vraževerja o konjih

Vraževerja o konjih

 

Celo Španska jahalna šola na Dunaju ni varna pred vraževerjem. Preberi, kaj velja pri njih in ali njihovo vraževerje res odganja smolo.

 

Ker smo tik pred nočjo čarovnic, ko kraljujejo buče in po zraku letijo metle, sem poiskala nekaj mitov in vraževerij, ki krožijo o konjih.

 

 

Ste mislili, da o tako plemenitih živalih kot so konji, ni vraževerij? O, pa še koliko jih je 🙂

 

Nekatera vraževerja so celo logična in smiselna, nekatera so malo pod vprašajem, nekatera pa so preprosto privlečena za lase. Ali pa jih v današnjem času preprosto ne razumemo več.

 

Še posebej zoprno je, ker si v različnih kulturah vraževerja nasprotujejo in na koncu človek niti ne ve, česa točno bi se držal. Naj na primer podkvico obrnem navzgor ali navzdol?

 

Vraževerja o konjih, ki so precej logična

 

Najbolj pogosto vraževerje, na katerega sem naletela je, da konju ne smeš nikoli  spreminjati imena. Vraževerje ali ne, predvsem je to zelo praktično 🙂 Malo neprijetno je le, če ti ime nikakor ni všeč.

 

Še eno logično vraževerje, ki ima verjetno povsem praktične korenine: Na tekmovanjih nikoli ne uporabljaj ničesar novega.

Najsi bo tole vraževerje ali zgolj posledica izkušenj, zagotovo ne moreš zgrešiti, če ga upoštevaš. Ni sicer nujno, da bosta ti in konj na tekmovanju blestela in osvojila medaljo, zagotovo pa jo bosta oba odnesla brez neprijetnih otiščancev ali celo kurjih očes 🙂

 

Bizarna vraževerja o konjih

vraževerja o konjihV nekaterih kulturah je konj prinašalec sreče, bogastva in nedolžnosti. Spet v drugih pa je glasnik zla in slabih novic. V Španiji in na Madžarskem črn konj prinaša srečo, v Franciji pa je ravno obratno.

 

Črn ali bel, vi se odločite po svoje. Jaz pa pravim, da tako bel kot tudi črn konj v življenje prinese marsikaj lepega in tudi marsikaj, kar nam ni najbolj po godu. Pa rjav, lisast, pikast in rdečkast tudi….

 

Tale mi je posebej bizarna: V nekaterih kulturah verjamejo, da je treba utihniti, če vidiš belega psa in biti tiho toliko časa, dokler ne vidiš belega konja.

 

 

Glede na to, koliko je v Sloveniji maltežanov, samojedov in drugih belih psov, utihniti ne bo problem. Večji problem bo, kako spet spregovoriti, ker belih konj ne najdemo ravno za vsakim vogalom. Če bo prisilni molk trajal predolgo, pridite k nam, imamo dva bela konja 🙂

 

Če pelješ belega konja skozi hišo, naj bi to izganjalo zlo. Okej, super, kako pa to izvedeš v 12-nadstropni stolpnici z liftom?

 

Vraževerja o konjih, ki so malce smešna, ampak čisto simpatična

 

Tole vraževerje sicer nima čisto posebnega smisla, mi je pa strašno simpatično: Če kupiš konja na bolšjem sejmu, moraš dati za dobro srečo z novim konjem vedno en evro od kupnine nazaj prodajalcu (okej, včasih je bil to en tolar oziroma nekaj par, ampak vmes so se nam zgodili inflacija, evro in še kriza).

 

vraževerja o konjihTa mi je všeč preprosto zato, ker nam vsem godi bližina konj: Če imaš v postelji ali vsaj v bližini postelje med spanjem pramen grive svojega konja, naj bi to prinašalo srečo.

Mogoče bom enemu izmed naših konj že danes odrezala pramen grive ali repa in si ga postavila na nočno omarico. Če ne drugega, bom vsaj lahko celo noč vohala konje 🙂 Zame je tudi to svojevrstna sreča.

 

Vraževerja o konjih, ki nimajo smisla

 

Če na konja sedeš vzvratno, naj bi to pregnalo zobobol in pike kač. Kako gre to troje skupaj, mojim možganom iz 21. stoletja pač ni najbolj razumljivo. Lahko kdo pomaga? 🙂

 

Vdihavanje konjskega diha naj bi pregnalo oslovski kašelj. Ne razumem 🙂 Dobro, če malo pomislim in nadomestim oslovski kašelj s stresom, postane vse skupaj malce bolj logično.

 

Vraževerja o konjih veljajo tudi za ugledne ustanove

 

vraževerja o konjih
Vir fotke: FB Španska šola jahanja

Celo tako ugledna ustanova kot je Španska jahalna šola na Dunaju ni povsem imuna na vraževerja. Dolgoletna tradicija jim menda zapoveduje, da morajo imeti v čredi vsaj enega rjavega ali črnega žrebca oziroma konja, ki ni bel.

 

S tem naj bi ustanovo obvarovali pred smolo in dokler bo v čredi rjav konj, naj šola ne bi zaprla svojih vrat.

 

Če kdorkoli, vključno z mano, dvomi, naj povem, da vraževerje očitno ni čisto iz trte izvito.

 

Od druge polovice 16. stoletja, ko je bila ustanovljena, se je španska jahalna šola s pomočjo rjavega konja v svoji sredini uspela rešiti pred vojnami, bombardiranji, požaru v hofburški palači (kjer so nastanjeni konji) leta 1992 in finančni krizi leta 2008. Trenutno imajo kar tri (Pluto Bellornata, Favory Aquilea in Maestoso Alma). Najbrž »za ziher«.

 

Najbolj pogosto, znano in tudi verjetno uporabljeno vraževerje pa je vraževerje o konjskih podkvah. To, da prinašajo srečo, je splošno znano, ampak hakelc pa ni tako vsesplošno znan.

 

Vprašanje je namreč, kako je treba obesiti konjsko podkev? Nekateri trdijo, da jo je potrebno obrniti navzgor, saj sreča le tako steče v podkev in (kar je bistveno) tam tudi ostane. Drugi pa pravijo, da jo je treba obrniti navzdol, da sreča oblije lastnika doma, na katerem visi podkvica.

 

No, na našo srečo se pa v večini kultur vsaj strinjajo, da konjska podkvica ne sme biti nova, temveč rabljena. Tudi ne sme biti kupljena v kakšni trgovini ali kmetijski zadrugi. Še najbolj potemtakem zaleže, če na kakšnem konjskem pašniku najdete rabljeno konjsko podkvico.

 

Glede na to, koliko podkvic so naši konji poleti izgubili na paši, ni vrag, da ne bi že danes v kake pol ure našla najmanj dve.

 

Potem se moram samo še odločiti, kako jo bom obesila 🙂 Pa veselo čarovniško jahanje ti želim.

 

Poznaš tudi ti kakšno vraževerje o konjih? Napiši mi ga v komentar.

 

 

 

jahanje brez celade

Jahanje brez čelade ne bi smelo biti stvar debate

 

Zanimivo in hkrati malo grozljivo se mi zdi, da v letu 2017 nekateri jahači še vedno omalovažujejo čelado in je kljub vsem zdravorazumskim argumentom med jahanjem ne uporabljajo.

 

 

 

Pred petnajstimi ali dvajsetimi leti smo sicer vsi veselo jahali brez čelade, skozi leta pa so se stvari spremenile in večina jahačev ne potisne noge v streme, če si prej ne natakne čelade.

 

Kljubb temu je nekaterim čelada še vedno nebodigatreba:

»Jst skoz jaham brez čelade«

»Kobili zaupam 100%, zato jaham brez.«

 

O uporabi čelade med jahanjem sem se pogovarjala s precej sogovorniki, ki so se vsi odločno strinjali, da uporaba čelade med jahanjem sploh ne bi smela biti stvar debate.

