Haflinger je nižji, a trdno grajen konj, ki ga takoj prepoznamo po čudoviti rjavi barvi, svetli grivi in prijaznem značaju.

Njihovi rejci in največji oboževalci jih imenujejo kar »zlati konji z zlatim srcem«.

 

Če dobro pomislim, jim lahko rečemo tudi evropski islandci, saj izhajajo iz podobno neprijazne pokrajine, nosijo lahko precejšnjo težo, so močni in vzdržljivi, za povrhu pa še prijazni in dobrosrčni.

 

Vsak pravi haflinger ima enega očeta

 

V piko natančno izvora haflingerja ni mogoče določiti, se pa večinoma vsi viri strinjajo, da so njihov prvotni dom alpske vasice.

 

Že v srednjem veku so v gorskih vasicah na Tirolskem in v severni Italiji prebivali gorski konji, ki so jih uporabljali za jahanje, predvsem pa za prenašanje tovora po ozkih in strmih poteh na vrtoglavih višinah.

 

Haflinger kot ga poznamo danes, uradno izhaja iz tirolske vasice Hafling (danes ta vasica spada pod Italijo). Leta 1874 so namreč avtohtono tirolsko kobilo združili z arabskim žrebcem (nekateri pravijo, da je bil zgolj polarabec) El Bedavijem XXII, skotil pa se je žrebec 249 Folie, ki je oče vseh današnjih haflingerjev.

 

Dandanes noben pravi haflinger ne velja za čistokrvnega haflingerja, če ne more dokazati svoje linije vse do prvotnega žrebca Folieja. Prav vsi danes živeči čistokrvni haflingerji so njegovi potomci, iz njega je namreč izšlo vseh sedem žrebčevskih linij: A, B, M, N, S, St in W.

 

Po rojstvu Folieja so se za haflinger konje začeli zanimati avstrijski plemiči, ki so začeli na vlado naslavljati peticije, s katerimi so želeli doseči organizirano vzrejo haflingerjev.

 

Vlada kot vse vlade tega sveta se je na veliko obirala in je na prošnje uspela odgovoriti šele po več kot dvajsetih letih, ko je končno izbrala najbolj kvalitetne žrebičke in žrebčke za vzrejne programe.

 

Konec 19. stoletja so bili haflingerji pogosti na južnem in severnem Tirolskem, vzrejne kobilarne pa so odprli tudi na Štajerskem, v Salzburgu in spodnji Avstriji (vir: Wikipedia)

 

Od vojaškega do modernega haflingerja

 

Reja haflingerjev je bila na dobri poti vse do druge svetovne vojne, ko je vojna vihra brutalno ustavila vse vzrejne programe. Ogromno konj pasme haflinger so vpoklicali v vojsko, še posebej v enote, ki so delovale v Alpah.

 

Za delo v »vojaški suknji« so izbirali predvsem konje močnejšega okvira, višine cca 140 cm.

 

Od takrat so se preference spremenile in danes raje vidimo haflingerje, ki niso tako močnega okvirja, so bolj sloki in višji. Želena višina danes je nekje 137 do 152 cm.

 

Čeprav je svoje naredila mehanizacija, ki je konje izrinila iz poljedestva in s kmetij, so si haflingerji po drugi svetovni vojni utrli pot v svet. Uvozili so jih v Jugoslavijo in nekaj let kasneje tudi v Združene države Amerike.

 

Danes te male, a simpatične konje najdemo več kot 60 državah in na vseh kontinentih sveta. Po nekaterih ocenah naj bi jih bilo več kot 250.000, od tega jih je največ v sosednji Avstriji, Italiji pa tudi v Nemčiji, Ameriki, Kanadi, Belgiji in Nizozemski.

 

Čeprav so haflingerji pasma alpskih konjev, so izjemno prilagodljivi, zato jih najdemo celo v vlažnem tropskem delu Afrike, arktičnih predelih Evrope in Kanade ter v državi Bhutan, ki leži na nadmorski višini 4000 metrov. Še vedno pa jih najdemo na številnih kmetijah v domačih Alpah.

 

Haflinger je zlat konj

 

Haflingerjeva dlaka je gosta, rep in griva pa sta posebej košata.

