5 zmot o konjih (in zakaj ne držijo)

O konjih žal kroži marsikatera zmota, ki izhaja predvsem iz nepoznavanja teh živali. Če se pogledamo nekaj takih zmot in preverimo tudi, zakaj ne držijo, bomo konje lažje razumeli in jim tudi ne bomo delali nepotrebne krivice.

#1 Konj s štirimi belimi nogami je slab

Ljudje imamo v glavi narisane slike belih konj, ki jim zaradi njihove barve pripisujemo same lepe, pozitivne in čudovite lastnosti. Po drugi strani pa črni konji samodejno veljajo za divje, neukročene in svobodnega duha.

 

Nekateri gredo celo tako daleč, da taki ali drugačni vzorci na konjevi dlaki ali štiri bele noge pomenijo, da je konj slabši od drugih.

 

Dejstvo je, da smo ljudje pač po svoji naravi nagnjeni k temu, da nas osupljajo in navdušujejo »lepše« ali bolj nenavadne barve konj in jim zato čisto avtomatsko pripišemo še vrsto prijetnih karakternih lastnosti. Konji bolj »običajnih« barv, kot so na primer rjava, za nas niso nič posebnega.

 

V resnici barva konja v ničemer ne vpliva ne na karakter ne na znanje in tudi ne na vedenje konja. Precej bolj kot barva na karakter konja vplivajo njegov rod, vzgoja, trening in namen, ki ga živi.

 

Barva konja vpliva zgolj na to, koliko časa bo konj (videti) čist 🙂

 

#2 Hladnokrvni in toplokrvni konji imajo različno telesno temperaturo

Marsikoga zbega poimenovanje »hladnokrvne« pasme in »toplokrvne« pasme konj. Res sta poimenovanji nekoliko nenavadni, vendar pa nimata prav nobene povezave s telesno temperaturo oziroma s temperaturo krvi.

 

Konji so sesalci in imajo tako že čisto po svojem biološkem ustroju toplo kri.

 

Naj razložim še pojma toplokrvni in hladnokrvni konji.

 

Toplokrvni konji so večinoma športni konji in konji za prosti čas. Na pogled so elegantni, vitki in urni, po karakterju pa so precej živahni. Dva najboljša primera toplokrvne pasme sta na primer arabski konj ali angleški polnokrvni konj.

 

Toplokrvne konje večinoma uporabljamo za rekreacijsko jahanje, galopske in druge dirke, tudi dresuro in druge športe.

 

Hladnokrvni konji pa so delovni konji. Njihovo telo je izredno mišičasto, običajno so tudi širši, bolj robustni in precej močnejši kot toplokrvni konji. Najbolj tipični primeri hladnokrvnih konj so na primer slovenski »kmečki« konji, v tujini pa so to na primer tudi percheroni, clydesdali ali shire-i.

 

Ti konji so po svoji naravi precej bolj mirni, počasnejši, manj eksplozivni in manj poskočni.

#3 Konji so v bistvu malo večji psi

Morda bi kdo lahko sklepal tako, saj smo tako konje kot tudi pse ljudje udomačili že pred mnogimi leti in obe vrsti čisto normalno sobivata z nami. No, tukaj pa se vse podobnosti tudi končajo.

 

Psi so mesojedci, konji pa so rastlinojedci. Že to je samo po sebi ogromna razlika. Konja tudi ne morete pripeti na flexija in ga popoldne peljati en krog na sprehod, hkrati pa boste psa težko zajezdili in z njim opravljali dresurne naloge.

 

Pse lahko naučimo različne zabavne trikce… no, tudi konje lahko, vendar pa je bolj bistveno, da konje naučimo drugih stvari kot pa pse. Na primer to, da sprejme sedlo in jahača, da nas ne brcne ali potepta, ko hodimo okoli njega in da se ne ustraši polivinilaste vrečke

 

In še tega ne smem pozabiti… če psa lahko ustavite z odločnim potegom vrvice, se vam pri 500-kilogramskem konju lahko zgodi, da ga še tako odločen poteg ne bo ustavil.

#4 Konji so čisto enostavni za vzdrževanje

Tale mit se navezuje na prejšnjega, saj mnogi vzdrževanje konja enačijo z vzdrževanjem psa. To je hudo nevarno predvidevanje, ki lahko vam in konju naredi veliko škode.

 

Konji so vsaj desetkrat večji in imajo svoje, povsem specifične zahteve za nego, vzdrževanje, zdravje, disciplino in ostalo. Konjeva kopita potrebujejo redno vzdrževanje in kovanje. Redno jim je treba dajati pasto proti zajedalcem. Na primer.

 

Tudi delo s konjem je povsem drugačno kot s psom, zato morate jahanje jemati povsem drugače kot na primer agility s psom.

 

Da ne govorim o morebitnih veterinarskih računih. Če vas že pri pasjih zaboli glava, boste pri konjskih računih za veterinarja dobili najmanj dvodnevno migreno.

 

#5 Konji vedno spijo stoje

Večinoma smo vsi kar nekako prepričani, da konji vedno spijo stoje. Ampak konji se vsake toliko tudi uležejo in res trdno zaspijo.

 

Čez dan sicer res večinoma dremajo ali spijo stoje, saj imajo v sebi še vedno nagon po begu, če bi se slučajno prikazala kakšna nevarnost.

 

Ko pa so v skupini ali pa se počutijo res varne, konji ležejo in si privoščijo pošten, dober in res trden spanec. Celo tako zelo trden je lahko njihov spanec, da lahko tudi sanjajo.

 

Nekateri konji ležejo vsako noč za uro ali dve. Spet drugi se uležejo le vsakih nekaj dni. Predvsem je to odvisno od posameznega konja in od okolja, v katerem živi.

 

Če torej kdaj vidite konja ležati, verjetno ni prav nič narobe, tako da ni treba takoj klicati veterinarske inšpekcije. Le pošten počitek si je privoščil 🙂

Namesto zaključka

Konji so z nami že dolgo, sprva kot transportno sredstvo in bojna oprema, zadnje čase bolj kot kosmati prijatelji in sopotniki v različnih športih. Prav je, da vemo, kaj konji so in tudi kaj niso, saj bodo le tako še dolgo ostali zdravi, srečni in v družbi ljudi.