 

Pet najpogostejših izgovorov, ki jih jahači uporabljajo za to, da si ne nataknejo čelade med jahanjem so:

 

Moja čelada – moja odločitev

Vaša osebna odločitev o neuporabi čelade bo lahko jutri zaradi poškodbe postala obremenitev vaših bližnjih, ki bodo morali skrbeti za vas. V primeru zelo hudih poškodb morda do konca življenja. Torej, ni na tnalu samo vaša glava, ampak tudi glava in predvsem življenje vaših bližnjih. Razmislite o tem.

 

Čelado uporabljajo »manežarji«jahanje brez celade

Nekateri so prepričani, da čelado nosijo samo »manežarji«. Oznaka manežar je tako podcenjujoča in najmanj otročja, da me resno skrbi za percepcijo človeka, ki je sposoben to izjaviti.

 

 

 

V čeladi sem videti kot en debil

Tukaj ne bom rekla nič, razen tega, da si dobro poglejte spodnjo slikco:

 

jahanje brez celade

 

Možganov v nasprotju s frizuro žal ne moremo popraviti z malo vode in fenom.

 

Ne rabim čelade, ker sem izkušen jezdec in 100% zaupam svojemu konju

Študija, ki so jo pripravili na kanadski Univerzi Calgary, je pokazala, da so imeli poškodovani jahači v povprečju 27 let izkušenj v jahanju. Med njimi je bilo zelo malo začetnikov. Se človek zamisli, a ne?

 

Čelada mi je zoprna pa še vroče mi je v njej

V poplavi različnih čelad, ki so dandanašnji na trgu, vročina in neprijetnost pač ne moreta biti sprejemljiv argument. Ni govora, da ne bi mogli najti čelade, ki vam bo v nulo sedla na glavo. Vroče? Naj bo čelada fina zaščita pred soncem, če ne drugega.

 

 

»Tisti ,ki ne nosi čelade po mojem mnenju ne ceni dovolj teh živali in njihovega plemenitega karakterja, ki ga imajo kdaj pa kdaj tudi pravico pokazati. Naše zdravje je pa tudi dragoceno a ne?« Jolanda

 

 

Zakon ima večjo težo kot izgovori

 

Konjeniška zveza Slovenije ima različne pravilnike, ki določajo uporabo čelade med jahanjem v posameznih disciplinah, veljavna pa so za tekmovanja.

 

V dresurnem jahanju je obvezna uporaba čelade med ogrevanjem in na tekmi. Tekmovalcem, starejšim od 22 let, ki jahajo konja, starejšega od 7 let, je na tekmi in na ogrevanju neposredno pred posamezno tekmo dovoljen cilinder ali melona.

 

Za tekmovalce do vključno leta, v katerem dopolnijo 14 let (otroci), je obvezna uporaba zaščitnega jopiča (želve) tako v ogrevalnem kot v tekmovalnem prostoru.

 

Pri preskakovanju ovir in endurancu pravila določajo, da morajo tekmovalci nositi čelado, pri vožnji vpreg pa še želvo. Za neuporabo zaščitne opreme pri vpregah je tekmovalec kaznovan z opozorilnim rumenim kartonom. Za mladoletne tekmovalce velja enako, le da je za neupoštevanje pravila o uporabi čelade tekmovalec izključen.

 

Pravila FEI so še malce strožja in določajo, da morajo udeleženci na tekmah čelado nositi tako na tekmi, kot tudi med ogrevanjem ali samo jahanjem med posameznimi prizorišči. Če tega ne upoštevajo, so kaznovani z opozorilnim rumenim kartonom.

 

jahanje brez celadeKot so še zapisali v svojem odgovoru: “Na tekmovanjih poskuša Konjeniška zveza Slovenije glede uporabe zaščitnih sredstev ravnati usklajeno z FEI pravili.

V Sloveniji se lahko vsak posameznik na treningih po lastni volji odloči, ali bo nosil čelado ali ne. Glavno besedo imajo strokovni kadri, da od svojih učencev zahtevajo uporabo primernih zaščitnih sredstev.

Pri treningih in pripravah, ki so organizirani s strani KZS, je pri vseh disciplinah uporaba čelade obvezna ves čas, ko so udeleženci na konju. Za mladoletne pri skakanju je obvezna tudi uporaba želve.”

 

»Čelada ni narejena za lepo videti, ampak z razlogom. Ni važno, za kateri šport. Ko se kaj zgodi, je prepozno.« Mladen

 

Seveda pa uporaba čelade med jahanjem ni le zdravorazumska in določena s pravilniki, je tudi zakonsko obvezna. Vsaj v cestnem prometu. Zakon o pravilih cestnega prometa tako v 34. členu določa: »Jahač mora imeti med ježo na glavi zaščitno čelado.«

 

Rekreativnega jahanja izven prometa in v maneži zakon ne opredeljuje posebej.

 

Policisti so v dveh letih zaradi jahanja brez čelade kaznovali 48 jahačev

 

Mnogi se sprašujejo, ali jih lahko policisti kaznujejo, če na terenu nimajo čelade? Lahko.

 

Pozanimala sem se na policiji, kjer so mi pojasnili, da so policisti leta 2015 ugotovili 23 kršitev zaradi neuporabe čelade, lani pa 25. Od tega jo je lani osem jahačev odneslo zgolj z opozorilom,  ostali pa so dobili kazen.

 

»Prej nikoli nisem nosil., odkar pa smo imeli bližnjo srečanje s policijo pa redno. Moram reči, da se ti na začetku zdi glupo, čez čas pa sploh ne veš, da imaš kaj na glavi…« Gregor

 

Kot mi je pojasnila mag. Vesna Drole, vodja sektorja za odnose z javnostmi Policije, policisti konjeniki v Ljubljani tako med rednim delom spremljajo in nadzirajo tudi uporabo jahalne čelade v cestnem prometu.

 

V Ljubljani je sicer jahanje po občinskih cestah prepovedano, podobno je tudi v drugih občinah.  Sicer policisti na konjih druge jahače le poredko srečajo, še največkrat na organiziranih konjenicah, kjer pa opažajo, da jahači čelado dosledno uporabljajo.

 

Ker so policisti konjeniki nameščeni na glavnem hipodromu v Stožicah, lahko vsakodnevno tudi na lastne oči spremljajo uporabo jahalne čelade pri rekreativnem jahanju na hipodromu. Kot pravijo, le redko opazijo, da jahači v maneži ali na rekreativnih terenih ne bi uporabljali čelade. Še več, zaznavajo celo vedno večjo uporabo drugih zaščitnih sredstev, predvsem želv.

 

Policisti so tudi sami predlagali boljšo zaščito


Kot še pravi mag. Vesna Drole: »Sicer pa so policisti konjeniki v preteklosti izvedli oziroma izvajajo tako na drugih območjih širom po Sloveniji kot tudi pogosto na PKP Ljubljana vrsto preventivnih aktivnosti. Redno opozarjajo na uporabo zaščitne čelade med ježo kot tudi na druga ravnanja in opremo za varno udeležbo v cestnem prometu (vidnost, druga zaščitna sredstva..). Tudi sami so predlagali in dobili ustrezne luči za na čelado in tako postali še vidnejši. Lani so dobili šest zaščitnih “želv”, ki obvarujejo jahače ob morebitnem padcu. Predlagali in in dobili so svetleče rumene podsedelnice, enako tudi še bolj kvalitetne čelade, ki pa so tudi boljše za poleti zaradi vročine.«

 

 

Poškodbe glave so ene najpogostejših poškodb jahačevjahanje brez celade

Raziskava, ki jo je opravila kanadska Univerza Calgary je potrdila, da so možnosti za poškodbe pri jahanju večje, kot pri dirkanju z avtomobili, vožnji z motorjem, nogometu in smučanju. Na žalost se jahanje uvršča med športe, pri katerih je najvišji odstotek smrtnih žrtev.

