Tajda Bosio ima med rameni “dobro glavo”, sem ugotovila med najinim pogovorom. Izraz sem si sposodila kar od Tajde, saj je natanko s temi besedami opisala svojega konja Lodonkorja, s katerim sta osvojila naslov državnih prvakov v preskakovanju ovir.

Mislim si, da je k temu zagotovo pripomogel tudi njen oče, ki je podjetnik in pa družina, ki vse strateške odločitve sprejema skupaj.

Tajdina jahalna pot se je začela na družinskem izletu v Olimje, kjer so ponujali jahanje ponija. In tako se je prva, čisto nedolžna otroška zabava skozi leta spremenila v neke vrste obsesijo, ampak v zdrave vrste obsesijo, ki je Tajdo Bosio pripeljala do državne prvakinje v preskakovanju ovir.

Do naslova pa je nista pripeljali zgolj ljubezen do konj in jahanja niti ne morebitna “magična povezava” z njenim Oldenburžanom, temveč intezivni treningi, trdo delo, prave in strateške odločitve v pravem trenutku, nenazadnje pa tudi sodelovanje tujih trenerjev na poti do prvega večjega uspeha.

Pa da ne boste mislili, da Tajda Bosio vidi samo konje. Okej, saj večinoma jih, ampak pred kratkim se je lotila tudi zanimivega hobija. Te zanima, kaj je? Potem preberi najin pogovor do konca.

Tajda, državno prvenstvo je mimo, tiste prve strasti so se pomirile, tako da zdaj lahko gotovo objektivno pogledate celotno sliko.

Zdi se mi, da je naslov dokaz dobrega dela, dobrega menedžmenta in neke vrste priznanje, da sem na dobri poti. S cilji, ki sem si jih zastavila, z znanjem, ki ga imam sem lahko torej zelo konkurenčna. Precej trdo sem delala, da sem se lahko končno dokazala na tak način.

Tako da sem v resnici ponosna nase. Ponosna, da mi je uspelo, še posebej na domačem terenu in pred očmi vseh mojih učencev iz šole jahanja. Vam povem, da to ni bilo kar tako 🙂

Tajda Bosio: Naslov državne prvakinje mi ne bo prinesel šestih dobrih sponzorjev. Prinaša pa vsaj referenco in dober “piar”.

Kaj vam pomeni naslov državne prvakinje in kaj naslov pomeni v širšem smislu?

Če se ozrem nazaj, na začetke, potem lahko govorim o 18 letih športnega udejstvovanja, zadnjih 10 let tudi pridobivanja mednarodnih izkušenj, ki pa so z nakupom Lodonkorja pred štirimi leti dobili tisto pravo, športno in profesionalno obliko.

Meni osebno je ta naslov čudovita nagrada za vse delo, ki sem ga vložila. V športnem smislu pa je to dokaz drugim, da sem konkurenčna in da sem na tekmovalnem nivoju.

Sama sem namreč predstavnica mlajših generacij in kot mlad človek, ki se trudi delati, imaš vedno občutek, da nisi nikoli dovolj dober in da ne boš dosegel vrhunskega nivoja. Kljub temu, da sem članica reperezentance in skačem Pokal narodov, se mi je vedno zdelo, da se doslej nisem dovolj dobro dokazala. No, zdaj sem se 🙂

Po drugi strani pa se naslov tudi zelo lepo sliši in upam, da bomo zaradi tega v hlevu dobili kakšno stranko več oziroma, da nam bo to pomagalo tudi pri promociji centra (op. Konjeniškega centra Celje). Hkrati je to dobra referenca zame kot trenerja.

Žal pa mi ta naslov ne bo prinesel šestih dodatnih sponzorjev. Konjeništvo v Sloveniji ni na tem nivoju in od konjeništva se pri nas pač ne da živeti.

Brez tujih trenerjev tako daleč ne gre, kajne?

