Danes se je po Facebooku razširil oglas, ki se me je prav dotaknil. Namreč, konj (in tudi njegova lastnica) iščeta bivališče.

 

Več “Konj in njegova lastnica iščeta bivališče” →

 

Pa tudi kavboji in vse, kar je povezano z njimi 🙂

 

 

Obstaja mesto, v katerem ni niti enega avtomobila in kjer so konji glavni.

 

Žal ni nikjer blizu nas, ampak čez lužo, v ZDA. Pa vseeno, mogoče kdaj zaideš prav tja, v Severno Karolino. Nenazadnje je dandanes mala malca na spletu rezervirati letalske karte in in odfrčati za 14 dni v Ameriko.

 

Mesto, v katerem moraš paziti le, da ne stopiš v konjski drek

 

Če te bo torej pot zanesla v ZDA, si nujno vplaniraj obisk mesteca Love Valley.

 

Mestece je nekaj čisto posebnega. Avtomobili v njem niso dovoljeni, zato lahko srečaš samo konje oziroma jezdece in konjske vprege. Pravzaprav je v mestu več konj kot ljudi.

 

Love Valley so uresničene sanje Andyja Barkerja, ki si je od malega želel živeti v pravem kavbojskem mestu. Ko je imel dovolj pod palcem, je kupil ogromen kos zemlje in začel zidati svoj grad v oblakih … hočem reči, svoje kavbojsko mestece iz sanj.

 

Mesto so uradno odprli leta 1954 in od tistega leta dalje se glavna mestna ulica pravzaprav niti ni bogvekaj spremenila.

 

Glavna ulica v mestu

 

Leta 1970 je Love Valley gostil rock festival, ki je pritegnil več kot sto tisoč ljudi. Mnogi po koncu festivala enostavno niso odšli in so v mestecu še danes.

 

Proti koncu devetdesetih so ustanovili tudi mestno konjeniško društvo, kako leto kasneje pa še društvo za mule 🙂 Gre vendarlele za kavbojsko mesto, kjer imajo mule poleg konj svoje regularno mesto.

 

Nebesa za terenčkarje

 

Za vse, ki obiščejo Love Valley, je na voljo kup aktivnosti, ki pa vse dišijo po konjih, usnju in  kavbojih.

 

V mestecu se ob vikendih odvijajo različni dogodki, imajo pa tudi velik hipodrom (čeprav to ni klasičen hipodrom, kot jih poznamo pri nas, ampak bolj jahalna arena).

 

Še posebej je v mestecu priljubljeno jahanje, ki je obenem tudi edini način transporta. Jahaš lahko predvsem s svojim konjem, saj sem med raziskovanjem podatkov o mestecu naletela na več nasprotujočih podatkov o izposoji konjev.

 

Okoli mesta je namreč na stotine kilometrov jahalnih poti (am.: trails), kjer lahko po cele dneve uživaš na konjskem hrbtu. Zvečer pa je na vrsti zabava v saloonu, na voljo sta tudi skromna trgovina in trgovska postojanka.

 

Prespiš lahko v enem izmed številnih kampov, kjer pa si parcelico deliš s konji. Če ti spanje na prostem ni ravno pogodu, lahko najameš kavbojsko kočo ali sobo.

 

Vicki Jones je ena izmed obiskovalk, ki Love Valley obiskuje že 20 let:

Mestece je res nekaj posebnega in ima nadih starega ameriškega zahoda. Ljudje iz vseh koncev in krajev pripeljejo konje, jahajo po okolici ter uživajo v čudoviti naravi. Mestece obiskujem že dvajset let in upam, da se bom lahko nekoč za vedno preselila tja. Vendar pa ne pričakujte asfaltiranih cest in rdeče preproge za sprejem. Smo na deželi, zato so ceste makadamske in tako je tudi mišljeno. Zato se po ježi otresite prahu in pridite na en kavbojski ples 🙂

 

VIDEO: Mestece Love Valley, kjer so konji glavni

 

 

 

 

OPOZORILO: Ker nekateri pričakujejo nekaj popolnoma drugega in so zato ob obisku precej razočarani, velja opozoriti, da Love Valley NI počitniško letovišče z vsemi možnimi storitvami za goste, NI tematski park, NI nakupovalni center in tudi NI orjaško otroško igrišče. Je le preprosto mestece, kjer se stvari vrtijo po starem in veliko bolj preprosteje kot v velikih mestih.