 

 

 

»Od hudega padca s konja …nikoli več brez čelade. Pred nesrečo nisem nikoli mela čelade. Tisti dan sem si jo pa nadela ..ne vem, zakaj. Ampak dobro, da sem si jo, ker me drugače danes ne bi bilo več.« Petra

 

Raziskava je potekala 10 let, v tem času pa so zdravniki obravnavali 151 pacientov, ki so utrpeli poškodbe zaradi padca s konja.

 

»VEDNO s čelado! Imam kobilo, ki ji 100% zaupam in lahko rečem, da predvidim skoraj vsako njeno reakcijo, ampak situacije, v kateri se znajdeš v določenem trenutku, nikakor ne moreš predvidet! Tako da, za vse tiste, ki čelade ne nosite (ker zaupate svojemu konju ali pač, ker se vam to zdi smešno, neumno,…) pamet v glavo, saj je lahko dovolj samo 1 sekunda, da se vam življenje obrne!« Nika

 

Za otroke čelada obvezna tudi med delom na tleh

Če se otroci že od malega naučijo nekaterih stvari, jih bodo ponotranjili in se jih bodo držali celo življenje. Tako je tudi z uporabo čelade. Če bodo otroci začeli čelado nositi od čistega začetka, se bodo nanjo mimogrede navadili.

Nekateri strokovnjaki celo svetujejo, da otroci nosijo čelado tudi, ko so le v bližini konjev, ne le med jahanjem. Saj vemo, da se vse poškodbe pri konjih ne zgodijo le med jahanjem, ampak tudi med delom s konji na tleh.

 

Ne samo otroci, tudi odrasli lahko resno razmislimo o uporabi čelade tudi, če se le gibljemo okoli konj. Brca je lahko smrtonosna. Za to, da si nadenete čelado, porabite kakih 25 sekund. Le ena sekunda na napačnem mestu vas lahko spremeni v rastlinico ali pa truplo.

 

In kaj je 25 sekund proti celemu življenju?

 

 

arabski konj

Arabski konj – konj iz legend in mitov

 

Arabski konj je zanimiva pasma, a so mnenja o njih deljena. Nekateri jih naravnost obožujejo in ne bi nikoli več izbrali drugega konja, spet drugim niso všeč zaradi oblike glave. Skupaj spoznajmo torej te konje, ki ne glede na vse, vsepovsod žanjejo občudovanje.

 

Arabci so ena izmed najbolj priljubljenih in znanih pasem konj na svetu. Njihov izvor že od nekdaj obdaja tančica skrivnosti, ki so jo seveda skovali njihovi prvi vzreditelji, beduini. Skozi vso zgodovino so tudi vestno podpirali skrivnosti okoli izvora arabskega konja, tako da za nekatere še danes veljajo za mistične živali.

 

Ne glede na vse mite in legende, ki jih obkrožajo, pa je čisto varno trditi, da je za njihov razvoj poskrbela mati evolucija, ki je temelj vsega na zemlji.

 

»Arabec je konji, ki ga naslika vsaka brezskrbna majhna punčka: Izgleda kot, da bi bil iz pravljice!« William Shatner

 

Zgodovina arabskega konja je polna poezije, ljubezni, skrivnosti, mitov in legend 

 

arabski konjArabski pregovor pravi »Med ušesi konja veje nebeški veter«. Pregovor se je skozi leta posplošil in je začel veljati za arabskega konja. Zakaj? Ker stara legenda pripoveduje, da je Alah ustvaril arabskega konja iz južnega vetra.

 

Strokovnjaki si niso povsem edini, kako točno se je razvil arabski konj. Beduini seveda zagovarjajo dejstvo, da je to čisto posebna vrsta konja, ki ni enaka nobeni drugi.

 

Manj romantično navdahnjeni strokovnjaki pa so prepričani, da so arabski konji povsem navadni konji, ki so se zaradi specifičnih razmer, v katerih so živeli, razvili v tipsko pasmo, znano po vzdržljivosti in iskrosti.

 

Arabec: Iz beduinskih šotorov v svet pa vse do slavnih

 

Prvotni namen arabskih konj je bilo puščavsko bojevanje. Medtem ko so kamele zagotovile mleko, usnje in transport preko puščave, so bili okretni in hitri konji  odlični za hitro bojevanje, značilno za beduine.

 

Ravno zaradi neprijaznih puščavskih razmer arabski konj še danes velja za izredno vzdržljivo,  prilagodljivo, zdravo in inteligentno pasmo konj. Ker so živeli v vroči puščavi, imajo med hojo privzdignjen rep, s čimer so se hladili.

 

 

Beduini so oboževali svoje arabske konje in so z njimi ravnali kot s člani družine.

arabski konj

Beduinski otroci so odraščali skupaj s konji, zavetje so jim nudili celo v svojih šotorih. Pri beduinih je celo veljalo, da v šotor ne bo vstopilo zlo, če je v njem plemenit konj.

 

 Najbolj dragoceno darilo v tistih časih je bilo seme plemenitega arabskega žrebca. Še danes pri nekaterih odličnih rejcih velja pravilo, da semena žrebca ne smeš prodati, lahko ga le podariš.

 

Posledica tega pristnega in skupnega bivanja je, da se arabci močno navežejo na svojega lastnika in mu želijo ustreči.

 

V kasnejših obdobjih so čistokrvni konji preko nakupovalnih ekspedicij tujcev našli domove tudi drugod po svetu, predvsem v  Evropi in nato tudi v Ameriki.

 

Ko so Evropejci prvič videli arabskega konja, so bili presunjeni nad vsako naslednjo linijo potomcev, ki so bili še hitrejši, imeli večjo vzdržljivost in življenjsko dobo. Arabski konj ima več linij, najbolj znane pa so Crabbet, ruska, poljska, španska, egipčanska in domestic – ameriška linija.

 

arabski konjVsaka od linij ima nekoliko drugačno telesno zgradbo in karakter. Poljski in ruski arabci so močnejšega okvirja, saj jih uporabljajo kot delovne konje v vojski, zaradi česar so tudi karakterno zelo stabilni in trdni.

 

Egipčanska linija konj je na primer nekoliko nižja in finejše zgradbe, ameriška linija pa je sicer fino grajena, hkrati pa nekoliko višja kot ostale linije.

 

Posledično ima vsaka linija malenkost drugačno gibanje, kar je seveda pogojeno s telesno zgradbo oziroma lastnostmi, ki jih posamezna linija selekcionira.

 

Ne glede na posamezne linije pa so arabci skozi stoletja veljali za najlepšo pasmo konj in njihova lepota je bila proslavljena tudi v literaturi in umetnosti.

 

Sicer je arabec visok nekje med 145 do 155 centimetrov, njegove močne kosti mu omogočajo, da ne glede na manjšo postavo nosi tudi močnejše jahače. Posebna oblika glave daje pasmi še posebej plemenit videz.

arabski konj

Ena od najbolj pomembnih lastnosti pasme je sposobnost vzdrževanja hitrosti na dolgih razdaljah. Njihove prožne nosnice in oblikovanost reber jim omogoča izjemno pljučno kapaciteto. Zato je arabec izjemno cenjen tudi v svetu športa, predvsem v disciplinah, kjer je najpomembnejša vzdržljivost.

 

V vzdržljivostnih preizkušnjah skoraj noben konj ne prekaša arabca, kljub temu pa tekmujejo tudi v preskakovanju ovir in drugih disciplinah.

 

Še eden izmed mitov o arabskem konju je, da niso najboljša izbira za začetnika

 

Mnenja okoli tega (kot seveda okoli vsega v konjeništvu in o konjih) se krešejo, čeprav morda ta mit vseeno le ne drži najbolj.

