Avtor: Admin

Intervju z Miho Tavčarjem, svetovnim prvakom v maratonski vožnji dvovpreg 

Miha Tavčar je konec septembra letos v Lipici, na domačih tleh zmagal v maratonski vožnji dvovpreg in postal svetovni prvak.

Svetovnega prvaka Miho in njegove zmagovalne konje sem kmalu po prvenstvu obiskala na njegovem domu na Krasu. Miha in njegova žena Taja sta me prijazno sprejela in na simpatični kraški domačiji sem se počutila čudovito.

Miha, si aktualni svetovni prvak v maratonski vožnji dvovpreg. Povej mi, kako ti je uspela zmagovalna vožnja? Pogoji niso bili ravno rožnati, saj je bilo zaradi dežja precej blata in luž. Je bil morda ravno teren bistvena prednost?

Teren je bil sicer dobro pripravljen, tako da se ga sploh nisem bal, ker je bil to moj domač teren. Tudi lipicanci so vajeni mešanega terena, na katerem je malo zemlje in malo kamenja. Zaradi malce specifičnega terena so imeli nekateri tekmovalci nekoliko težav in potihem sem pričakoval, da bo kateri od konkurenčnih konj zašepal.

Sicer sam nisem opazil nobenega, ki bi dejansko zašepal, so pa imeli nekaj težav, ker so prišli iz popolnoma mehkega terena na kamne in špice. Nekateri konji so tako že takoj od začetka bolj občutljivi na kopitih, kar se lahko prenese še višje na noge.

Zakaj je bilo toliko razlike med tabo in ostalimi slovenskimi tekmovalci?

Vožnja je bila precej vzdržljivostna, konji so morali biti dobro fizično in psihično pripravljeni, kar pa so moji konji tudi bili. Zelo sem upošteval navodila našega trenerja Benjamina Aillauda, ki nam je praktično zabičal, da moramo po vsaki oviri hoditi in konje odpočiti. Med vsako oviro imamo namreč krog za počitek, prepočasni pa dobijo kazen.

Naša ekipa je imela dober čas in brez težav smo si lahko privoščili počitek, tako da smo 20 sekund samo hodili.

Koliko časa ste konje pripravljali na prvenstvo?

Priprave so pravzaprav tekle že od leta 2009. Takega rezultata namreč ne dosežeš od danes na jutri. Sam sem ga uspel doseči po 6 letih.

Zadnji dve leti imam tudi konja Conversano Capra iz Kobilarne Hosta in moram reči, da se je odlično izkazal.

Je bil Capra eden izmed konj, ki so ti pripeljali zmago?

Tudi. Na tekmi smo imeli tri konje, eden je bil za rezervo. Dresuro in maraton sta odpeljala Conversano Samira, vzrejen v Lipici in Conversano Capra,  tretji dan sem pa vozil moja dva »stara« konja, ki sta bila že 2013 nagrajena za najboljši lipicanski par.

Prav Conversano Capra pa je dal piko na i v maratonski vožnji.

Trenirali ste s francoskim trenerjem Benjaminom Aillaudom. Je bil tudi to eden od odločilnih dejavnikov za zmago?

Zagotovo. Veliko nam je pomagal na pripravah, pri delu s konji in tudi pri medsebojnih odnosih v ekipi, ki so se med njegovimi treningi zelo izboljšali.

Benjamin Aillaud je želel narediti pravo ekipo, ki bo držala skupaj in si ne bo tekmec med seboj. Želel je, da smo enotni in da si pomagamo najti rešitve, saj bomo le tako nekoč uspeli.

Morda letos š eni bil tisti pravi čas, smo bili pa kljub temu dve mesti boljši kot na zadnjem svetovnem prvenstvu. Hkrati je to zelo pomembno za nadaljnje delo in ko smo pri meni proslavljali zmago, je Benjamin dejal: »It is not the end, it’s only the beginning«.

Benjamin je zelo odprt in timski človek, zato mislim, da nam bo lahko še zelo pomagal.

Miha Tavčar, ti nisi profesionalni voznik. Kako združuješ konje, treninge, službo in še družino?

Uh, težko 🙂 Velikokrat grem konja lonžirati šele ob devetih zvečer. Treninge z Benjaminom imamo enkrat mesečno, ponavadi čez vikende, tako da sem si vzel tri dni časa za to.

Kadar ne treniramo z Benjaminom, si popoldne vzamem dve, tri ure časa in treniram. Se mi pa vedno bolj dozdeva, da je nemogoče uskladiti vse časovno tako zahtevne stvari.

Treba bo najti kompromis med delom, konji in družino. Družina mora biti vseeno na prvem mestu, kar je bilo zadnje mesece težko. Hkrati bi se s težkim srcem odrekel konjem. Pogosto pokombiniram konje in družino, tako da naprežem kočijo, vzamem otroka s seboj in smo vsaj kakšno urico skupaj.

Seveda mora biti tudi moja žena zlata, da vse to zdrži.

Kmalu po tvoji zmagi sem na Facebooku zasledila komentar: »Saj so itak konji opravili večino dela.« Vsi vemo, da je to neumnost, ampak me pa zanima, kako pravzaprav delujeta človek in konj v vpregi in na takem tekmovanju?