 

Njihova posebnost so znamenja na obrazu, ki so lahko različnih oblik. Glava haflingerja je zelo podobna glavam njegovih arabskih prednikov, ramena pa so rahlo ukrivljena, a dobro razvita.

 

Ta mišičast, srednje velik konj ima zaradi svojih širokih in kratkih nog edinstveno hojo, ki je precej energična. Kopita so relativno velika in težka. Četudi so majhni in so njihovi predniki poniji, gre za konje in ne ponije.

 

Lastniki namreč trdijo, da po karakterju niso nikakor podobni ponijem, saj se hitro učijo, so voljni in umirjeni.

 

Moderni haflingerji so vseh možnih odtenkov kostanjeve barve. Pike (črne ali bele), bele »nogavičke« in rdečesivi odtenki veljajo za nepravilnosti in konji s temi odstopanji se običajno ne uporabljajo za vzrejo.

 

Haflinger – alpski traktor z zlatim srcem

 

Kljub relativni majhnosti so haflingerji težki in močni, nekateri jim pravijo celo »alpski traktorji« (vir: Petmd).

 

Zaradi svoje trdnosti so izjemno uporabni na kmetijah in kot gorski nosači.

 

Vendar pa konji haflinger niso le odporne delovne živali, ampak so ti konjski blondinci precej vsestranski in dobrega srca. Izredno radi imajo terene v naravi, saj so naravno radovedni in jih ovire, kakršna je na primer voda, sploh ne motijo. Na splošno so precej pogumni, celo mladi konji so v novih situacijah pozorni, a precej mirni.

 

 

Ruth Schwab, direktorica ameriškega registra haflingerjev (v njem je 20.000 konj): Ne poznam konja, ki bi bil tako naravnan na ljudi. Ne glede na to, ali gre za jahanje v naravi, vprego ali le za družinskega konja, s haflingerjem ne boste zgrešili. In za povrh vsega svoje delo opravljajo z nasmehom (vir: Trailridemag)

 

Gre torej za delovne in športne konje, ki so s svojo močjo v pomoč na kmetijah, uporabljajo jih za vleko vozov, z veseljem nosijo jahače, preskakujejo celo ovire in se preizkušajo v dresuri.

 

Pogosto jih srečamo na konjeniških prireditvah, zaradi svoje zabavne in prijazne osebnosti, pa tudi zaradi primerne velikosti, so odlični družinski konji – kaj bi si človek sploh še lahko želel?

 

Še nekaj zanimivosti o haflingerjih

 

• Celotna pasma izhaja iz enega žrebca – že omenjenega 249 Folie. Zaradi strogih pravil vzreje je pasma izredno homogena.
• Haflinger je zelo trdoživ, obenem pa mehkega srca. Gre za konja, ki je lahko v pomoč pri težkih kmečkih opravilih in nošenju prtljage po strmih gorskih poteh, hkrati pa je najboljši prijatelj domačih otrok
• Pogosto jih zamenjujejo s pasmo avelignese, ki prihaja iz Italije in izgleda precej podobno – vsekakor imajo skupne prednike. A gre za dve različni vrsti konj, aveligenese so nižji (približno 1,42 metra) in težji od lepotcev, ki jih opisuje ta članek.
• Kostanjevi konji, ki ljudi in prtljago tovorijo po gorah Južne Tirolske (območje današnje Avstrije) so upodobljeni tudi v umetniških delih 19. stoletja.
• Skrb za haflinger konje je precej preprosta, saj so globoko v sebi še vedno gorski konji
• Leta 2003 je bil haflinger tudi prvi konj, ki so ga klonirali. Klonirano žrebičko so poimenovali Prometea.
• Dandanes jih avstrijska in nemška vojska še vedno uporabljata za manevre na zahtevnih terenih.
• Mirna in prijazna narava je del vzrejnega standarda, kar preverjajo tudi med delovnimi pregledi
• Leta 1969 je celo britanska kraljica Elizabeta med obiskom Avstrije v dar dobila dve haflinger kobili

 

VIDEO: haflingerski žrebec Nibbit, ki je eden izmed čudovitih predstavnikov svoje pasme:

 

V Sloveniji za nad rejo haflingerjev bdi Združenje Haflinger Slovenija.