 

arabski konjKljub temu, da so znani po svoji iskrivosti, je po besedah Tamare Vrečko med arabci vseeno najti večji odstotek živali, ki so primerne za začetnike kot pa pri drugih pasmah. Dobri rejci in dobre linije namreč spodbujajo in selekcionirajo miren karakter, s čimer so povsem primerni tudi za manj izkušene konjarje. Če z arabci pravilno ravnamo in jih pravilno vzgajamo, je njihov karakter lahko povsem umirjen. Celo tako zelo, da jih veliko sodeluje tudi v terapevtskih in otroških programih, predvsem v tujini.

 

Seveda pa je lahko arabec ravno zaradi svoje zgodovine in inteligence dvorezen meč.

 

Arabski konji so namreč bolj delikatni kot ostale pasme in se lahko s slabim ravnanjem ali zaradi slabih izkušenj hitreje »pokvarijo« kot pa ostali konji. Arabec s slabo izkušnjo ali v napačnih rokah se lahko zato hitro spremeni v neobvladljivo žival, od koder morda izhaja splošna percepcija, da niso primerni za začetnike.

 

Na žalost reja arabskih konj ponekod zavija v čudno smer

 

Ravno med pisanjem članka o arabcih sem naletela na »krasnega« arabskega žrebčka. Krasnega sem dala v narekovanje, ker je pojem hudo subjektiven in zelo pod vprašajem. El Rey Magnum (na sliki) naj bi bil po besedah svojih vzrediteljev najbližje popolnosti arabskega konja.

arabski konj

Problem v tem primeru pa je, da so načrtno vzredili konja, ki ima ekstremno konkavno oziroma ščukasto glavo. Celo tako zelo, da so nekateri veterinarji začeli že preventivno opozarjati, da lahko tosmerna reja pripelje do zdravstvenih težav.

 

 

El Rey Magnum

 

Tamara Vrečko je opozorila, da gre v tem primeru za ekstremno selekcijo v ameriškem »halter show« svetu, torej svetu razstavljanja konj na roki. El Rey Magnum je tako posledica stroge in specifične usmeritve teh konj izključno v show razstave. Tovrstni konji namreč običajno nastopajo le na razstavah, kjer pa prevladujejo elitistični kriteriji.

 

Dober rejec pa ne bo gledal le na zunanjost in bo kljub temu skušal vzgojiti konja, ki je lep in hkrati tudi uporaben. Upam in želim si, da ljudje s svojimi nenavadnimi idejami o popolnosti in dokaj zapletenimi  estetskimi merili ne bodo uničili še ene pasme živali (kot so to naredili z recimo mopsi) in da bo prevladal zdrav razum. Se pa bojim, da si želim nemogoče …

 

Še nekaj presenetljivih dejstev o arabskem konju

  • Veljajo za najstarejšo pasmo konj na svetu (okoli 3,000 do 5,000 let)
  • Njihova koža je črna, ne glede na barvo dlake. To je bilo bistvenega pomena v puščavski vročini
  • Imajo eno rebro manj kot ostali konji (le 17, namesto 18)
  • Njihove gene najdemo v skoraj vseh drugih pasmah konj, saj so jih redno mešali z drugimi pasmami, da bi jim dodali nekaj iskrivosti, hitrosti in vzdržljivosti
  • Arabski konji so prijazni, hitro se učijo in radi ustrežejo ljudem. Hkrati pa so zaradi svoje vojne zgodovine živahni, pozorni in vedno na preži. Kombinacija ustrežljivosti in občutljivosti običajno zahteva izkušenega lastnika in spoštovanje do zgodovine teh konj.

 

V Sloveniji nad arabskimi konji bdi novoustanovljeno Združenje rejcev in ljubiteljev arabskih konj, ki mu predseduje Tramara Vrečko.

 

Kaj pa v tvojih očeh pomeni arabski konj? Napiši mi v komentar.

 

veterinar za konje

Veterinar za konje – seznam veterinarjev za konje

Veterinar za konje – kompleten seznam veterinarjev za konje v Sloveniji

 

Če opazite napako ali morda katerega od veterinarjev za konje nismo navedli, nam to napišite na info@ekonji.si . Podatke bomo nemudoma dopolnili ali dodatno vnesli. Ekipa Ekonji.si

 

 

Dr. Milan Hren
Veterinarska bolnica Slovenska Bistrica
GSM: 041 808 860
Email: info@vbsb.si
Dežurstvo:  041 808 860

Območje delovanja: Celotna Slovenija (manjše stvari)
Specializacija: Ortopedija, regenerativna zdravljenja, osteosinteze, RTG, UZ
Urgenca: DA, preko klinike

Dr. Rok Planovšek
Veterina Mozirje 
GSM: 051 303 165
Email: rok.planovsek@gmail.com
Dežurstvo:  041 724 97

Območje delovanja: Celotna Slovenija
Specializacija: Splošna praksa, homeopatija, hirudoterapija (zdravljenje s pijavkami), korekcija zobovja
Urgenca: DA

Dr. Petra Kramarič, dr. Vesna Kadunc Kos
Veterinarska fakulteta Ljubljana
GSM: 041 947 250 (Petra), 041 680 700 (Vesna)
Email: petra.kramaric@vf.uni-lj.si, vesna.kos@vf.uni-lj.si
Dežurstvo:  /

Območje delovanja: Celotna Slovenija
Specializacija: Klinika za reprodukcijo in velike živali
Urgenca: DA, od oktobra do maja, 051 613 350

Dr. Tamara Vrečko (trenutno na porodniški, nadomešča Eva Tasič)
Zdravljenje konj in osteopatija
GSM: 031 538 688
Email: info@veterina-osteopatija.si
Dežurstvo:  Trenutno Tamaro nadomešča Eva, 031 596 383

Območje delovanja: Celotna Slovenija
Specializacija: Veterina in osteopatija, RTG, UZ
Urgenca: DA, 031 596 383

 

Dr. Matej Hosta
Veterina Vipava
GSM: 031 612 777
Email: matejhosta@gmail.com
Dežurstvo:  031 612 777

Območje delovanja: Celotna Slovenija
Specializacija: Ortopedija, kiropraktika
Urgenca: DA (le Primorska), 031 612 777

 

Dr. Maja M. Holiček
Hollivet homeopatija in Veterinarsko svetovanje, Maja Maria Holeček s.p.
GSM: 041 446 758
Email: hollyvet@gmail.com
Dežurstvo:  041 446 758

Območje delovanja: Celotna Slovenija
Specializacija: Homeopatija, interna ortopedija, reprodukcija, kirurgija, korekcija in brušenje zobovja
Urgenca: DA, 041 446 758

Dr. Sara Lolić
Veterinarstvo z nasmehom, veterinarske storitve, Sara Lolić
GSM: 030 274 969
Email: lolicsara@gmail.com
Dežurstvo:  030 274 969

Območje delovanja: Hrvaška/Slovenija  (v Slovenijo hodi na 2 – 3 tedne)
Specializacija: Splošna praksa, korekcija zobovja
Urgenca: DA, vendar odvisno kje

Dr. Lea Vodopivec
Šantl veterinarska ambulanta  
GSM: 040 172 876
Email: santl@teleing.com
Dežurstvo:  non-stop, 030 274 969

Območje delovanja: Celotna Slovenija
Specializacija: Splošna praksa, ortopedija, kirurgija
Urgenca: DA, 051 311 310

