Vraževerja o konjih

 

Celo Španska jahalna šola na Dunaju ni varna pred vraževerjem. Preberi, kaj velja pri njih in ali njihovo vraževerje res odganja smolo.

 

Ker smo tik pred nočjo čarovnic, ko kraljujejo buče in po zraku letijo metle, sem poiskala nekaj mitov in vraževerij, ki krožijo o konjih.

 

 

Ste mislili, da o tako plemenitih živalih kot so konji, ni vraževerij? O, pa še koliko jih je 🙂

 

Nekatera vraževerja so celo logična in smiselna, nekatera so malo pod vprašajem, nekatera pa so preprosto privlečena za lase. Ali pa jih v današnjem času preprosto ne razumemo več.

 

Še posebej zoprno je, ker si v različnih kulturah vraževerja nasprotujejo in na koncu človek niti ne ve, česa točno bi se držal. Naj na primer podkvico obrnem navzgor ali navzdol?

 

Vraževerja o konjih, ki so precej logična

 

Najbolj pogosto vraževerje, na katerega sem naletela je, da konju ne smeš nikoli  spreminjati imena. Vraževerje ali ne, predvsem je to zelo praktično 🙂 Malo neprijetno je le, če ti ime nikakor ni všeč.

 

Še eno logično vraževerje, ki ima verjetno povsem praktične korenine: Na tekmovanjih nikoli ne uporabljaj ničesar novega.

Najsi bo tole vraževerje ali zgolj posledica izkušenj, zagotovo ne moreš zgrešiti, če ga upoštevaš. Ni sicer nujno, da bosta ti in konj na tekmovanju blestela in osvojila medaljo, zagotovo pa jo bosta oba odnesla brez neprijetnih otiščancev ali celo kurjih očes 🙂

 

Bizarna vraževerja o konjih

V nekaterih kulturah je konj prinašalec sreče, bogastva in nedolžnosti. Spet v drugih pa je glasnik zla in slabih novic. V Španiji in na Madžarskem črn konj prinaša srečo, v Franciji pa je ravno obratno.

 

Črn ali bel, vi se odločite po svoje. Jaz pa pravim, da tako bel kot tudi črn konj v življenje prinese marsikaj lepega in tudi marsikaj, kar nam ni najbolj po godu. Pa rjav, lisast, pikast in rdečkast tudi….

 

Tale mi je posebej bizarna: V nekaterih kulturah verjamejo, da je treba utihniti, če vidiš belega psa in biti tiho toliko časa, dokler ne vidiš belega konja.

 

 

Glede na to, koliko je v Sloveniji maltežanov, samojedov in drugih belih psov, utihniti ne bo problem. Večji problem bo, kako spet spregovoriti, ker belih konj ne najdemo ravno za vsakim vogalom. Če bo prisilni molk trajal predolgo, pridite k nam, imamo dva bela konja 🙂

 

Če pelješ belega konja skozi hišo, naj bi to izganjalo zlo. Okej, super, kako pa to izvedeš v 12-nadstropni stolpnici z liftom?

 

Vraževerja o konjih, ki so malce smešna, ampak čisto simpatična

 

Tole vraževerje sicer nima čisto posebnega smisla, mi je pa strašno simpatično: Če kupiš konja na bolšjem sejmu, moraš dati za dobro srečo z novim konjem vedno en evro od kupnine nazaj prodajalcu (okej, včasih je bil to en tolar oziroma nekaj par, ampak vmes so se nam zgodili inflacija, evro in še kriza).

 

Ta mi je všeč preprosto zato, ker nam vsem godi bližina konj: Če imaš v postelji ali vsaj v bližini postelje med spanjem pramen grive svojega konja, naj bi to prinašalo srečo.

Mogoče bom enemu izmed naših konj že danes odrezala pramen grive ali repa in si ga postavila na nočno omarico. Če ne drugega, bom vsaj lahko celo noč vohala konje 🙂 Zame je tudi to svojevrstna sreča.

 

Vraževerja o konjih, ki nimajo smisla

 

Če na konja sedeš vzvratno, naj bi to pregnalo zobobol in pike kač. Kako gre to troje skupaj, mojim možganom iz 21. stoletja pač ni najbolj razumljivo. Lahko kdo pomaga? 🙂

 

Vdihavanje konjskega diha naj bi pregnalo oslovski kašelj. Ne razumem 🙂 Dobro, če malo pomislim in nadomestim oslovski kašelj s stresom, postane vse skupaj malce bolj logično.

 

Vraževerja o konjih veljajo tudi za ugledne ustanove

 

Celo tako ugledna ustanova kot je Španska jahalna šola na Dunaju ni povsem imuna na vraževerja. Dolgoletna tradicija jim menda zapoveduje, da morajo imeti v čredi vsaj enega rjavega ali črnega žrebca oziroma konja, ki ni bel.

 

S tem naj bi ustanovo obvarovali pred smolo in dokler bo v čredi rjav konj, naj šola ne bi zaprla svojih vrat.

 

Če kdorkoli, vključno z mano, dvomi, naj povem, da vraževerje očitno ni čisto iz trte izvito.

 

Od druge polovice 16. stoletja, ko je bila ustanovljena, se je španska jahalna šola s pomočjo rjavega konja v svoji sredini uspela rešiti pred vojnami, bombardiranji, požaru v hofburški palači (kjer so nastanjeni konji) leta 1992 in finančni krizi leta 2008. Trenutno imajo kar tri (Pluto Bellornata, Favory Aquilea in Maestoso Alma). Najbrž »za ziher«.

 

Najbolj pogosto, znano in tudi verjetno uporabljeno vraževerje pa je vraževerje o konjskih podkvah. To, da prinašajo srečo, je splošno znano, ampak hakelc pa ni tako vsesplošno znan.

 

Vprašanje je namreč, kako je treba obesiti konjsko podkev? Nekateri trdijo, da jo je potrebno obrniti navzgor, saj sreča le tako steče v podkev in (kar je bistveno) tam tudi ostane. Drugi pa pravijo, da jo je treba obrniti navzdol, da sreča oblije lastnika doma, na katerem visi podkvica.

 

No, na našo srečo se pa v večini kultur vsaj strinjajo, da konjska podkvica ne sme biti nova, temveč rabljena. Tudi ne sme biti kupljena v kakšni trgovini ali kmetijski zadrugi. Še najbolj potemtakem zaleže, če na kakšnem konjskem pašniku najdete rabljeno konjsko podkvico.

 

Glede na to, koliko podkvic so naši konji poleti izgubili na paši, ni vrag, da ne bi že danes v kake pol ure našla najmanj dve.

 

Potem se moram samo še odločiti, kako jo bom obesila 🙂 Pa veselo čarovniško jahanje ti želim.

 

Poznaš tudi ti kakšno vraževerje o konjih? Napiši mi ga v komentar.