Leto in pol sem sodelovala z Marcusom Wenzom iz Nemčije, zadnjih nekaj mesecev pa z Gerfriedom Puckom iz Avstrije.

Včasih si člani v Sloveniji žal prepozno ali pa sploh ne priznamo, da pač ne znamo vsega sami. Nenazadnje, svet je tako velik, da si komaj predstavljamo. Zdi se mi, da je tak preskok v miselnosti in sodelovanje s trenerjem iz tujine nujno potreben, da lahko resnično narediš tisti velik korak naprej, na naslednji nivo.

Skozi leta sem se zelo trudila in večkrat odšla tudi v tujino, kjer sem spoznala drug, veliko bolj profesionalen konjeniški svet (med drugim sem šla za en mesec na Nizozemsko). Nujno je, da greš v tujino, spoznaš drugačen način dela, osvojiš drugo znanje, ga prineseš domov in tudi uporabiš.

Če si hočemo priznati ali ne, je priprava za mednarodne turnirje zares popolnoma drugačna. Že razmišljanje o pripravah je drugačno, govorim tudi o pripravah konja kot športnika. Slovenci imamo na tem področju (še) premalo izkušenj, zato je preprosto potrebno uporabiti glavo, sprejeti strateško odločitev in izbrati oziroma poiskati tujo pomoč.

Zakaj pa ravno preskakovanje ovir?

Se mi zdi, da je tale naš štajerski konec bolj usmerjen k preskakovanju ovir in zagotovo je to vsaj deloma vplivalo na mojo odločitev za preskakovanje.

Poleg tega sem tudi adrenalinski tip človeka, zato je preskakovanje najbolj naravna odločitev zame. Četudi bi začela z dresuro ali drugo disciplino, bi verjetno sčasoma pristala na ovirah. No, ne dobesedno…

Tajda Bosio: Slabi trenutki ti ne smejo pobrati volje. Iz takih trenutkov se je potrebno česa naučiti in iti naprej.

Katere so tri bistvene lastnosti, ki ločijo povprečnega jahača od vrhunskega?

Zagotovo je na prvem mestu delavnost, kar na srce venomer polagam tudi vsem mojim učencem. Treba je biti delaven, treba je poskrbeti za svojega konja, biti poleg njega, in še kaj. Kdor ni delaven, tudi pri meni v šoli jahanja ali na treningih ne pride daleč.

Naslednja lastnost je pogum. Pri preskakovanju ovir človek mora biti vsaj malo pogumen, da premaga parkur, ki se dobesedno kot gora dviguje nad njim. Je pa res, da je treba včasih tudi samo zamižati, si reči “bo, kar bo” in iti.

Tretja lastnost pa je vztrajnost. Pri konjih in jahanju se vedno izmenjujejo dobri in slabi trenutki, super vikendi in zanič vikendi.

In ravno to daje delu s konji svojstven čar. Kako poiskati dobro kombinacijo dneva, para, jahanja in še česa. Namreč, pri jahanju vedno nastopa ekipa dveh glav. Ena je moja, ena pa je konjeva. In če ima kdo od naju slab dan, konec ne bo dober ali vsaj ne tako uspešen, kot si želi jahač. Toda ravno taki trenutki ti ne smejo vzeti volje. Iz takih trenutkov se lahko česa naučimo in gremo naprej.

Tajda Bosio: Brez tuje pomoči, ki nas bo naučila “mednarodnega” razmišljanja, po mojem ne bomo prišli nikamor.  

Nam predstavite še Lodonkorja? Nenazadnje je prav on druga polovica ekipe, s katero ste osvojili naslov državne prvakinje?  

Res je, brez njega ne bi osvojila naslova. Lodonkor je Oldenburg, star je 15 let, sama pa ga imam že 3 leta. Našli smo ga v Nemčiji, preko znanca, saj smo v tistem času iskali konja na višjem nivoju.