Dr. Irena Marc, dr. Valentina Žalig
Veterina Marc, Irena Marc s.p.
GSM: 031 368 170 (Irena),  040 288 345 (Valentina)
Email: irena.marc@veterinamarc.si; valentina.zalig@veterinamarc.si
Dežurstvo:  030 274 969
Območje delovanja: Primorska, ortopedija tudi drugod po Sloveniji
Specializacija: Ortopedija, reprodukcija, kiropraktika, osteopatija, RTG, UZ
Urgenca: DA, 031 368 170,  040 288 345
Dr. Marko Nabergoj
Veterinarski Inženiring Nabergoj d.o.o. 
GSM: 041 624 117
Email: marko.vet@gmail.com
Dežurstvo:  02 548 12 30

Območje delovanja: Celotna Slovenija
Specializacija: Splošna praksa, bioresonančna terapija, homeopatija
Urgenca: DA
Dr. Goran Čalić
Veterina Čalić, Goran Čalić s.p.
GSM: 041 782 654
Email: goran_calic@yahoo.com 
Dežurstvo:  /
Območje delovanja: Celotna Slovenija
Specializacija: Splošna praksa, uz, rtg
Urgenca: DA

 

Ostale veterine s splošno prakso za konje

 

Veterina Klinkon 
Mag. Zoran Klinkon, Romana Kveder, Boštjan Kranjc
GSM: 041 635 640, 041 511 684, 031 606 310
Email: veterina.klinkon@siol.net
Dežurstvo:  na GSM kontaktih
Območje delovanja: Domžale, Kamnik, Moravče, Trzin
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: DA

 

Veterinarska ambulanta 4 Tačke 
Mag. Janez Ves
GSM: 041 361 183
Email: janez.ves@hotmail.com
Dežurstvo:  041 361 183
Območje delovanja: Celotna Slovenija
Specializacija: Splošna praksa, reprodukcija
Urgenca: DA

 

Veterinarska postaja Slovenj Gradec 
Andrej Ledinek, Ivan Ledinek
GSM: 041 361 183, 041 630 238
Email: andrej.ledinek@gmail.com
Dežurstvo:  02 88 12 300

Območje delovanja: Celotna Slovenija
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: DA

 

Veterina Kamnik
Rok Jeras, Boško Simeunovič
GSM: 051 626 941
Email: info@veterina-kamnik.si
Dežurstvo:  051 626 941

Območje delovanja: Komenda, Kamnik
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: ni podatka

 

Veterinarska bolnica Maribor
Zoran Juričič, Aleš Majcenovič, Sebastijan Toplak
GSM: 041 728 962
Email: info@veterinarska-bolnica.si
Dežurstvo:  051 638 781

Območje delovanja: Rače – Fram, Selnica ob Dravi, Duplek, Lovrenc na Pohorju, Ruše, Hoče- Slivnica, Miklavž na Dravskem polju, Maribor, Starše
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: ni podatka

 

Veterinarska postaja Izola 
Marko Gombač
GSM: 040 167 712
Email: vet.amb.izola@gmail.com
Dežurstvo:  040 167 712

Območje delovanja: Obala
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: DA

 

Ambulanta Buba
Veronika Pretnar (porodniška), Tone Kastelic
GSM: 041 204 631
Email: vetbuba@gmail.com
Dežurstvo: 051 619 524

Območje delovanja: Grosuplje, Gorenjska, po potrebi tudi drugje
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: DA

 

Veterina Dobro-Grosuplje, Ivančna Gorica  
Aljoša Kolenc
GSM: 031/692-046
Email: veterina.ivancna@siol.net 
Dežurstvo:  041 327 716

Območje delovanja: Ivančna Gorica, Dobre Polje, Grosuplje
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: DA

 

Veterinarske storitve, Tadej Zemljič s.p.
Tadej Zemljič
GSM: 031 550 520
Email: /
Dežurstvo: ni podatka

Območje delovanja: ni podatka
Specializacija: Splošna praksa, oftalmologija
Urgenca: ni podatka

 

VP Šmarje pri Jelšah
Mitja Jakoš, Ivan Amon
GSM: 041 613 011 (Mitja), 041 376 881 (Ivan)
Email: mitja.jakos@gmail.com; amonivan704@gmail.com
Dežurstvo:  03 818 27 70

Območje delovanja: Šmarje pri Jelšah, Šentjur, Rogaška, Kozjek
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: DA

 

Veterina Škarica
Igor Škarica
GSM: 041 343 650
Email: veterina.skarica@gmail.com
Dežurstvo:  041 343 650

Območje delovanja: Murska Sobota, Maribor, Ptuj
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: DA

 

Veterinarska postaja Postojna 
Samo Petrič
GSM: 041 796 567 (Samo)
Email: info@vpp.si
Dežurstvo: 041 796567

Območje delovanja: Primorska, Notranjska
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: DA

 

ZVC Lipej – Šerbec 
Dušan Lipej, Kristina Nečemer, Simon Zupanc
Telefon: 07 49 05 303
Email: /
Dežurstvo:  24 ur/dan, vse dni v letu, 07 490 53 03

Območje delovanja: Krško, Brežice, Kostanjevica, Škocjan, Sevnica
Specializacija: Splošna praksa
Urgenca: DA

 

Seznam vseh veterinarskih ambulant po Sloveniji najdete tukaj.

 

Če opazite napako ali morda katerega od veterinarjev za konje nismo navedli, nam to napišite na info@ekonji.si . Podatke bomo nemudoma dopolnili ali dodatno vnesli.
Ekipa Ekonji.si

 

 

 

 

pomoč konjem

NUJNO – pomoč pri namestitvi konj

Društvo za zaščito konj potrebuje pomoč pri namestitivi konj, odvzetih z veterinarsko inšpekcijo

 

Zna se zgoditi, pravzaprav smo prepričani, da bomo v naslednjih dneh potrebovali pomoč pri namestitvi konj, ki bodo odvzeti z veterinarsko inšpekcijo. Dvanajst naj bi jih bilo.

 

Ena od najbolj shiranih kobil je že prišla, za ostale pa moramo počakati še kak dan ali dva, da inšpekcija uredi vse potrebno. Konji so kasači in so zaradi slabe oskrbe izredno suhi in shirani. Potrebujejo nego in dobro oskrbo.

Stanje kobile, ki je prva prispela v društvo: 

 

odvzeta kobila

 

Če ima kdo možnost pomagati z namestitvijo kakšnega konja ga prosimo, da nam to javi na naš mail pomockonjem@dzk.si.

 

Drugače pa, pri tako velikem odvzemu izredno shiranih konj, bomo potrebovali vso vašo pomoč v hrani, kovaških in veterinarskih storitvah ter finančnih sredstvih.

Prav pride seno, koruza, lep suh kruh, korenje in podobno.

 

Podatki za nakazilo

Društvo za zaščito konj in ostalih živali, Šercerjeva 9, 3320 Velenje
TRR SI56 1010 0005 0589 375
Banka Koper, BIC: BAKOSI2XXXX
Nakaži preko Paypala TUKAJ 

Slika je simbolična, kakšno je pa dejansko stanje, pa bomo videli, ko bodo prispeli.

 

POMEMBNO: Lepo prosim vse, ki me zasipate s takšnimi in drugačnimi vprašanji: vse, kar vem o odvzemu konj, sem napisala. Borim se, da bodo odvzeti vsi. Imam ful veliko dela s tem in trenutno, dokler ne bom vedela kaj več, vam ne morem odgovarjat o podrobnostih konj. Razumite me, trenutno gre za njihova življenja, ne zato, kar vas v tem trenutku zanima.

Lahko pa napišete mail,  zasebno sporočilo na FB strani Društva za zaščito konj ali pa SMS. Ko bo imela čas, bo vse prebrala, ne pričakujte pa takojšnjega odgovora.