Dobre vožnje brez voznika ni. Sicer nikakor ne mislim, da imam najboljše lipicance na svetu. Mnogi vozniki imajo precej boljše konje, vendar pa jih je treba prav motivirati in voditi. S pretiranim delom bomo vsakega konja prej ubili kot pa spodbudili.

Vse se mora poklopiti. Najprej so na vrsti pravilne priprave, prava forma, prava taktika in potem pride še tisti ključni trenutek na tekmovanju, ko mora voznik prestati precej psihičnih udarov. Voznik ogromno vpliva na konja, hkrati pa tudi konja precej vplivata name.

Kdaj si prepoznal potencial svojih konj? Da so iz pravega materiala za zmagovalce?

Enostavno nisem nikoli obupal, vedno sem nadgrajeval moje in njihovo delo ter znanje. In to je bil ključ do uspeha, saj nisem obupal. Prej sem imel dva lipicanca, leta 2006 sem ju prvič zapregel. Kasneje smo se odločili, da vzamemo dva lipiška, da bodo konji tudi videti dobro. Na maratonski vožnji smo lahko res nekaj dosegli, saj je naš tekmec le štoparica. Nekaterih dresurnih elementov pa ta konja ne bosta nikoli izvedla tako lepo in elegantno kot drugi.

S pravim in in kvalitetnimi lipicanci pa mislim, da bomo dosegli prave rezultate tudi v dresuri.

Moram povedati, da je eden izmed konj zelo hiter, drugi pa zelo len. Na koncu sem ugotovil, da sta zelo dober par. Lenuhec je namreč zelo priden, hitri konj pa je malo udarjen, kar pa sem izkoristil ter kompenziral vse ostalo.

Prav Hostin Capra je ekipi prinesel neko novo moč. Prej sem namreč vozil samo z dvema lipicancema, s katerima sem zmagal na številnih mednarodnih tekmah v maratonu. Po drugi strani sem bil z njima na svetovnem prvenstvu ponavadi le na 10. mestu. S Capro mi je zdaj uspelo zmagati še na svetovnem prvenstvu.

Pa imajo tvoji konji še kaj rezervnega potenciala?

Imajo, tako da še ne bom obupal. Lipiški in Hostin lipicanec sta dobra kombinacija, vendar potrebujeta več dela. Capra je hiter, veš! Letos sem vozil na dveh mednarodnih tekmah in na svetovnem prvenstvu, pa nisem podrl niti enega stožca. Čas pa sem prekoračil.

Enkrat na mesec imate treninge z Benjaminom, drugače pa delaš sam?

No, ja, če lahko temu tako rečem. Pomaga mi namreč še oče Janko, ki zapreže, ko me ni, na pomoč mi priskoči prijatelj Damjan Ščuka, ki je bil tudi moj sovoznik v maratonu. Sosed Anton mi vsak dan pomaga pri čiščenju boksov, kdaj pa kdaj mi pomagata tudi žena in najstarejši sin.

Pogosto pa zaprežem sam, čeprav v vpregi to ni ravno priporočljivo. Ampak drugače ne gre, zato tvegam, kaj pa hočem drugega.

Koliko časa na teden porabiš za treninge?

Na dan porabim uro ali dve, za tri konje in z mojo sedanjo ekipo. Pa seveda šest dni na teden.

En dan zaprežem, naslednji dan je kratek trening, potem jih samo spustim ven. Ne zapregam vsak dan, ker to niti ni priporočljivo.

Si med treningom naletel na kakšen problem in kako si ga reševal?

Z mojimi konji sem velikokrat prišel do tega, da so bili videti preveč napeti. Capra je v primerjavi s Samiro precej hiter in bolj kot je hitel, bolj se je naprezal.

Poiskati smo morali kompromis, zato sem začel kombinirati vožnjo z relaksacijskimi vožnjami s tretjim konjem. Potem sem dal originalni par za dresuro (Conversano Capra in Conversano Samira). S to taktiko smo uspeli podaljšati in sprostiti hrbte. Veliko smo delali na tem, da konji niso bili preveč zategnjeni in niso prehitro prešli v krč. Tudi kondicijsko so se izboljšali, zadnje noge so začele bolj delati, tako da je tak trening zelo koristil.

Konj je pač konj in če bomo z njim vedno delali v napeti pozi in preveč fiksiranim zadnjim delom, bo enostavno premalo aktiven, koraki bodo kratki in konj bo v stresu. Velikokrat jih je zato treba spustiti naprej, podaljšati hrbet in jih pripraviti do tega, da začnejo delati z zadnjimi nogami.

Kaj pa plani za naprej ali pa vsaj želje?

Zagotovo bom obdržal moja konja, saj imata le 12 in 9 let, kar je za lipicance ravno prava starost. Tako da imam z njima še vsaj pet let časa.

Za začetek pa gresta čez zimo na pašo, na zaslužen počitek. Marca ali aprila, odvisno od planov in dela, pa se bodo spet začeli treningi. Ponovno si bomo postavili cilje, računam tudi na kakšno vožnjo za mlade konje, saj imam v hlevu dva mlada lipicanca.

Ne računam na kakšen posebno visok rezultat, me pa mika, da bi se pomeril tudi z vprego mladih konj. Tako da bom čez zimo sestavil še en par.

Miha, čestitke za naslov svetovnega prvaka in srečno tudi drugo leto.