Gusti Jesenko: Pri konjih je polno enih frikov

 

 

Gustyja Jesenka (ja, v resnici mu je ime Gusty z y, ne Gusti) se spomnim izpred let, ko sem, ne vem že zakaj, zašla v hlev na Drenovem Griču. Skuštran fant, tak simpatičen, ki se je z mano pogovarjal s silno visokega rjavega konja. Takrat še ni bil frizer.

 

 

Kasneje sem šla k njemu nekajkrat po frizuro. Potem ga leta in leta nisem več videla. Seveda sva prijatelja na Facebooku, ampak tudi tam nisva kaj dosti komunicirala. Potem pa mi je pozornost zbudila fotka, ki jo je pred kratkim objavil na Facebooku in končno sem ga poklicala.

 

 

Dobila sva se na kavi in malo poklepetala o njegovih konjih, jahanju in brozgi, ki je slovensko konjeništvo.

Gusty, začniva z osnovami, kako si sploh zašel h konjem?

Že od majhnega sem atiju govoril, da bom frizer in da bom jahal konje. Ati se je seveda samo smejal, ampak potem mi je stric za birmo res kupil konja.

 

Dobil sem ponija Miška, ki sem ga prvič videl pri sosedih in se dobesedno “zapičil” vanj. Miško je bil visok kakih 140 centimetrov in od dneva, ko sem ga dobil, sva bila nerazdružljiva.

 

V hlevu sem spoznal še nove prijatelje in potem smo nekaj let jurišali po okoliških gozdovih na Barju. Zdaj, ko pogledam nazaj, vidim, da smo bili eni navadni indijanci.

 

S tem konjičkom sem se torej učil začetkov, potem pa sem vedno bolj pogosto jahal, začel trenirati in v tem športu sem ostal vse do 25. leta.

 

Po končani šoli sem imel neverjetno srečo in dobil sem zaposlitev v Krki in na Srednji kmetijski šoli Grm, tako da sem cele dneve delal s konji. Nekaj časa sem živel svoje sanje. Res bomba!

 

No, pri kakih petindvajsetih letih pa sem vse skupaj opustil. Po pravici povedano, nisem se več mogel gibati samo in izključno med konjskimi ljudmi. Preveč je bilo kolobocij, opravljanja, zamer in čudnih mahinacij.

 

Gusti Jesenko: Zaradi konjev sem bil povsem nedorasel

Poleg tega sem ugotovil, da sem bil življenjsko popolnoma nedorasel. Gibal sem se samo v konjskih krogih, videl sem samo konje in ničesar drugega. Potem človek sčasoma ugotovi, da mu nekaj manjka in da se je treba v življenju naučiti še česa drugega.

 

Res je tudi, da sem imel precej idealistično predstavo o konjih in delu z njimi. Bil sem mladostniško naiven, skozi leta pa sem spoznaval, da je konjska scena ena velika brozga. In sem si rekel, da imam dovolj in da grem pogledat še drug svet.

 

Po kakih desetih letih pa sta me prijateljici zvlekli na teren na Bled in od takrat spet ne morem živeti brez konj in jahanja.

 

In je fino, veš. V resnici res rad jaham in zdaj si lahko omogočim še kaj več. Rad se učim, zato zdaj s konji potujem po vsej Evropi in hodim do vseh trenerjev, ki si jih lahko privoščim.

 

V glavnem samo jaham in drgnem, drgnem in jaham. Trenutno treniram z Anno Merveldt (op.: vodilna irska dresurna jahačica, leta 2012 je sodelovala na poletnih olimpijskih igrah v Londonu, več o njej najdeš tukaj), ki dela v zasebnem hlevu v Italiji.

 

Tako enkrat na mesec v petek naložim konja na prikolico, se odpeljem v Italijo na trening in pridem v nedeljo nazaj.

 

Gusti Jesenko: Konja It’s a pleasure, sem dobil čisto po naključju. Prejšnji mi je poginil in naletel sem na Pleasureja. Že v prvem trenutku je med nama nekaj kliknilo in od takrat sva nenehno skupaj.

 

Gusty, meni se zdi, da te je povsod dosti, kako to usklajuješ s konji?

 

Ja, imaš prav, res me je povsod dosti 🙂 Ampak ne glede na vse, sem vsak dan okoli 8h ali  9h zjutraj v štali, pojaham do 12h, grem domov, se uredim, pojem kosilo in grem frizirat. V salonu sem do približno devetih, potem grem pa obvezno še vandrat naokoli in ponavadi pridem domov okoli polnoči. In naslednji dan spet ponovim vajo 🙂

Kaj pa če greš žurat do zjutraj?

Ja, je pa vse čisto enako. Saj konj ni kriv, da sem zabluzil 🙂 Ti pa moram priznat, da se pri konju potem čisto prezračim in prediham vse posledice žurov. Noro, kako si v štali opomorem.