 

 

Več informacij in fotk najdeš na njihovi Facebook strani (klik, klik).

 

 

Najbolj čudni, smešni in hkrati žalostni oglasi za prodajo konja na Bolhi

 

Ko odpreš Bolho in se zakoplješ v oglase za prodajo konj, odkriješ celo zakladnico nenavadnih, smešnih in tudi res čudnih oglasov, ki jih še pri tako dobri volji nikakor ne moreš razumeti.

Tokrat sem si vzela čas in pregledala vseh 290 oglasov. Nič ne rečem, nekateri so povsem korektni, s slikami in podrobnim opisom, da jih je prav užitek prebrati.

 

Med oglasi pa je nekaj pravih biserov in tega ne mislim kot kompliment.

 

#1 Oglasi, ki so verjetno sami sebi namen

Oglasov, pri katerih je videti, kot da so sami sebi namen, sploh ni tako malo. Najhitreje jih spoznaš po tem, da nimajo fotke, opis in podatki o konju pa so izjemno skopi, včasih jih niti ni.

 

To je čisto enakovredno temu, kot bi na avto.net napisali “Prodam avto”. Super zate, kaj pa za bodočega kupca? Pa ne mi govoriti, da če bo hotel kupiti, se bo že toliko pomudil, da bo poklical.

 

Oglas, kjer prodajo konja Zlatko

#2 Oglasi z blagovnimi menjavami

 

Precej se najde tudi oglasov, v katerih prodajalci konje menjajo za različno blago ali material, karkoli jim v tistem trenutku pač pride prav.

 

Tako sem med raziskovanjem našla naslednje malone bizarne oglase za prodajo konja z blagovno menjavo:

• Menjam kobilo za plohe mizarske kvalitete (prosim?)
• Menjam angleškega konja za vrtni traktor ali kmetijski stroj v enaki vrednosti
• Menjam žrebčka, starega 5 mesecev za seno ali pa western sedlo (verjetno kar mu bodo prej ponudili…)
• Nekdo prodaja žrebca, v račun pa vzame betonske stebričke (betonske stebričke? Resno?)

 

Menjam kobilo za plohe

#3 Oglasi z nenavadnimi zahtevami in še bolj nenavadnimi argumenti za prodajo

Med vsemi oglasi pod rubriko »prodam konja« se jih najde tudi peščica, ki so tako nenavadni, da lahko samo sediš in se čudiš, kaj se tem ljudem plete po glavi.

 

Na primer, nekdo kupuje konja, ki pa mora biti obvezno črne ali temnorjave barve. Od kdaj pa barva sploh igra kakšno vlogo, razen pri 12-letnemu otroku? No, če bolje pogledam oglas, se mi dejansko zazdi, da ga je pisala nadebudna 13-letna Miša iz Celja, ki si na vso moč želi konja. Upam, da so starši vsaj seznanjeni….

 

 

Tale sodi v kategorijo »Kaj ste pa mislili…«
Polona namreč v oglasu lepo razloži, da so kobilo kupili za otroka, vendar je še mlada in je otrok ne upa sam jahati. Pa čakaj, ste jo kupili v petek po službi, ko ste šli po špecerijo?

 

 

Kot odličen prodajni argument Milenka v svojem oglasu uporabi dejstvo, da je ponika pridna in skrbna mamica. In zato naj bi se hitreje ali bolje prodala? Ne me hecat.

 

 

Ta oglas je pa kljub svoji kratkosti najbolj konfuzen oglas, na katerega sem naletela. Prodajaš konja ali iščeš pomoč?

