lipicanci so bili skoraj družinska last Habsburžanov vse do konca vladavine Franca Jožefa II.  Pa vendar je bila to naša skupna država vse do leta 1918, ki smo ji plačevali davke tudi vsi Slovenci in se borili v njihovi (naši) vojski.

 

V kolikor bi lipicanci ostali na ozemlju vzhodnega bloka, bi jih Rusi določili Lipici?  Avstrijci so dobili najboljše plemenske lipicance zanesljivega porekla, Italijani ostanek. Lipica pa je morala v Baranjo, Slavonijo in Makedonijo po nove lipicance, žal pomanjkljivega porekla. Začela je z 11 lipicanci, kasneje pa jih je seveda še dokupovala. Spet se je izkazala mati Lipica, ki je s svojimi pašniki, ljubeznijo Kraševcev do lipicancev, s stoletnimi izkušnjami ponovno vzgojila dunajskim lipicancem enakovredne konje in poskrbela, da smo s stoletnimi izkušnjami in znanjem pripomogli, da je Lipica danes spet ena pomembnejših kobilarn in klasičnih jahalnih šol na svetu.

 

Današnji lipiški lipicanec se že bistveno razlikuje od dunajskega, tako da bi skoraj lahko govorili o različnih pasmah konj. V Lipici žal nismo sledili originalni izvorni knjigi lipicanca, a je še vedno čas, če bo volja in politika prava, to popraviti.

 

In vendar je bila akcija Aloisa Podhajskega verjetno najboljši scenarij za lipicanca, za ohranitev in razvoj klasične šole jahanja in predvsem za promocijo in prepoznavnost lipicanca po celem svetu.

 

Alois Podhajsky je takoj oživel v Evropi pozabljeno klasično umetnost jahanja po zapisih H.E. Holbein-a, ki se je poleg svojih izkušenj, držal navodil Ksenofona (Xenophon 400 p.n.š), de la Gueriniereja in še nekaterih drugih klasikov.

 

Holbein, ki je bil tudi direktor SRS na Dunaju (1898-1901) je ustna izročila in zapise klasikov strnil v »Direktive«, za trening konj in jahačev v SRS.

 

Alois Podhajsky, znan po metodah korak po koraku, po šolanju konj in jahačev, ki je vzgajal mehek način do cilja – zbran konj v kontaktu, previtost, pozicija glave, naravnanost konja, sproščenost, ravnotežje, lahkotnost gibanja – naravnost in naprej, je nedvomno najzaslužnejši za ohranitev klasične umetnosti jahanja, ki že močno izpodbija »moderne« trde in krčevite gibe trenutno najuspešnejših dresurnih konj na najvišjih tekmovanjih.

 

 

Hvala, Alois Podhajsky!

 

Iztok Humar