 

Kontakti Društva za zaščito konj

GSM: 040 229 993

Facebook stran: https://www.facebook.com/dzksi/

Mail: pomockonjem@dzk.si

Spletna stran: http://dzk.si/

 

 

 

 

Miha Tavčar

Miha Tavčar: Po šestih letih mi je le uspelo

Intervju z Miho Tavčarjem, svetovnim prvakom v maratonski vožnji dvovpreg 

 

Miha Tavčar je konec septembra letos v Lipici, na domačih tleh zmagal v maratonski vožnji dvovpreg in postal svetovni prvak.

 

 

Miha TavčarSvetovnega prvaka Miho in njegove zmagovalne konje sem kmalu po prvenstvu obiskala na njegovem domu na Krasu. Miha in njegova žena Taja sta me prijazno sprejela in na simpatični kraški domačiji sem se počutila čudovito.

 

 

Miha, si aktualni svetovni prvak v maratonski vožnji dvovpreg. Povej mi, kako ti je uspela zmagovalna vožnja? Pogoji niso bili ravno rožnati, saj je bilo zaradi dežja precej blata in luž. Je bil morda ravno teren bistvena prednost?

 

Teren je bil sicer dobro pripravljen, tako da se ga sploh nisem bal, ker je bil to moj domač teren. Tudi lipicanci so vajeni mešanega terena, na katerem je malo zemlje in malo kamenja. Zaradi malce specifičnega terena so imeli nekateri tekmovalci nekoliko težav in potihem sem pričakoval, da bo kateri od konkurenčnih konj zašepal.

 

Sicer sam nisem opazil nobenega, ki bi dejansko zašepal, so pa imeli nekaj težav, ker so prišli iz popolnoma mehkega terena na kamne in špice. Nekateri konji so tako že takoj od začetka bolj občutljivi na kopitih, kar se lahko prenese še višje na noge.

 

Zakaj je bilo toliko razlike med tabo in ostalimi slovenskimi tekmovalci?

Vožnja je bila precej vzdržljivostna, konji so morali biti dobro fizično in psihično pripravljeni, kar pa so moji konji tudi bili. Zelo sem upošteval navodila našega trenerja Benjamina Aillauda, ki nam je praktično zabičal, da moramo po vsaki oviri hoditi in konje odpočiti. Med vsako oviro imamo namreč krog za počitek, prepočasni pa dobijo kazen.

 

Naša ekipa je imela dober čas in brez težav smo si lahko privoščili počitek, tako da smo 20 sekund samo hodili.

 

Koliko časa ste konje pripravljali na prvenstvo?

 

Miha TavčarPriprave so pravzaprav tekle že od leta 2009. Takega rezultata namreč ne dosežeš od danes na jutri. Sam sem ga uspel doseči po 6 letih.

 

Zadnji dve leti imam tudi konja Conversano Capra iz Kobilarne Hosta in moram reči, da se je odlično izkazal.

 

Je bil Capra eden izmed konj, ki so ti pripeljali zmago?

 

Tudi. Na tekmi smo imeli tri konje, eden je bil za rezervo. Dresuro in maraton sta odpeljala Conversano Samira, vzrejen v Lipici in Conversano Capra,  tretji dan sem pa vozil moja dva »stara« konja, ki sta bila že 2013 nagrajena za najboljši lipicanski par.

 

Prav Conversano Capra pa je dal piko na i v maratonski vožnji.

 

Trenirali ste s francoskim trenerjem Benjaminom Aillaudom. Je bil tudi to eden od odločilnih dejavnikov za zmago?

 

Zagotovo. Veliko nam je pomagal na pripravah, pri delu s konji in tudi pri medsebojnih odnosih Miha Tavčarv ekipi, ki so se med njegovimi treningi zelo izboljšali.

 

Benjamin Aillaud je želel narediti pravo ekipo, ki bo držala skupaj in si ne bo tekmec med seboj. Želel je, da smo enotni in da si pomagamo najti rešitve, saj bomo le tako nekoč uspeli.

 

Morda letos š eni bil tisti pravi čas, smo bili pa kljub temu dve mesti boljši kot na zadnjem svetovnem prvenstvu. Hkrati je to zelo pomembno za nadaljnje delo in ko smo pri meni proslavljali zmago, je Benjamin dejal: »It is not the end, it’s only the beginning«.

 

Benjamin je zelo odprt in timski človek, zato mislim, da nam bo lahko še zelo pomagal.

 

Miha Tavčar, ti nisi profesionalni voznik. Kako združuješ konje, treninge, službo in še družino?

 

Uh, težko 🙂 Velikokrat grem konja lonžirati šele ob devetih zvečer. Treninge z Benjaminom imamo enkrat mesečno, ponavadi čez vikende, tako da sem si vzel tri dni časa za to.

 

Kadar ne treniramo z Benjaminom, si popoldne vzamem dve, tri ure časa in treniram. Se mi pa vedno bolj dozdeva, da je nemogoče uskladiti vse časovno tako zahtevne stvari.

 

Treba bo najti kompromis med delom, konji in družino. Družina mora biti vseeno na prvem mestu, kar je bilo zadnje mesece težko. Hkrati bi se s težkim srcem odrekel konjem. Pogosto pokombiniram konje in družino, tako da naprežem kočijo, vzamem otroka s seboj in smo vsaj kakšno urico skupaj.

 

Seveda mora biti tudi moja žena zlata, da vse to zdrži.

 

Kmalu po tvoji zmagi sem na Facebooku zasledila komentar: »Saj so itak konji opravili večino dela.« Vsi vemo, da je to neumnost, ampak me pa zanima, kako pravzaprav delujeta človek in konj v vpregi in na takem tekmovanju?

 

Miha TavčarDobre vožnje brez voznika ni. Sicer nikakor ne mislim, da imam najboljše lipicance na svetu. Mnogi vozniki imajo precej boljše konje, vendar pa jih je treba prav motivirati in voditi. S pretiranim delom bomo vsakega konja prej ubili kot pa spodbudili.

 

Vse se mora poklopiti. Najprej so na vrsti pravilne priprave, prava forma, prava taktika in potem pride še tisti ključni trenutek na tekmovanju, ko mora voznik prestati precej psihičnih udarov. Voznik ogromno vpliva na konja, hkrati pa tudi konja precej vplivata name.

 

Kdaj si prepoznal potencial svojih konj? Da so iz pravega materiala za zmagovalce?

 

Enostavno nisem nikoli obupal, vedno sem nadgrajeval moje in njihovo delo ter znanje. In to je bil ključ do uspeha, saj nisem obupal. Prej sem imel dva lipicanca, leta 2006 sem ju prvič zapregel. Kasneje smo se odločili, da vzamemo dva lipiška, da bodo konji tudi videti dobro. Na maratonski vožnji smo lahko res nekaj dosegli, saj je naš tekmec le štoparica. Nekaterih dresurnih elementov pa ta konja ne bosta nikoli izvedla tako lepo in elegantno kot drugi.

 

S pravim in in kvalitetnimi lipicanci pa mislim, da bomo dosegli prave rezultate tudi v dresuri.

 

Moram povedati, da je eden izmed konj zelo hiter, drugi pa zelo len. Na koncu sem ugotovil, da sta zelo dober par. Lenuhec je namreč zelo priden, hitri konj pa je malo udarjen, kar pa sem izkoristil ter kompenziral vse ostalo.

 

Prav Hostin Capra je ekipi prinesel neko novo moč. Prej sem namreč vozil samo z dvema lipicancema, s katerima sem zmagal na številnih mednarodnih tekmah v maratonu. Po drugi strani sem bil z njima na svetovnem prvenstvu ponavadi le na 10. mestu. S Capro mi je zdaj uspelo zmagati še na svetovnem prvenstvu.

 

Pa imajo tvoji konji še kaj rezervnega potenciala?

 

Imajo, tako da še ne bom obupal. Lipiški in Hostin lipicanec sta dobra kombinacija, vendar Miha Tavčarpotrebujeta več dela. Capra je hiter, veš! Letos sem vozil na dveh mednarodnih tekmah in na svetovnem prvenstvu, pa nisem podrl niti enega stožca. Čas pa sem prekoračil.