 

#4 Oglasi, v katerih prodajalci sploh ne vedo, kaj prodajajo

Ti so šele luštni. Če odštejem kupe oglasov, kjer so konji nadvse primirni za (izberi aktivnost po želji) pa jih je nekaj, kjer že na kilometer vidiš, da prodajalec nima niti najmanjšega pojma, kaj sploh ima in kako se čemu pravilno reče.

 

Naletela sem na oglas za kobilo, ki je na viharju visoka 165 cm … čakaj, kje??

 

Tule pa na primer prodajajo šentlandskega ponija, ki je delal lepe mladiče…ja, prav bereš, prodajajo šentlandskega ponija, ki dela lepe mladiče.

 

 

Na splošno pogledano, stanje sicer ni tako slabo, ampak tovrstni oglasi na Bolhi precej pokvarijo sliko.

 

In če odgovorim na vprašanje iz naslova… ja, na prvi pogled je »za umret« smešno in priznam, da sem se ob nekaterih oglasi tudi sama pohihitala.

 

Toda ko sem potegnila črto, se mi je vse skupaj zazdelo prav žalostno in bedno.

 

Bedno, ker ljudje v 21. stoletju in po desetletjih interneta še vedno oddajajo take oglase.

 

Žalostno, da konje prodajajo ali menjajo za betonske stebričke (jasno, na isti način se prodajajo tudi druge živali, tako da take blagovne menjave niso nujno omejene samo na konje).

 

Bedno, ko vidiš, zakaj ljudje v prvi vrsti kupujejo konje.

 

Žalostno, da imajo konje ljudje, o katerih nimajo niti najmanjšega pojma.

 

Bedno, ker se ob takih oglasih zaveš, da nekje v Sloveniji živijo konji, ki jih bodo te dni zamenjali za nekaj bal sena ali par kubikov mizarskih plohov. Konji, ki so bili slabo zamišljeno darilo ali impulziven nakup za otroka.

 

Konji, ki jih gledajo samo skozi prizmo tega, kakšne mladiče dajejo.

 

Res žalostno in res bedno. In v resnici niti najmanj smešno.

 

 

Kaj je najbolj nenavaden oglas, ki si ga opazil/a? Napiši mi v komentar

 

 

 

Gustyja Jesenka (ja, v resnici mu je ime Gusty z y, ne Gusti) se spomnim izpred let, ko sem, ne vem že zakaj, zašla v hlev na Drenovem Griču. Skuštran fant, tak simpatičen, ki se je z mano pogovarjal s silno visokega rjavega konja. Takrat še ni bil frizer.

 

 

Kasneje sem šla k njemu nekajkrat po frizuro. Potem ga leta in leta nisem več videla. Seveda sva prijatelja na Facebooku, ampak tudi tam nisva kaj dosti komunicirala. Potem pa mi je pozornost zbudila fotka, ki jo je pred kratkim objavil na Facebooku in končno sem ga poklicala.

 

 

Dobila sva se na kavi in malo poklepetala o njegovih konjih, jahanju in brozgi, ki je slovensko konjeništvo.

Gusty, začniva z osnovami, kako si sploh zašel h konjem?

Že od majhnega sem atiju govoril, da bom frizer in da bom jahal konje. Ati se je seveda samo smejal, ampak potem mi je stric za birmo res kupil konja.

 

Dobil sem ponija Miška, ki sem ga prvič videl pri sosedih in se dobesedno “zapičil” vanj. Miško je bil visok kakih 140 centimetrov in od dneva, ko sem ga dobil, sva bila nerazdružljiva.

 

V hlevu sem spoznal še nove prijatelje in potem smo nekaj let jurišali po okoliških gozdovih na Barju. Zdaj, ko pogledam nazaj, vidim, da smo bili eni navadni indijanci.