Ko sem prvič srečala Lodonkorja, je bil star 12 let, kar je bilo za mladega jahača, kot sem bila takrat sama, odlično. Leta 2014 je prišel k nam na tekmo, po tekmi pa sem ga lahko še dva dni jahala in preizkušala. Že takrat je bil super, preskočil je vse, kar je videl, medtem ko sama takih ovir še videla nisem od blizu 🙂

Lodonkor je že imel izkušnje, ki so meni še manjkale. V resnici sem potrebovala točno takega konja, konja, ki me bo peljal naprej in me bo naučil vsega tistega, kar mi je še manjkalo.

Poleg tega ima res “dobro glavo”. Obrneš ga na sredino, si z njim in svoje delo bo zares poskušal opraviti maksimalno dobro.

Zdi se mi, da sva letos res dober tim. Trajalo je vsaj eno leto, da sva se dobro spoznala in tudi ujela. Zadnji dve leti pa z njim jaham višji nivo, na katerega me je spravil pravzaprav Lodonkor.

Konj je res močan, v riti ima parkurje do 160 in gre, res gre. Tudi za pogledat je strašno “šikan”, po karakterju je pa čisto nežna duša in bi se samo crkljal.

Vaš sanjski konj je…?

Sanjski konj je v bistvu kombinacija večih konj, ampak še vseeno je vsak po svoje sanjski.

Zelo sem navezana na kobilo Uptown girl, ki je trenutno malo na pavzi. V nekem trenutku pred leti, je bila Uptown girl točno tisto, kar smo potrebovali. Dobili smo jo pri štirih letih in lahko rečem, da sva dobesedno odraščali skupaj. Z nizkih parkurjev sva tako skupaj prišli do parkurja 1,45 na mednarodnem nivoju.

Moram res povedati, da je kobila neverjetna in tako srčnega konja še nisem spoznala. Z njo sem si na primer upala jahati čez vodno zaveso, kar je skoraj mali čudež.  Jaz sem zaupala njej, ona je zaupala meni in skupaj sva odjahali skoraj neverjetno oviro.

Tajda Bosio: Vsak konj je sanjski konj. Vsak po svoje.

Kaj najraje dela Tajda Bosio, ko ne trenira oziroma ko ni s konji?

Zdaj se boste smejali, ampak me pred časom me je “prijel” ples na drogu. Priznam, skozi leta sem se poskušala lotiti večih stvari, joge, pilatesa in podobno, ampak se zaradi konjev in pomanjkanja časa nikoli ni izšlo. Zadnje leto in pol pa se res trudim, da redno hodim na ples ob drogu in zaenkrat mi kar dobro kaže, sploh za ravnotežje in nadzor telesa.

Tajda Bosio: Po izobrazbi sem sicer profesor angleščine.

Pri 29-ih letih državna prvakinja, kaj pa naprej? Kje se vidite čez pet let?

Imam še nekaj športnih ambicij, čisto točno pa pravzaprav ne vem. Realno gledano, imam z Lodonkorjem še približno tri leta časa, v ozadju pa trenutno nimam nobenega mladega konja, ki bi bil v treningu. Malo se spogledujem s svetovnimi konjeniškimi igrami leta 2022, ampak v resnici ne morem resno razmišljati o tem, ker nimam pravega konja.

Če pa razmišljam širše, pa se vidim kot neka osebnost v konjeništvu, na katero bi se ljudje obrnili za nasvet, pomoč ali mentorstvo. Idej imam še ogromno, vendar pa vse potrebuje svoj čas in nenazadnje tudi finančno podlago.

Toda, človek nikoli ne ve. Moram sicer še malo razmisliti, se pogovoriti in postaviti smer, toda, glej… nikoli ne veš, kaj vse se lahko zgodi. Mogoče me prehitijo družina in otroci 🙂

Preberi še intervju s svetovnim prvakom v maratonski vožnji dvovpreg Miho Tavčarjem.