 

Enkrat na mesec imate treninge z Benjaminom, drugače pa delaš sam?

No, ja, če lahko temu tako rečem. Pomaga mi namreč še oče Janko, ki zapreže, ko me ni, na pomoč mi priskoči prijatelj Damjan Ščuka, ki je bil tudi moj sovoznik v maratonu. Sosed Anton mi vsak dan pomaga pri čiščenju boksov, kdaj pa kdaj mi pomagata tudi žena in najstarejši sin.

 

Pogosto pa zaprežem sam, čeprav v vpregi to ni ravno priporočljivo. Ampak drugače ne gre, zato tvegam, kaj pa hočem drugega.

 

Koliko časa na teden porabiš za treninge?

 

Na dan porabim uro ali dve, za tri konje in z mojo sedanjo ekipo. Pa seveda šest dni na teden.

 

En dan zaprežem, naslednji dan je kratek trening, potem jih samo spustim ven. Ne zapregam vsak dan, ker to niti ni priporočljivo.

 

Si med treningom naletel na kakšen problem in kako si ga reševal?

 

Z mojimi konji sem velikokrat prišel do tega, da so bili videti preveč napeti. Capra je v primerjavi s Samiro precej hiter in bolj kot je hitel, bolj se je naprezal.

 

Miha TavčarPoiskati smo morali kompromis, zato sem začel kombinirati vožnjo z relaksacijskimi vožnjami s tretjim konjem. Potem sem dal originalni par za dresuro (Conversano Capra in Conversano Samira). S to taktiko smo uspeli podaljšati in sprostiti hrbte. Veliko smo delali na tem, da konji niso bili preveč zategnjeni in niso prehitro prešli v krč. Tudi kondicijsko so se izboljšali, zadnje noge so začele bolj delati, tako da je tak trening zelo koristil.

 

Konj je pač konj in če bomo z njim vedno delali v napeti pozi in preveč fiksiranim zadnjim delom, bo enostavno premalo aktiven, koraki bodo kratki in konj bo v stresu. Velikokrat jih je zato treba spustiti naprej, podaljšati hrbet in jih pripraviti do tega, da začnejo delati z zadnjimi nogami.

 

Kaj pa plani za naprej ali pa vsaj želje?

 

Zagotovo bom obdržal moja konja, saj imata le 12 in 9 let, kar je za lipicance ravno prava starost. Tako da imam z njima še vsaj pet let časa.

 

Za začetek pa gresta čez zimo na pašo, na zaslužen počitek. Marca ali aprila, odvisno od planov in dela, pa se bodo spet začeli treningi. Ponovno si bomo postavili cilje, računam tudi na kakšno vožnjo za mlade konje, saj imam v hlevu dva mlada lipicanca.

 

Ne računam na kakšen posebno visok rezultat, me pa mika, da bi se pomeril tudi z vprego mladih konj. Tako da bom čez zimo sestavil še en par.

 

 

Miha, čestitke za naslov svetovnega prvaka in srečno tudi drugo leto.

 

 

 

konjeniški klub pravila

10 pravil, ki jih morate upoštevati ob obisku konjeniškega kluba ali centra

 

Ravno zadnjič sem bila na obisku v enem izmed največjih konjeniških centrov v Sloveniji. Počasi sem srebala kavo in opazovala dogajanje v centru.

 

Center je lep, z moderno infrastrukturo, konji pa so praktično le korak od obiskovalcev.

 

 

Po vsem centru so na vidnih mestih razpostavljene opozorilne table. A glej ga zlomka, table le redkokdo upošteva.

 

Tako sem z zanimanjem opazovala, kako se je prvemu konju, ki je imel boks obrnjen proti obiskovalcem, kljub opozorilni tabli mirno približal očka s hčerkico. Kot da table sploh ne bi bilo, sta se približala konju in ga začela čohati. Saj je vendar zato tam, kajne?

Še najbolj me je zmotilo, da očka očitno načrtno ni upošteval opozorilne table. Pa menda ja ni mislil, da je tam za okras?

 

V konjeniških klubih ali centrih so pogosto izobešene različne opozorilne in tudi usmerjevalne table. Kljub temu sem že pogosto opazila, da jih obiskovalci enostavno ne upoštevajo.

 

Pri nas imamo na primer lepo viden, velik P s puščico, ki po mojem precej jasno nakazuje, kje je parkirišče. Navkljub temu se pogosto zgodi, da obiskovalci enostavno ignorirajo oznako in parkirajo, kjer se jim tisti trenutek zazdi primerno.

 

konjeniški klub pravilaDejstvo je, da opozorilne in usmerjevalne table v konjeniških klubih niso izobešene zato, ker upravljalci kluba ali centra niso imeli drugega dela, temveč so tam za varnost obiskovalcev in dobrobit konj.

 

Če boste ob obisku konjeniškega kluba upoštevali table in ostala pravila, boste poskrbeli za svojo varnost, predvsem pa boste spoštovali kluba in konje v njem.

 

Katera so torej osnovna pravila, ki jih moramo vedno upoštevati ob obisku konjeniškega kluba ali centra?

 

 

#1 Za začetek se napovejte

 

V vsakem klubu ali centru bodo veseli, če se za obisk napoveste, saj se lahko pripravijo oziroma si delo razporedijo tako, da v dnevnem urniku upoštevajo tudi vaš obisk.

 

 

Na ta način ne boste naleteli na zaprta vrata ali prazen hlev, osebje pa bo imelo dovolj časa, da se vam bodo lahko posvetili.

 

Izjeme so večji konjeniški centri in kobilarne odprtega tipa, kjer se vam za obisk ni potrebno posebej napovedovati. Zagotovo pa ne bo škodilo, če si pred obiskom pogledate delovni čas in ga seveda tudi upoštevate.

 

Pri nas se pogosto zgodi, da nekateri očki ali mamice pridejo skoraj “na skrivaj” pogledat, kje bo otrok prihodnji teden praznoval rojstni dan oziroma poleti prišel na počitnice. Take nenapovedane obiskovalce ponavadi vedno opazimo, ker naš klub ni tako velik, da bi se lahko skrili.

 

 

Najbrž mi ni potrebno posebej poudarjati, kako zaželeno je, da se dogovorjene ure tudi držite. Če rečete, da pridete ob treh, potem to ne pomeni ob pol petih, “ker ste se malo dlje zadržali na enem rojstnem dnevu”. Če vam ne znese, pošljite sms in sporočite, da boste prišli kasneje ali pa da vas sploh ne bo. To je čisto osnovni bonton.

 

 

#2 Parkirajte na za to določenem mestu

 

Običajno so parkirišča označena, zato ne parkirajte drugje, ker je tam bolj priročno ali vam je pač bolj všeč.

 

Če parkirišče ni posebej označeno, začasno avto pustite tam, kjer nikogar ne moti in pri osebju kluba preverite, ali ste ga ustrezno parkirali. Po potrebi ga prestavite tja, kamor vas usmerijo.

 

#3 Vedite se mirno, ne kričite in ne razgrajajte

 

Ko pridete v konjeniški center ali klub, se najprej v miru razglejte. Ni treba, da si takoj od začetka prisvojite celotno ozemlje kluba ali centra. Še posebej je to pomembno, če opazite jahača v maneži ali nekoga, ki vodi konja.

 

Z umirjenim vedenjem ne boste motili trenutnega dela v klubu ali centru, vsi jahači pa bodo veseli, da ste upoštevali pravila, saj boste s tem zmanjšali nevarnost padca ali drugega incidenta.

 

 

konjeniški klub pravila#4 Ne odpirajte boksov…

… brez dovoljenja in tudi ne božajte konj brez dovoljenja. Konjev boks je čisto njegov prostor, lahko bi rekla njegova soba. In tam ga moramo vedno pustiti pri miru.