 

S tem konjičkom sem se torej učil začetkov, potem pa sem vedno bolj pogosto jahal, začel trenirati in v tem športu sem ostal vse do 25. leta.

 

Po končani šoli sem imel neverjetno srečo in dobil sem zaposlitev v Krki in na Srednji kmetijski šoli Grm, tako da sem cele dneve delal s konji. Nekaj časa sem živel svoje sanje. Res bomba!

 

No, pri kakih petindvajsetih letih pa sem vse skupaj opustil. Po pravici povedano, nisem se več mogel gibati samo in izključno med konjskimi ljudmi. Preveč je bilo kolobocij, opravljanja, zamer in čudnih mahinacij.

 

Gusti Jesenko: Zaradi konjev sem bil povsem nedorasel

Poleg tega sem ugotovil, da sem bil življenjsko popolnoma nedorasel. Gibal sem se samo v konjskih krogih, videl sem samo konje in ničesar drugega. Potem človek sčasoma ugotovi, da mu nekaj manjka in da se je treba v življenju naučiti še česa drugega.

 

Res je tudi, da sem imel precej idealistično predstavo o konjih in delu z njimi. Bil sem mladostniško naiven, skozi leta pa sem spoznaval, da je konjska scena ena velika brozga. In sem si rekel, da imam dovolj in da grem pogledat še drug svet.

 

Po kakih desetih letih pa sta me prijateljici zvlekli na teren na Bled in od takrat spet ne morem živeti brez konj in jahanja.

 

In je fino, veš. V resnici res rad jaham in zdaj si lahko omogočim še kaj več. Rad se učim, zato zdaj s konji potujem po vsej Evropi in hodim do vseh trenerjev, ki si jih lahko privoščim.

 

V glavnem samo jaham in drgnem, drgnem in jaham. Trenutno treniram z Anno Merveldt (op.: vodilna irska dresurna jahačica, leta 2012 je sodelovala na poletnih olimpijskih igrah v Londonu, več o njej najdeš tukaj), ki dela v zasebnem hlevu v Italiji.

 

Tako enkrat na mesec v petek naložim konja na prikolico, se odpeljem v Italijo na trening in pridem v nedeljo nazaj.

 

Gusti Jesenko: Konja It’s a pleasure, sem dobil čisto po naključju. Prejšnji mi je poginil in naletel sem na Pleasureja. Že v prvem trenutku je med nama nekaj kliknilo in od takrat sva nenehno skupaj.

 

Gusty, meni se zdi, da te je povsod dosti, kako to usklajuješ s konji?

 

Ja, imaš prav, res me je povsod dosti 🙂 Ampak ne glede na vse, sem vsak dan okoli 8h ali  9h zjutraj v štali, pojaham do 12h, grem domov, se uredim, pojem kosilo in grem frizirat. V salonu sem do približno devetih, potem grem pa obvezno še vandrat naokoli in ponavadi pridem domov okoli polnoči. In naslednji dan spet ponovim vajo 🙂

Kaj pa če greš žurat do zjutraj?

Ja, je pa vse čisto enako. Saj konj ni kriv, da sem zabluzil 🙂 Ti pa moram priznat, da se pri konju potem čisto prezračim in prediham vse posledice žurov. Noro, kako si v štali opomorem.

 

Imam kar hud tempo, ampak trenutno ne morem drugače. V službo moram hoditi, konje sem si izbral za hobi in tega se moram držat. Zato tudi vedno delam popoldne, ker nisem vezan na letne čase. Dopoldne je vedno svetlo, ne glede na to, ali je poletje ali zima.

 

Gusti Jesenko: ni konj kriv, če zvečer zabluzim in žuram do zjutraj. Zato se moram zjutraj ob devetih prikazati v štali pri konju, brez pardona.

 

Gusti Jesenko: pri konjih je polno enih frikov

Glej, v bistvu je povsod enako: bolj kot si noter, manj vidiš naokoli. Vsako pretiravanje, naj bo fizično ali mentalno, da ne vidiš ničesar drugega, zagotovo ni v redu.