 

Imam kar hud tempo, ampak trenutno ne morem drugače. V službo moram hoditi, konje sem si izbral za hobi in tega se moram držat. Zato tudi vedno delam popoldne, ker nisem vezan na letne čase. Dopoldne je vedno svetlo, ne glede na to, ali je poletje ali zima.

 

Gusti Jesenko: ni konj kriv, če zvečer zabluzim in žuram do zjutraj. Zato se moram zjutraj ob devetih prikazati v štali pri konju, brez pardona.

 

Gusti Jesenko: pri konjih je polno enih frikov

Glej, v bistvu je povsod enako: bolj kot si noter, manj vidiš naokoli. Vsako pretiravanje, naj bo fizično ali mentalno, da ne vidiš ničesar drugega, zagotovo ni v redu.

 

Na koncu se enostavno zaciklaš. Zaciklaš v iste dejavnosti, isto razmišljanje, v iste ljudi. Izgubiš vso širino, spekter se ti samo še oža in nazadnje pristaneš v nekem mini svetu, ki je sestavljen iz štale in konja.

 

Na koncu mi sploh ni bilo več kul, da sem bil med ljudmi, ki so imeli samo en interes, ker me je to omejevalo kot človeka. Veš, svet se ne vrti samo okoli konj.

 

Če so ti konji res strast, to vseeno ne pomeni, da moraš delati samo to in se pogovarjati samo o njih. Ker potem si čuden. Na koncu postaneš en frik. In takih frikov je pri konjih nenormalno veliko.

 

Ravno zato mi je moja trenerka Anna tako všeč. Anna s svojo konjsko službo konča ob 15.30, in gre domov, kjer se je o konjih prepovedano pogovarjati.

 

 

Gusti Jesenko: Svet se ne vrti samo okoli konj. Na koncu mi sploh ni bilo več kul, da sem bil med ljudmi, ki so videli samo konje, ker me je to omejevalo kot človeka.

 

Če ne bi imel konj, bi se mi zmešalo

Konji mi dajejo neko ozemljitev. Imam zelo intenzivno službo, kar se tiče druženja in ukvarjanja z ljudmi, zato mi neizmerno paše, da sem lahko enkrat na dan čisto tiho. Pride dan, ko pomislim, da bi se mi brez konj že zmešalo.

 

Moja želja pa je, da bi enkrat spet profesionalno delal s konji. S konji in z mladino. Prepričanih se mi namreč ne da prepričevati.

 

Sam sem celo mladost preživel v štali in to je bilo za moj karakter odločilno. Drugače bi me odplaknilo bogvekam. Tako pa sem imel nekaj, kar me je držalo pokonci in vodilo v življenju. In vem, da sem zaradi konj danes tam, kjer sem.

 

Slovenije še 200 let ne bo na zemljevidu konjeništva

Opažam, da je za konje in jahanje veliko zanimanja, ampak mislim, da nam ena faza manjka. Veš, v tujini imajo poni klube, kjer otroci jahajo čisto zares in hodijo tudi na vsa tekmovanja. In to niso neka brezvezna otroška tekmovanja, ampak čisto resne tekme v kategoriji poni.

 

Pri nas pa te ponavadi posadijo na velike konje in gremo.

 

Mislim, da ima Slovenija še ogromno manevrskega prostora, kar se tiče konjskega športa. Imamo lepo državo, ki je primerna za konjeništvo, smo pa popolnoma nerazviti in nas še kakšnih dvesto let ne bo na zemljevidu konjeništva.

 

In ravno zato imamo še ogromno prostora za razvoj.

 

Ne razumem pa Slovencev, zakaj se niso pripravljeni bolj izobraževati. Danes imamo svet na dlani, vse je blizu in imamo res super pogoje, da se povežemo s tujimi trenerji in naredimo korak naprej.

 

Očitno je še preveč staromodne miselnosti, ampak dejstvo je, da nikjer več ne moreš napredovati brez izobraževanja. Ne pri računalnikih, v tehnologiji, frizerjih…

 

Gusty Jesenko: Dokler obstaja nekdo, ki zna več od tebe, je še prostor, da se česa naučiš.

 

Otroci sploh niso več navajeni dela pri konjih. Danes bi se prej zgodilo, da bi zjutraj prišla pokidat mama kot pa otrok, ki bo popoldne jahal.

 

Definitivno zagovarjam, da je treba konjeništvo čim bolj spodbujati. Sploh, ker so otroci danes ogromno noter in samo tipkajo po računalnikih.

 

In to je treba spremeniti. Mogoče sploh ne bi bilo tako narobe, da bi spet uvedli jutranje kidanje pred šolo za otroke, ki hočejo resno jahati 🙂