 

Še posebej tega ne počnite, če konja ne poznate, ga ne jahate ali pa je v njem kobila z žrebičkom.

 

#5 Ne hodite sami v izpuste

 

Enako kot za bokse velja tudi za izpuste. Izpusti so konjeva dnevna soba in ko ne delajo, ponavadi tam počivajo ali jedo.

 

Če konj in običajne prakse kluba ne poznate, ne hodite sami v izpuste in h konjem. Poiščite raje nekoga od osebja kluba in ga povprašajte, če si smete konje ogledati v izpustu.

 

#6 NIKOLI ne hranite konj…

 

… brez dovoljenja lastnika ali osebja kluba. Četudi vas še tako mika, da bi poskusili konjička namamiti k ograji s šopom sočne zelene trave, se tej skušnjavi uprite. Ne veste namreč, ali konj sploh sme jesti svežo travo in ne veste, koliko hrane je že pojedel tisti dan.

 

Če imate s seboj priboljške, jih pustite v žepu, dokler se pri lastnikih ali osebju kluba ne pozanimajte, če jih smete dati konju.

 

#7 Otroke in pse …

 

… imejte pod nadzorom. Konjeniški klubi in centri niso otroško igrišče ali pasji park, kjer se lahko oba naletata do utrujenosti. V konjeniških klubih je vse podrejeno varnosti konjev in jahačev, zato imejte pse vedno na vrvici, otroke pa pod nadzorom.

 

#8 Če niste naročeni za termin jahanja, ne izsiljujte

 

Če se prehodno niste naročili na termin (jahanja, rojstnega dneva ali drugega programa), ne silite v osebje ali lastnike, da bi vaš otrok zdajle “samo malo pojahal”. Še posebej, če ste se v klubu ali centru oglasili spotoma in mimogrede, ne da bi se prej dogovorili za termin jahanja ali drugega programa. V konjeniških klubih je ponavadi dokaj strog urnik dela, predvsem zaradi konj in resnično vam bodo težko ustregli. Sploh, če so konji za tisti dan oddelali svoje, bo verjetno to neizvedljivo.

 

Še najslabše je, če jih boste poskusili izsiljevati s slabo vestjo, češ, “toda otroku sem obljubil, da bo lahko jahal”. Če ste otroku obljubili jahanje, še preden ste se pozanimali ali rezervirali termin, je to vaš problem in ga boste morali rešiti sami. Ne prelagajte ga na osebje kluba ali konjeniškega centra.

 

Raje se ob obisku dogovorite za naslednji prost termin ali pa se že pred obiskom dogovorite za termin jahanja.

 

#9 Pri fotkanju ne uporabljajte bliskavice (fleša)

 

Ja, vem, radi bi imeli fotke, kjer se vaša hčerka ravno “lupčka” s simpatičnim ponijem, ki je pogledal čez ograjo. Vse lepo in prav, fotkajte kolikor želite, ampak pred tem izklopite bliskavico (fleš). Nekateri konji niso vajeni nenadnega bliskanja in se lahko ustrašijo.

 

Če je na njih slučajno jahač, lahko vse skupaj izpade še toliko slabše.

 

Nič pa vas ne bo stalo, če boste vodnika ali osebje kluba povprašali o fotkanju z bliskavico. Ponekod vam bodo to brez problema dovolili, ponekod pa ne. Oboje seveda upoštevajte.

 

#10 Bodite primerno obuti in oblečeni

 

Ob konjih veljajo določena pravila, ki jih je potrebno upoštevati, predvsem zaradi lastne varnosti. Ne pozabite, da hodite okoli 300 do 500 kilogramskih živali, ki nimajo občutka za tujo bolečino in jih prav nič ne gane, če vam stopijo na nogo.

 

Zato je vaša naloga in odgovornost, da v konjeniški klub pridete primerno obuti in tudi oblečeni. Trdni, zaprti čevlji bodo odlična izbira. “Takmašne” cunje, supergice za v službo in povsem nova jopica pri konjih nimajo kaj iskati.

 

Če ne drugega, jo boste odnesli s kosom konjske fige na podplatu in velikim madežem konjske sline na rokavu.

 

Pred obiskom konjeniškega kluba ali centra se poskusite spomniti, da so vsa pravila in opozorilne table nameščene zaradi varnosti konj, jahačev in tudi obiskovalcev.

 

Prav tako ne pozabite, da ne klubi in ne centri nimajo izobilja denarja, zato si tudi ne morejo privoščiti morebitnih visokih odškodnin, če se vam bo kaj zgodilo. Na vas je, da se primerno pripravite na obisk in ob obisku upoštevate zgornja pravila.

 

Bi še kaj dodali? Zapišite mi v komentar.

 

trening in bodywork

Trening konja in delo na konjevem telesu

 

Training meets body workKo se srečata trening konja in delo na konjevem telesu – piše Alja Kisilak

 

 

Gimnasticiranje

Zelo pomembno je, da kot »osebni trener« našega konja znamo praktično zastaviti uspešen plan treninga, ki bo prinesel prave rezultate. Dobro poznavanje anatomije, biomehanike in etologije konja so ključni dejavniki pri izbiri.

 

 

V praksi pa se večkrat pokaže, da stvari ne gredo v pravo smer, kljub temu, da smo izbrali najboljši način treninga, kar ga lahko. Konj ne napreduje ali pa je napredek zelo počasen. Gre za to, da je trening le en del celotne sestavljanke.

 

 

Če želimo imeti zadovoljnega in zdravega konja,  moramo poleg osnovnih bioloških potreb (prava krma, gibanje, družba) zagotoviti tudi:

 

  • strokovnega trenerja (ali izobraziti sebe)
  • optimalno prilegajočo opremo (predvsem sedlo)
  • dobrega, skrbnega kovača
  • dobrega hlevarja ali osebo, ki s konjem pravilno postopa v njegovem prostem času
  • manualnega terapevta (osteopat, maser, body worker)
  • izkušenega veterinarja, ki našega konja pozna (v primerih, ko ga potrebujemo)

 

 

Očitna asimetrija pleča-viher

Tako kot vsak človek, je tudi vsak konj po naravi asimetričen. Ta asimetrija je bodisi prirojena ali pridobljena. S treningom in uporabo konja se te asimetrije lahko postopno ravna ali pa postanejo še bolj izrazite. V nekaterih primerih privedejo celo do zdravstvenih obolenj ali neželenih vzorcev obnašanja.

 

 

Manualni terapevti (body workerji), maserji in osteopati, običajno takoj odkrijejo asimetrije v konjevem gibalnem aparatu. S posebnimi tehnikami sprostijo in/ali krepijo določene dele konjevega telesa, kar se odlično dopolnjuje z delom trenerja oz. lastnika konja.

 

 

Sproščanje mišic

Če podpremo  pravilen, postopen trening, ki temelji na poznavanju biomehanike in etologije konja z manualnimi tehnikami, pridemo do boljših rezultatov v krajšem časovnem obdobju. Nekatere raztezne in krepilne vaje, ki jih lahko izvedemo pred, med ali po treningu, so zelo enostavne in z malo občutka, se jih lahko sami hitro naučimo.

 

 

Nasvet 1: Ko izbirate manualnega terapevta preverite njegove reference. Nekajurni tečaj o masaži ali osteopatiji konj, ni dovolj, da  mu zaupate svojega konja!

 

 

Nasvet 2:  Metodo treninga je treba ustrezno individualno prilagoditi vsakemu konju posebej. Počutje, zdravje in napredek konja je najboljša povratna informacija ali ste na pravi poti!

 

 

Več o treningu in bodyworku lahko spoznate na delavnici Training meets bodywork. Celoten program delavnice najdete TUKAJ.