 

Na koncu se enostavno zaciklaš. Zaciklaš v iste dejavnosti, isto razmišljanje, v iste ljudi. Izgubiš vso širino, spekter se ti samo še oža in nazadnje pristaneš v nekem mini svetu, ki je sestavljen iz štale in konja.

 

Na koncu mi sploh ni bilo več kul, da sem bil med ljudmi, ki so imeli samo en interes, ker me je to omejevalo kot človeka. Veš, svet se ne vrti samo okoli konj.

 

Če so ti konji res strast, to vseeno ne pomeni, da moraš delati samo to in se pogovarjati samo o njih. Ker potem si čuden. Na koncu postaneš en frik. In takih frikov je pri konjih nenormalno veliko.

 

Ravno zato mi je moja trenerka Anna tako všeč. Anna s svojo konjsko službo konča ob 15.30, in gre domov, kjer se je o konjih prepovedano pogovarjati.

 

 

Gusti Jesenko: Svet se ne vrti samo okoli konj. Na koncu mi sploh ni bilo več kul, da sem bil med ljudmi, ki so videli samo konje, ker me je to omejevalo kot človeka.

 

Če ne bi imel konj, bi se mi zmešalo

Konji mi dajejo neko ozemljitev. Imam zelo intenzivno službo, kar se tiče druženja in ukvarjanja z ljudmi, zato mi neizmerno paše, da sem lahko enkrat na dan čisto tiho. Pride dan, ko pomislim, da bi se mi brez konj že zmešalo.

 

Moja želja pa je, da bi enkrat spet profesionalno delal s konji. S konji in z mladino. Prepričanih se mi namreč ne da prepričevati.

 

Sam sem celo mladost preživel v štali in to je bilo za moj karakter odločilno. Drugače bi me odplaknilo bogvekam. Tako pa sem imel nekaj, kar me je držalo pokonci in vodilo v življenju. In vem, da sem zaradi konj danes tam, kjer sem.

 

Slovenije še 200 let ne bo na zemljevidu konjeništva

Opažam, da je za konje in jahanje veliko zanimanja, ampak mislim, da nam ena faza manjka. Veš, v tujini imajo poni klube, kjer otroci jahajo čisto zares in hodijo tudi na vsa tekmovanja. In to niso neka brezvezna otroška tekmovanja, ampak čisto resne tekme v kategoriji poni.

 

Pri nas pa te ponavadi posadijo na velike konje in gremo.

 

Mislim, da ima Slovenija še ogromno manevrskega prostora, kar se tiče konjskega športa. Imamo lepo državo, ki je primerna za konjeništvo, smo pa popolnoma nerazviti in nas še kakšnih dvesto let ne bo na zemljevidu konjeništva.

 

In ravno zato imamo še ogromno prostora za razvoj.

 

Ne razumem pa Slovencev, zakaj se niso pripravljeni bolj izobraževati. Danes imamo svet na dlani, vse je blizu in imamo res super pogoje, da se povežemo s tujimi trenerji in naredimo korak naprej.

 

Očitno je še preveč staromodne miselnosti, ampak dejstvo je, da nikjer več ne moreš napredovati brez izobraževanja. Ne pri računalnikih, v tehnologiji, frizerjih…

 

Gusty Jesenko: Dokler obstaja nekdo, ki zna več od tebe, je še prostor, da se česa naučiš.

 

Otroci sploh niso več navajeni dela pri konjih. Danes bi se prej zgodilo, da bi zjutraj prišla pokidat mama kot pa otrok, ki bo popoldne jahal.

 

Definitivno zagovarjam, da je treba konjeništvo čim bolj spodbujati. Sploh, ker so otroci danes ogromno noter in samo tipkajo po računalnikih.

 

In to je treba spremeniti. Mogoče sploh ne bi bilo tako narobe, da bi spet uvedli jutranje kidanje pred šolo za otroke, ki hočejo resno jahati 🙂